Thursday, April 21, 2011

Anglija po Angliji

Potovalna mrzlica se je polegla. Spet sem v domačih tirih. Še nekaj misli o Angliji in zadnjih nastopih pred povratkom domov.

V nedeljo sem priletel domov. Noro, koliko časa ljudje preživimo stoječ v vrsti. Hoja od hiše do podzemne. Čakanje tuba/vlaka. Zaradi maratona gužva. Stojimo. Prestop. Čakanje drugega vlaka 6 minut. Vožnja. Hoja do avtobusne. Čakanje avtobusa. Vožnja do letališča. Hoja do checkina. Čakanje v vrsti. Hoja do carine. Čakanje v vrsti. Hoja do vkrcanja. Čakanje na vlakec do vhoda za vkrcanje. Vožnja z vlakcem. Stojimo. Hoja do vhoda/gate 1. Čakanje, da se vkrcanje začne. Čakanje v vrsti, da se vkrcamo...

V petek sem nastopil v Londonu na open micu v klubu T-Bird. Kljub temu, da ima klub omejitev cca 15 komikov na večer, nas je bilo tokrat na računu (seznam nastopajočih se imenuje bill) 21. Sam sem padel na vrsto kot tretji v tretjem bloku. V manjši kletni prostor kluba se je popolnoma napolnil. Publika se je tekom večera nekajkrat zamenjala. Komiki, ki so nastopili, so po svojem nastopu odšli, z njimi tudi njihovi prijatelji/podporniki. Tudi sam sem tokrat imel dva. Slovenskega BigBena, magistra arhitekture, ki si kruh služi z delom v Londonu, nastop pa si je prišel ogledati tudi prijatelj komik, pisatelj in igralec Andrew Clover, s katerim sva se zbližala na našem nedavnem skupnem touru Ljubljana-Zagreb-Budimpešta-Maribor. Andrew je Oxfordovec, zelo teatralen komik. Trenutno piše svojo tretjo knjigo o ljubezni. Njegovi showi so na Edinburghu vedno atrakcija, pred leti je bil nominiran tudi za Perrierovo nagrado za najboljšega novinca, v popularni BBC drama nadaljevanki Ashes to Ashes (2.20 dalje) je igral razdvojeno osebnost – klovna. Na nastop je prikolesaril, ogledala sva si prvi blok, nato pa drugega izkoristila za mini večerjo v turški restavraciji. V meniju sem opazil besedo testicles in Andrew je brez oklevanja zadevo naročil. Komaj sem zadrževal smeh, ko je natakarico s svojim posh britanskim naglasom spraševal, če je že kdaj jedla testicles in če lahko dobi samo enega za poizkusiti. Na hitro sva izmenjala, kaj vse je novega, potem pa debatirala o tem, kdaj je človek najbolj kreativen in kam v svoj dnevni urnik vstaviti kreativno pisanje. Njegova rutina je zajtrk, na hitro maili, potem tek. Za ogrevanje najprej čim hitreje napiše tri strani česarkoli. Idej, misli, občutkov. Da ujame ritem. Nato se loti knjige, poglavij. Tri dnevne strani velikokrat kasneje dobijo svoje mesto v knjigi, poanta pa je, da se ne obremenjuješ s postavljanjem in iskanje besed, temveč čim hitreje poženeš mehanizem prenosa misli na papir. Ko sem stopil na oder v T-Birdu je show trajal že 2 uri in pol. Brežični mikrofon je imel dovolj. Že v moji prvi sekundi sem ugotovil, da se bova morala posloviti. Baterija je bila out. Odložil se ga in udaril na suho. Svoboda rok me je navdahnila, čeprav mi je nato smeh publike pojedel/preglasil dva taglina (podaljšek šale).

V soboto sva se z Ninom odpravila v mestece Margete na skrajni jugo vzhod Anglije. Mestece je turistična atrakcija s svojimi peščenimi plažami, uro in pol iz Londona, nastopili smo v majhnem teatru. Hiša je bila nekoč garaža za kočije, potem pa so jo prenovili in preuredili v teater, ki danes sprejme cca 70 ljudi. Prostor se je povsem napolnil, na sporedu sem bil zadnji. Utrujenost zadnjih dni me je malce načela, tako da sem čutil precej nervoze. Želel sem si nastop izpeljati čim boljše in pozitivno zaključiti tour. Še nekoliko sem premešal set in tokrat prvič foro s škampi izpeljal kot je treba, tako da so pokasirali svoj prvi aplavz na angleških tleh.

Preberite tudi Peričin blog o naših dogodivščinah - perica.blog.siol.net

Wednesday, April 20, 2011

Thursday, April 14, 2011

Anglija - osmi dan

Po petih zaporednih dneh nastopanja, imam danes povsem prost dan. Trenutno sedim v kafiču Cafe Nero v poslovnem centru Canary Wharf in udriham po tipkovnici.

Malce čutim posledice naporov zadnjih dni. Malo spanja, ves čas na poti, iskanje po google mapsih kam iti, kje je nastop, kako do tja priti, kaj bom govoril, priprave, analiza, ...

Po povratku iz Batha me je v ponedeljek čakal open mic night v Londonu. Dva nastopa, na dveh lokacijah. Oba sta se pričela ob 20h, tako da sem moral skombinirati, kako bom nastopil na obeh. Najprej sem se oglasil v prvem klubu... Comedy Bin at Bowery. Lušten plac, pravi za komedijo. Rdeča zavesa, temačno z nizkim stropom. MCja sem prosil, če sem lahko na sporedu čim kasneje in dal me je kot tretjega v tretjem bloku. Hitro sem jo ucvrl dalje in preznojen prispel na drugo lokacijo. Ta ni bila toliko obetajoče, saj smo nastopili v nekakšni dnevni sobi, brez odra, brez prave luči, brez stojala za mic. Publika smo bili praktično sami komiki in nekaj spremljevalcev. Organizator mi je povedal, da iščejo novi prostor in da je to zaenkrat zadnji večer. Nastopil sem kot drugi, v publiki cca 15 ljudi, težavna zadeva, saj so vsi premišljevali o svojem materialu. Vseeno mi je uspel soliden nastop, med pavzo sem jo ucvrl nazaj (sicer zelo grdo od mene, saj nisem bil edini, tako da se je publika za drugo polovico nastopa prepolovila). Na drugi lokaciji je ravno potekal drugi blok, po pavzi sem bil kmalu na vrsti jaz. Situacija je bila simpatična, popolnjeni stoli, cca 40 ljudi, nekaj zelo talentirani komikov. Izpeljal sem svoj set 7 minut in precej potrgal, tako da sem po nastopu stresal nekaj rok in dal eno vizitko.

Torek. Pot v dve uri in pol oddaljeni Birmingham. Z enim izmed komikov sem se dogovoril, da se mu pridružim v avtu. Nastopili smo v klubu, kjer enkrat tedensko organizirajo stand up večere. Šofer Norman in jaz sva bila middle act, opening act pa je bil Ron Vaudry, kanadski komik, čigar kariera komedije traja že 31 let. Zadnjih sedem let živi in dela v VB. Že sama pot do mesta, kjer smo se našli, je bila podvig, saj sem moral zamenjati tri vlake in prepešačiti par kilometrov. V avtu sva z Normanom - Singapurec, ki v VB živi 26 let in se je kot criminal lawyer pred časom odločil, da bi rad počel tudi kaj bolj zabavnega – zasliševala Rona o vsem mogočem. O materialu, o komikih, o izkušnjah, o nastopih. Tip je osebno poznal Bill Hicksa, večkrat so se družili, bil pa je dober prijatelj s Samom Kinisonom, nastopil je na prestižnem festivalu v Montrealu kar petkrat, nastopal na televiziji za 5mio ljudi, na vseh kontinentih možnih in v neštetih državah. Nastop na katerega smo se vozili, je organiziral agent Geoff, ki naj bi večer tudi povezoval. Ron se je pred 10 leti z njim skregal, a sta se sedaj pobotala, v nastop pa je privolil prav zato, da bi ga Geoff po dolgem času videl nastopati in mu priskrbel kakšen nastop v vzhodni Evropi (sem spadamo tudi mi), kamor si Ron želi iti. Ko prispemo v Birmingham, presenečenje. Geoffa ne bo, v zameno nam pošlje mladega novozelandskega komika, ki sedaj dela večinoma po severni Angliji in živi v Manchestru. Neverjetno, kako je ta država razvita, kar se komedije tiče in koliko je možnosti za nastopanje. A tudi konkurence. V Londonu se v tem trenutku trudi uspeti 1500 komikov in vsaj polovica je izjemno talentiranih. Nastop poteka v prvem nadstropju prijetnega puba, prostor se simpatično napolni, vseeno so prvi dve vrsti povsem prazni. Tudi Angleži niso vedno navdušeni, ko jih komiki »nadlegujemo« z vprašanji, saj opazim, da v zadnji vrsti nekaj ljudi celo stoji! Pričnemo. MC se precej muči, da dobi kakšen odgovor od publike. Nato nastopi Ron. Gora izkušenj kar vre iz njega. Njegov nastop je dodelan, meni osebno nič posebnega, a vidi se kako mojstrsko manipulira s publiko. Začne na hard, pa potem naniza nekaj minut neprekinjenih punchlinov, nato znova spusti nogo s plina in se dotakne malce bolj peročih zadev. Nekaj minut udriha po njegovih sosedih Američanih in vse skupaj imenuje »friendly fire.« Pavza, nato nastopiva Norman in jaz. Norman ima tematike podobne Ronovim, zato pred nastopom spreminja in prilagaja svoj material. To ga precej zbega, na oder stopi z nizko samozavestjo in dobi malo smeha. Že sem na odru jaz. Naredim verjetno svoj najboljši nastop na angleških tleh. Svoj 7-minutni set sem že dodobra zverziral in dodelal, tako da požanjem odobravanje publike. Predvsem labirint, otrok, ki pripelje nogometaša, prepovedan vnos pištol na hokej in kvadratna rit pri TV naročnini, so najbolj udarni punchlini. Zanimivo, v Sloveniji največkrat prav ti ne dobijo največ smeha, temveč ravno nekateri drugi deli istih šal. Po nastopu mi (zdi se mi iskreno) čestita tudi headliner Andrew Bird, medtem ko mi organizator večera zagotovi, da bo v svojem poročilu Geoffu pohvalil moj nastop in »I'll put a good word for you.« Tip mi še pove, da vodi spletno stran comedycv.co.uk (največjo bazo vseh v Britaniji delujočih komikov) in naj mu pošljem svoj CV, da ga bo objavil. Na poti nazaj sledi še malo debate o komediji in komikih, predvsem opazim, kako znajo biti komiki nevoščljivi do vseh, ki jim je uspelo, saj Ron stežka izusti, kakšno pozitivno besedo o katerem izmed trenutno najbolj popularnih komikov. Ta je neorginalen, drugi je posh cunt, tretji je čisto beden odkar je znan, četrti je imel srečo, peti krade, ... misel zaključi s stavkom, da raje dela kar dela, kot pa da bi bil bogat in moral delati to kar delajo nekateri (clean observational stuff). Hm, res? Dvignem obrvi in si mislim svoje. Norman se želi Ronu še malo prilizniti, zato se odloči, da bo Rona peljal skoraj do doma, mene pa odložil blizu najbližje podzemne. Ker vožnja skozi mesto vzame ogromno časa, zgrešim praktično vse vlake, nekako najdem bus, nekaj kilometrov prehodim in pridem domov uro in pol kasneje.
Tule še Normanov blog.

V sredo Perica in Domagoj zjutraj odpotujeta. Sam pa se odpravim na jug Londona.... dve menjavi tuba in 10 minut vožnje z overground vlakom. Open mic night. Večina nastopajočih je precej slabih, tako da večer mineva v težki tišini. Večino časa preživim gledajoč nogometno tekmo Totenham – Real, ki se odvija v drugem prostoru kluba. Nastopim predzadnji, ko je v publiki 12 ljudi. Preizkusim nekaj novih zadev, izpeljem dober nastop. Tisto, kar je palilo do sedaj, pali tudi tokrat. Dam še eno vizitko in že sem znova na vlaku.

Monday, April 11, 2011

Anglija - peti dan

Ponedeljek zjutraj. Čakam vlak, zapuščam Bath, vračam se nazaj v London.

Sobotni večer Balkan komedije je imel svoje vzpone in padce. Malce več kot 40 ljudi je napolnilo klub, ki sicer služi mnogim namenom, od športnih iger, jedilnice, bara pa do odrskega prizorišča. V publiki je bilo nekaj naših rojakov, ki sedaj bivajo v Angliji, vseeno pa v povprečju precej starejša in netipična publika.

Nino je povezoval, Pedja prvi, Perica drugi. Pavza. Potem bi moral nastopiti Domagoj in kot zadnji jaz, a smo med pavzo vrstni red premešali. Ostalih komikov nisem poslušal, ker sem se sprehajal naokrog in pripravljal. Bili so mnogi trenutki smeha pa tudi nekaj težke tišine. Že ena napačno uporabljena/izgovorjena beseda lahko pokvari celotno šalo in ti uniči tempo. Po nastopu smo bili mešanih občutkov, navajeni glasnih aplavzov in gromkega krohota. Ljudje in organizator so nas trepljali po hrbtu in čestitali, čeprav nihče od nas ni bili navdušen nad svojim nastopom. Davek začetništva v x jeziku.

Že naslednji dan me je čakal še en nastop v Bathu, krajši set v klubu, ki že 13 let vsako nedeljo gosti komedijo. Hitro sem odplaknil zadnji nastop in se ves dan intenzivno pripravljal. Da razvalim. Klub gosti Geoff W., verjetno eden najbolj »nakonektanih« bookerjev v Angliji. Praktično ni komika, ki ga on ne bi kdaj bookiral, gostil ali z njim nastopal. Že dolgo nisem toliko vadil, popravil sem nekaj jezikovnih barjer s prejšnjega večera, spremenil nekaj malenkosti. Geoff je povezoval, kar pomeni 15 minut klepetal s publiko, prvi je nastopil Kanadčan Pat, pavza, po Geoffovem uvodu najprej Novozelandčan, nato jaz. Pridem na oder, vzamem mic, kabel se zaplete v stojalo. Poskušam ga hitro odvozlat, ugotovim, da bo trajalo predolgo preden kaj povem, zato šibam na material. Ko govorim prve besede, tuhtam, ali vsi vidijo, kako je kabel zavozlan. Prebijem se skozi prvo šalo. Pretended scrimps. Smeh. Fju, izkoristim trenutek in osvobodim kabel. Lakše se diše. Grem naprej na material, nogomet, met kladiva, Tv naročnina, vojska, hokej, kuga in na koncu še košarka. Smeh in bam, i'm off. I did good. Komiki mi čestitajo, tudi Geoff. Za mano sledi še nastop impro-rap dua Abandaman. Noro. Res sta dobra. »Če imaš v nastopu besedo labirint, potem vem, da bo smešno,« mi reče James. Zanimivo, ker precej ljudi mi je odsvetovalo, naj ne uporabim labyrinth, ker bojda nekateri ne poznajo tega izraza. Sinoči so mi potrdili obratno.

Po nastopu se odpravim nazaj v sobo, lutam po mestu in iščem kaj za pod zob. Nič, vse zaprto. Na srečo je v pubu, kjer spim, samopostrežna kuhinja. Toast in corn flakes. Padem v posteljo, zaspim v sekundi.

Saturday, April 09, 2011

Anglija - tretji dan

Tretji dan bivanja v Londonu. Počasi se odpravljamo iz Greenwicha (beri: grinič) proti želežniški postaji, od koder nas čaka pot z vlakom do mesteca Bath. V Bathu že ves teden poteka festival komedije, ki ga bomo z balkansko komedijo dopolnili tudi mi.

Pedja in jaz sva v teh dneh že prestala po en nastop na angleških tleh, medtem ko sta Domagoj in Perica še brezmadežna. Pedja je sinoči nastopil kar precej ven iz Londona in po njegovih besedah opravil dobro - solidna trojka nam je sporočil po smsu.

Sam sem na oder stopil že v četrtek v mestu Braintree (1,5h vožnje iz Londona). Izkušnja je bila zanimiva. Nastopil sem kot tretji, pred drugo pavzo. Prvi act je bil tip, ki si za nastop nadane masko in igra lik 82letnega upokojenca. Precej bizaren, a zabaven in izviren nastop, ki je naletel na mešane odzive. Zabavno pa je bilo v backstagu poslušati pripovedovanja precej bitter komikov, ki so vzdihovali nad izgubljenimi priložnostmi in bentili, kaj jim je tega treba, da nastopajo po mestecih kot je Braintree. Alex, tip ki igra starčka, je pripovedoval, da je pred kratkim imel snemanje z znanim britanskim igralcem Stevom Cooganom (Night at the Museeum, Tropic Thunder), ki je na snemanje prišel povsem skrokan in bolan, zato je vse skupaj izpadlo. "Fakin Steve mi je uničil priložnost za preboj, sedaj pa moram nastopat v Braintreeju s to fakin masko na glavi," se je pritoževal.

Nastopali smo v večnamenski dvorani, nekakšnem kulturnem domu - v stilu mariborskega narodnega doma. 100 ljudi, precej visok oder, rumeno-rdeče luči. Opazil sem, da mnogi angleški komiki ne vedo točno, kako naj bi izgledali pogoji za stand up komedijo - luči v dvorani so na primer ugasnili šele na sredini showa.

Pred mano je nastopil Mike, ki je z razpuščenimi lasmi in kapo na glavi želel svoji personi na odru dodati še malce hobbo (brezdomskega) videza, saj mu to dopušča, kot je povedal, da je lahko prekomerno nesramen in nasty. Potem ko je zdrdral skozi svoj set, je MC Bryan napovedal mene. Pozdravili so me z glasnim aplavzom. Povem od kod sem, grem na nogometne sodnike. Slabši odziv kot sem ga vajen. V prvi vrsti me nekaj ljudi glede z odprtimi usti. "Od kod pa je ta padel." Prebil sem se skozi 7-8 minutni set, ki je imel svoje vzpone in padce. Nekatere šale so šle povsem mimo (iiiiiiiiiiiijaaaaauuu formula1 style), pri nekaterih so se hihitali. Še največji odziv so dobili imitirani škampi, medtem ko imitiran kebab sploh ne. Zanimiva izkušnja, malce kulturnega šoka. Komiki so me potrepljali po rami, da jim je bilo všeč, nato pa sva z Mikom šibala proti Londonu.

Me prav zanima, kaj nas čaka danes v Bathu. Bodo razumeli naš humor ali smo za njih povsem mimo?

Thursday, April 07, 2011

Anglija - prvi dan

Torej. Sem rekel, da bom pisal blog in poročal, kaj se dogaja na naših dogodivščinah v Angliji. Ga že kar nekaj časa nisem. Vmes so se zgodili Viktorji pa še marsikaj zabavnega. Recimo - tole.

Let's get to the point. Čez nekaj ur letimo proti Londonu. Tam presedem na bus in se odpravim v mestece Braintree, kjer že nocoj prvič nastopam. Na sporedu sem drugi, poleg prvega in MCja. Upam, da mi bo uspelo najti plac in prispeti pravočasno. Po nastopu me eden izmed komikov pelje v London, kjer bomo spali pri hrvaškem dopisniku in organizatorjev turneje London Calling Ninu Bantiću. Upam, da bom našel. Isle of dogs, na Greenwichu :)

Več še sledi...