Swami

V začetku oktobra sem snemal neke skeče za neko prireditev. Režiser je bil Igor Gajič aka režiser skečev v nedeljski oddaji A si ti tut not padu. Izkušnja je bila super, profesionalizem na vrhuncu, naučil sem se veliko, oblekli pa se me tudi v kostum, ki ga sicer nosi L.B. Opazite podobnost?

Blodnje #25

Mal je spet pozno. Sem že ležal v postelji, pa potem vstal. Sem dobil kr nek fleš in šel ven preparkirat avto, da me zjutraj ne bo pričakala kakšna kazen.

Slutim, da bodo na našem parkingu problemi. Nedolgo nazaj so peščeni parking poteptali in na novo uredili in želeli tudi preprogramirati daljinca, ki odpira vrata na parking. A do tega ni prišlo, ker so jim baje grozili s prijavo občini, glede na to, da je parking na občinski zemlji. Svašta. No in danes hočem parkirat, pa me pričakajo rdeče-beli trakovi naokrog in tista plastična ograja. Nič jasno. In sem parkiral na pločnik, ker se mi ni dalo voziti okrog. Prejle pa že ležim, ko me spreleti, da bi moral avto prestavit, če nočem, da me zjutraj čaka kazen. In tako sem napol gol tekel preparkirat avto. Pričakal me je ves zarosen, z dvignjenim brisalcem. Ni bilo znakov poškodbe. Verjetno kakšen navihanec, je videl kranjske tablice sredi Maribora in si je mislil, ha-ha, englishman in new york.

Zadnje čase zjutraj spijem nekje 4 kozarce vode. Baje da je zdravo. Za začetek. Pa potem 30-40 minut nič, pa potem zajtrk, čaj, kava karkoli. Pa mi je neki začela smrdeti ta voda iz pipe in sem si kupil plato stekleničk. Šalabajzer kot sem, seveda nisem dobro pogledal in kupil vodo z mehurčki. Aaaa. Kakšen nesmiseln produkt – voda z mehurčki. Če bom hotel pit mehurčke, si bom kupil Coca-colo, al pa vsaj Donat. Ne pa neko franšizno vodo z mehurčki. Kr neki.

Dons je bil kr produktiven dan. Sem se spomnil tri dobre fore. S Perico, Vidom in Lucijo smo gostovali v oddaji Polnočni klub na RTV Slovenija. Predvajano pa bo 4. Decembra. Ob polnoči, dddd. Prijavil sem se na izpit. Arbitražno pravo. So ravno te časi in aktualna tema, pa sem rekel, zakaj pa ne.

Kaj ali šta ima...

Sploh si ne upam pogledati na blog, ker me potem datum zadnje objave zastašujoče spomni, da že dolgo nisem nič napisal.

Tole objavo pišem pozno ponoči. Spodbudilo me je branje bloga enega mojih najljubših komikov in entertainerjev Jaya Mohra. Tip je star 39 let, ima družino, dela stand up, igra v filmih, igra v nadaljevankah, sodeluje z radii, ima kolumno/video cast na temo športa, itd itd. V glavnem, living the dream. In sem bral malo njegove zapise, o tem kako je bil 3 tedne na turneji in nastopal po Ameriki in Kanadi, prišel domov, nekaj časa počival in užival z družino, nato snemal sitcom, delal promocijo, spet malo počival, … Nocoj smo nastopili v Kinu Gaj v Varaždinu. Ja na Hrvaškem. Perica je prišel iz Ljubljane v Maribor in sva pičila tja. Prvič sem nastopil na Hrvaškem izven Zagreba. Prišlo je cca 80 ljudi in je bil lušno. Bil je to promocijski nastop za naš mini show Balkanski trokut, kjer poleg naju nastopata še Hrvaška kolega Domagoj in Krešo in skušamo promovirati stand up komedijo in nas same, po krajih, kjer še nismo bili. Super smo se meli, zanimivo je, kako se najdejo sorodne duše iz raznoraznih koncev, kjer razmišljamo podobno in imamo iste cilje. Delati komedijo še naprej, biti ustvarjalni, napredovati, zabavati ljudi. Skozi live nastope, skozi televizijo, film in druge medije. Omejitev ni. Perica je rekel, da si želi, da bi lahko pol leta počival in nič ne nastopal. Da spet dobi potrebo. Po nastopih. Tudi jaz sem že nekajkrat o tem premišljeval. Na srečo (da pokucam) sem v tem trenutku še kar v filingu, poln zagona. Ravno sem naštel, da me čaka v prihodnjih dneh 9 nastopov v 11ih dneh. Želel bi si le, da bi več časa lahko posvečal pripravi na nastope in delanju novega materiala, in manj neki organizaciji, sestankom in tuhtanju, kako čim bolj zreklamirati nek show. Vsak mesec nas čaka Siti teater, bliža se zimski Panč (tole je po moje prva javna objava – Panč bo 29.-30.1. sinhrono v Ljubljani in Mariboru), vrstijo se nastopi in je kar težko vse shajati. Upam da bom po novem letu imel več časa za ustvarjanje (jao izgovori). Evo zdaj je pa že Perica prišel iz Maribora domov v Ljubljano in mi "teži" na gmailu. Je treba spat. :)

Pričenja se nova sezona smeha

Evo ga, prvi jesenski dan. Poletje je mimo, pričenja se nova gledališka sezona in s tem tudi sezona večerov stand up komedije. Poletje je bilo lepo. Naporno. Delovno. Vroče. Več kot uspešno smo izpeljali nastope na Festivalu Lent, na ljubljanskih splavih in Režečih ribah, in nato ob koncu avgusta organizirali še Festival Panč na ljubljanskem gradu, ter nato njegovega mlajšega bratca še v Zagrebu. Oba dogodka sta bila popoln uspeh, dvorišče gradu je pokalo po razpokah med kamni, tvornica kulture v Zagrebu pa je bila tudi polna do zadnjega kotička.

Zdaj se s festivalov in letnih vrtov selimo v dvorane, klube, mladinske centre. Jutri pričenjamo s programom Stand up četrtki, ki se bodo odslej odvijali vsak zadnji četrtek v Siti Teatru BTC v Ljubljani (lokacija), kot uvod v večere bo na sporedu naša predstava Komikaze predstavljajo: Banzaaaj. V soboto sledi že tretja različica stand up comedy partya Buchanologija. Klemena sem podkupil in se uvalil, tako da v Izbruhovem bazenu nastopam že tretjič (kakšen uvalivač sem :P). Je pa res da bom ogreval za novinca (povratnika) Rox De Gabbo – kar je pa tudi čast.

Vse informacije o naših večerih bodo odslej tudi na naslovu www.standupkomedija.com, na strani ki jo urejamo skupaj s kolegi Hrvati, tako da se jeseni obeta tudi turneja po Balkanu, uuuuiiiii.

Končno sem spet napisal en blogič, zdaj pa moram it, ker nocoj v Hotelu Mons zabavam ginekologe na predstavitvi novega kontracepcijskega sredstva. In to ni šala. ;)

Še 117 ur do pričetka Panča

Tole sem spisal za novinarje, še zadnji press preden gremo zares. Preden v petek ne stopi Tešky na oder grajskega dvorišča in pove, kaj smešnega. Če ne on pa potem Sašo, ki bo otvoril festival.

Na Festivalu stand up komedije Panč bo letos program še bolj mednarodno obarvan, med nastopajočimi bosta namreč tudi dva angleško govoreča komika, Novozelandec Al Pitcher in Anglež Ian Stone. Slednji je bil s strani revije The Independent uvrščen med 10 najboljših komikov Britanije in velja za enega največjih talentov v podajanju aktualnih tem in primerjav, v Sloveniji pa je v preteklosti že gostoval: »Srčno se veselim nastopa na festivalu v Ljubljani, saj bom tako končno dobil priložnost, da izterjam denar, k mi je dolgovan še s prejšnjega obiska,« je malce v šali o nastopu v Ljubljani povedal Stone, ter dodal: »Od nekdaj mi je bila želja nastopiti vsaj dvakrat v Sloveniji, tako da razmišljam, da bi se po festivalu kar upokojil in pričel s kmetovanjem na severu Škotske.«

Ian Stone je nastopal je že po vsem svetu, med drugim tudi na festivalih v Avstraliji, Novi Zelandiji, Hong Kongu, Južni Afriki, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem ter Irskem. S svojim show je nastopil tudi v Dubaju, zabaval vojake v Kuvajtu in v Bosni, nastopil v številnih klubih v ZDA in Kanadi, ter pred kratkim postal prvi britanski komik, ki je nastopil v Moskvi. »Uživam v nastopih v državah, kjer moram upočasniti tempo govora za vsaj polovico, da se me lažje razume. S tem dobim iluzionistično predstavo, da imam dvakrat več dobrih šal kot v resnici,« je pred vnovičnim obiskov v Sloveniji povedal Stone.

Oba »Angleža« bosta nastopila na zadnji dan festivala v nedeljo 23. avgusta, na odru pa jima bodo družbo delali še Slovenci Perica Jerković, Marko Murč, Vid Valič in Tin Vodopivec. Festival bo trajal tri dni in se bo pričel v petek 21., vso dogajanje pa bo potekalo na Ljubljanskem gradu s pričetkom ob 21. uri (v primeru dežja bosta dve predstavi v grajski dvorani Palacij, prva ob 19:30 in druga ob 22:00). Vstopnice se že pridno prodajajo, tako da se nadejamo lepega vremena in polnega grajskega dvorišča.

V angleščini

Takole je bilo na Lentu

O novostih in zakaj se jih bojimo

Ugotavljam, da se ljudje bojimo drugačnost in novosti. Vse kar je nekaj novega, stran od ustaljenosti, najprej zavrnemo. Dokler se ne navadimo. Ali pa pogrešamo.

Zveni preveč filozofsko? Naj pojasnim. V tujini je že milijon let praksa, da se koncerti odpirajo s stand up komedijo. Mnogi uspešni komiki so že nastopali kot predskupina glasbenikom in s humorjem ogreli publiko. Še celo legenda Michael (rip), je recimo za uvod v svoj show uporabil komika Chrisa Tuckerja, ki je svoj del zaključil prav z oponašanjem Jackota. Ljudje so uživali, show je bil pravi. Pa tudi obratno. Uvodna točka znamenitega Delirious Eddiea Murphya so bili rocknroll boogerji the BusBoys. Komik Dane Cook, ki sedaj polni vsemogoče dvorane po ZDA, je svoj prvi nastop v domači Boston Garden areni doživel kot predskupina koncertnem showu, a se mu ni najbolje izšlo, saj je publika skupino komikov pregnala z metanjem čevljev (Kdo meče čevlje? A to prineseš kakšne stare s seboj?). Izkušnja pa je le ostala.

Pa pri nas? Tega nekako ni. Oziroma se bojimo. Oziroma nismo navajeni, zato se bojimo. Zadnjič je nek komik (wasn't me op. a.) nastopil kot predskupina neki skupini in neka ženska je napisala tole.
…»Stand-up comedy« (zakaj v navednicah op. a.) kot uvod v koncert naj bi si sicer zaželel bend, čeprav moram priznati, da takšnega ogrevanja publike pred koncertom nisem vajena in kot se je izkazalo tudi ostala publika, ki se je med nastopom »vicmoherja« molčeče stiskala ob stene dvorane, ne. Naš zabavljač je bil tako postavljen pred zelo nezavidljivo (in nelagodno) nalogo zabavati publiko, ki si želi in čaka na drugačno vrsto zabave, zato menim, da bi morali v prihodnje organizatorji dobro razmisliti ali je takšno »ogrevanje« publike sploh smiselno….

Ok, punca očitno ni navajena in zdaj bi ona svetovala organizatorjem, naj tega ne delajo več. Bravo. Vse kar je novo, ni ok. Nelagodno nam je. Bojimo se iti iz tirnic.

A ogrevanje publike JE pomembno. Včeraj sem šel na koncert Keziah Jones. Sem že dolgo oboževalec in če pride taka legenda na Lent, je treba iti. Nastopil je brez ogrevanja. Ob 21.30 se je pojavil na odru, s svojo funky kitaro in piči miško udri funky-blues-kitarske solaže/preigravanja na polno. Publika sestavljena večinoma iz nepoznavalcev in naključnežev, ki so slišali, da bo to vrhunec festivala, je samo debelo gledala. Niti opazili niso, da je vmes čist po svoje odigral komad All along the watchtower od Jimija H. V sprednjih vrstah so sedeli vipovci, ki tudi niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja. Tip je neki udrihal po kitari. In kaj se je zgodilo. Po eni uri igranja je tip rekel, ok to je zadnji komad in zaigral svojega najbolj znanega, Rhythm is love. »Sing if you know the words,« je rekel. Redki so. Nekaj fantov na vrhu montažne tribune se je razživelo, a jih je varnostnih opozoril, naj se usedejo, ker ni dovoljeno stati. Fantje so do takrat klepetali. Sredi komada je Keziah (izgovori se kezaja) ugotovil, da ima razglašeno kitaro, jo odložil, odpel komad do konca, rekel adijo in šel. V tistem trenutku so se nekako ljudje razživeli, začeli ful ploskati, zato se je vrnil, odigral še en komad in poniknil za tisti večer. Takrat je bila razpoloženost publike na vrhuncu. Če bi se vrnil in odigral še 40 minut, bi bil to mega koncert, vsi bi bili zadovoljni. A se ni. Po uri in pet minut je bilo konec. Pa smo šli. Razočarani. Nekdo je rekel: »Malo para, malo muzike.« Drugi je odvrnil: »Jaz sem dal kar dosti para.« Karta je bila 16 evrov.

Na suho takole priti na oder in začet žgati po kitari za presenečene, nenavajene Slovence, je kar zahtevna naloga. Rabimo precej časa, da pridemo na delovno temperaturo. Predskupine pri tem znajo pomagati. Večer se podaljša, pričakovanje poveča, efekt je dvojni. Pred leti je Lenny Kravitz dobesedno razturil pariški stadion. Publiko mu je takrat ogreval Keziah Jones.