Bilo je blizu

Zadnjič sem dobil zanimiv mail. Pisal mi je fant, ki se odpravlja na poletno delo v ZDA. Zanimivo je to, da je dobil ponudbo istega hotela, kjer sem predlansko poletje delal tudi jaz. Fort William Henry Hotel, Lake George, New York. V mailu mi je pisal, če mu lahko malo povem, kakšno je mesto, kakšen je hotel, kako je s prostim časom, kaj je tam kaj za početi, … in naj sprejme ali ne? Malo sem se vrnil v tisti čas in podoživel trenutke. Zamikalo me je, da bi se spet odpravil na tako avanturo in se spominjal lepih trenutkov čez lužo. Spomnil sem se celo, da mi je nedavno nazaj prijatelj iz Makedonije, s katerim sva se spoznala tam in bo letos že tretje poletje zapored preživel v ZDA, poslal fotografijo oglasne deske HR pisarne hotela, kjer še vedno visi prav posebna fotka (glej zgoraj). Lep občutek.

Priznam, da sem bil ob prejetju nagrade za 2. mesto v Siolovi akciji malo razočaran. Vseeno je bila glavna nagrada avto in voditeljski položaj. Jaz pa sem dobil 'le' televizijo. 'Le'?!

In kaj se je zgodilo?!
Odpravim se v ponedeljek zjutraj na vlak Kranj – Maribor. V Ljubljani prestopam, imam pol ure časa. Grem v trafiko po vodo in revije. Vlak odpelje, sprevodnica me vpraša, če ji lahko pokažem kartico s popustom. »Seveda,« ji rečem in brskam po torbi. Brskam, iščem, dajem stvari ven, denarnice ni. Faaaak, ne nooooo, denarnice ni. Tuhtam, poskušam se spomniti, kje bi lahko bila. Sigurno sem jo pozabil v trafiki. Seveda zraven še klasika… v denarnici sem imel sigurno okrog 130 evrov + nekaj kartic. Kličem mamo v službo v Ljubljani, če gre lahko v trafiko pogledat, ali je moja denarnica tam. Čakam, ves živčen. V glavi se mi vrti pesem Good Souls od Starsailor…. Thank goodness for the good souls, that make life better. Tuhtam… »evo to se mi je sigurno zgodilo zato, ker sem bil nehvaležen. Ljudje garajo in preživljajo družine s 300-400 evri na mesec, meni pa DAJO televizijo za 900 evrov pa sem NEHVALEŽEN. Kakšna budala sem. Jaooo, čist prav, da se mi je to zgodilo.« Zvoni telefon. Mama. Imam tvojo denarnico. Bila je v trafiki, gospa jo je našla. Uff. Odleže mi. Blizu je bilo. Tako kot sem bil blizu prvega mesta. A sem dobil TV. Posnel sem par filmčkov, se zraven zabaval, veliko naučil, pomagal Nataliji, da se je tudi ona veliko naučila, nasmejal nekaj ljudi in zato so mi dali TV?! Pa saj jaz sem največji srečnež na svetuuuuuuuuuuuuu! Kako sem sploh lahko nehvaležen! Hvalaaaaa za to lekcijo. Sprevodnici dopovem, da sem pozabil denarnico v Ljubljani, recimo, da mi verjame. Ko stopim z vlaka v Mariboru me pričaka že močno dopoldansko sonce. Life is good!