Sunday, May 23, 2010

O začetkih – drugič

Sinoči sem bral nek star intervju s Seinfeldom v katerem pravi, da je potreboval kar 10 let, da je našel tisti komični »touch.« Scena pri nas obstaja tri leta in pol.

Kljub temu, da delamo že nekaj časa, smo vsi še vedno precej zeleni. Pa ne samo komiki. Tudi publika. Ki (generalno gledano) niti ni navajena šal, twistov in tematik, ki že leta in leta letijo z odrov po Veliki Britaniji in ZDA. Največkrat še vedno najbolj palijo fore na prvo, a tudi to se počasi spreminja. Spomnim se decembrskega korporativnega nastopa, ko so ljudem tekle solze od smeha, a v trenutku, ko sem poizkusil nekaj malce nadrealističnega, je dvorana povsem utihnila. Prav čutil sem njihov izraz WTF.

Veliko smo postorili v zadnjem času in še več bomo. Zaradi majhnosti smo prisiljeni pisati nov material hitreje, kar je Ian Stone pokomentiral z: »That's good, makes you better.« Čeprav sem takrat bolj želel slišati tolažbo, češ, ja bogi ste, pa moram priznati, da ima prav. Film Avatar si je v slovenskih kinih ogledalo cca 250.000 gledalcev. In to je naša ciljna publika in tisti, ki bi jih načeloma lahko zvlekli na stand up. In če bi teh 250.000 ljudi enkrat na leto plačalo 10€ za stand up, nam je vsem lahko mega lepo. Tale zadnji stavek sem povzel po angleškem komiku Stewartu Leeju, ki je dejal, da potrebuje 30.000 gledalcev vsako leto. Ko sem to povedal Ianu je umrl od smeha, ker naj bi ta številka pred leti bila 15.000. »Stewartu je zrasla letvica, naslednjič, ko ga srečam mu moram to povedati,« je še dejal. Kao neki pomemben.

Da sem se sploh spravil pisati o začetkih, so me spodbudile primerjave slovenskih komikov s tujimi – posebno ameriškimi, ki sem jih v zadnjem času poslušal in prebiral od nekaterih znancev. Predvsem me je zmotila objava, v kateri je bil prilepljen video Georga Carlina in pripis v stilu: »To je stand up komedija! Ko pa slišim kakšnega Slovenca, bi šel najraje na oder in ga kresil po nosu.« Ma daaaj. Kakšne neumnosti ljudje pišejo. Primerjaš posnetek človeka, ki se je s stand upom ukvarjal 50 let in gledaš njegove HBO speciale, ki so bili posneti z osmimi kamerami, v perfekt pogojih, pred publiko, ki je plačala 50 dolarjev in čakala pol leta, da ga je prišla gledati - s slovensko sceno. George Carlin je pričel z nastopanjem leta 1959, leta 1972 je bil aretiran, ker je izvedel bit o sedmih »grdih« besedah. Torej, cca 13 let je potreboval, da je našel svojo »sceno«, svoj jaz, da je našel tisto, o čemer je želel govoriti, da je iz polizanega, lepo oblečenega, standardiziranega komika postal dolgolasi, bradati »preacher,« kot je vsem nam danes dobro poznan. 13 let. Ni veliko slovenskih komikov, ki bi za seboj že imeli 300 nastopov, Seinfeld jih je v svojih časih naredil 300 na leto. Ker jih je lahko. Amerika je pač Amerika, Slovenija pa je Slovenija. In za vse stvari je potreben čas. Saj delamo, saj se razvijamo. Počasi. Bomo že prišli tja. Ko bo čas za to. Tudi rap glasba je bila pred leti tabu. Slovenci pa rap? No way. Pa je danes nekaj povsem vsakdanjega. Če primerjaš slovenskega komika s Carlinom, je tako kot če bi slovenski band, ki skupaj igra tri leta, primerjal z današnjimi U2. Ni realno.

Izbrskal sem še eno slikco s svojega šestega nastopa. Haha, tip je dal nogo gor na oder. Legen – wait for it - dary.

Sunday, May 16, 2010

O začetkih

Še nikoli nisem spisal nič o slovenski stand up komediji. Zakaj ne bi to naredil danes. Zakaj pa ne. (Vedno, ko želimo poudariti, da bomo nekaj storili, uporabimo nikalno poved. Zakaj ne rečemo tudi: Zakaj pa ja.)

Maja 2006 sem imel prvi nastop. Septembra 2006 drugega. Konec januarja 2007 tretjega. Nato pa je prišel 1. februar 2007. »Let there be Gromka,« je rekel: »And there was Gromka«. Mislim, da je bil nastop v Klubu Gromka na Metelkovi prelomni v moji karieri in eden ključnih trenutkov v razvoju slovenske stand up komedije. Ker po pravici povedano, moji prvi trije nastopi so bili en drek. Prvega se komaj spomnim, v glavi je vse črno in niti ne vem, kaj sem govoril. In če je sploh bilo smešno. Vem da je bil en aplavz break in par smehov. In da mi je Mitja Okorn rekel, da moram imeti več for o trgovinah. Drugi je bil poraz na polno, bombnu sem pred pijanimi študenti pravne fakultete, tako da so me po nastopu tolažili z objemi. Kako naj bi vedel, da nastop ob 23h, kjer so že vsi pijani in glasni, ni dobro začeti s foro o čebelah, ki se jim zdi sumljivo, da jim vsak dan isti človek krade med. V dvorani šunder, jaz na odru ves zbegan, zakaj me nihče ne posluša. »Saj poslušamo,« se sliši iz prvih dveh vrst. Zakaj ne poslušajo tudi ostali?! I'm an artist! Spomnim se, da so me vprašali, če je to moj prvi nastop in sem odločno zatrdil, da neee. Drugi! To ni isto kot prvi. Tretji je bil še bolj grozen. Nastop sredi Mercatorja v Domžalah pred 12 ljudmi. V enem kotu se otroci igrajo v igralnici, žogica prileti na oder. Gospa z vozičkom se ustavi za trenutek, a že odhiti dalje. Kasneje sem izvedel, da je nastop z razdalje spremljala tudi Ana Kajzer, šefica Siti Teatra, s katero danes uspešno sodelujeva. Takrat si je verjetno mislila: »Jao bože sačuvaj.«

V začetku januarja sva se s Klemenom Bučanom dobila na bojnem posvetu. Nekaj je treba ukreniti. Rabiva nastope. Meeting point je bil stari kranjski lokal Creina. V katerega ni zahajal nihče. In v katerega verjetno po tistem nihče od naju ni odšel več. Pa ne, da bi bilo kaj narobe. Pač beznica. Kasneje so ga prenovili in pred kratkim je tam počila bomba. Nazaj k zgodbi. Klemen je na sestanek prišel spohan. Hureeej, dober začetek, sem si mislil. Je rekel, da je po dolgem času srečal kolega, s katerim sta imela nerazčiščene posle. In je padla pipa miru. Sklep sestanka: treba dobit nastope, uporabila bova vsak svoje veze in šla v akcijo. Klemen je zrihtal Izbruhov bazen, jaz Gromko and we were rollin'.

Gromka je bila polna. Prišel je tudi Murč in kot pravi veteran s štirimi nastopi, sem ga povabil, naj se nama pridruži v kranjskem Izbruhovem bazenu čez 10 dni. "Pripravi material, pa ti bomo dali šanso," sem bil pokroviteljski in se delal, da vem, kaj govorim. Tisti večer je bil tam tudi Perica, ki ga takrat še nisem poznal. Po nastopu mi je stisnil roko, pravi, a se tega ne spomnim. I was sky high. Poslušali so me. In se smejali. Kaj je lahko boljše. Če zdaj pomislim, je bil tudi tisti nastop en drek, ampak vsaj približali smo se tistemu, kar bi se lahko poimenovalo stand up komedija.

To be continued…
(neki fancy pa to)

Monday, May 10, 2010

Kje je zdaj humor

Ian Stone je bil pri nas. Priletel je iz Cipra, ker je bruhnil vulkan. Očitno mu je slabo. Kdo bi mu zameril. Za nas je to pomenilo 200€ dodatnih stroškov, ker Easyjet za let iz Londona ni hotel vrniti denarja. Prasci. S turnejo smo šli malce v minus, ampak kdo bi skrbel za to, če je bilo pa zabavno. Hvala bogu za Toyoto. V Zagrebu je bilo razprodano, v Mariboru je bil obisk rekorden, v Ljubljani pa … je bilo sonce. Nastop Iana je bil osmi letošnji večer stand upa v Siti Teatru, drugi po obiskanosti. Več ljudi je bilo le na decembrskem prednovoletnem gigu, medtem ko nam je tokrat malce »zagodilo« praznično vzdušje. Kdo bi si mislil, da toliko Slovencev in Ljubljančanov za prvega maja dejansko gre nekam. Nam že ne gre tako slabo.

Iana sem, kot je v navadi, zasul z vprašanji o stand upu. Vsaj 1014 sem jih zastavil. Na srečo tip rad odgovarja. Med drugim sem izvedel, koliko znašajo honorarji po londonskih klubih, kaj pravi Bill Bailey, kako je nastopati za vojake, kdo rabi bookerja v Londonu, kako se lotiti slovenske publike in kakšna je vrednost nekaterih komikov na otoku. In pa anekdoto o najbolj smešnem hecklanju ever. To prav moram napisati. Slavni ameriški igralec Kirk Douglas je imel sina Erica, ki je bil tudi stand up komik. Nekega večera se je znašel na odru kluba v New Yorku, kjer publiki ni bil všeč, zato so ga hecklali in mu žvižgali. Razjezil se je in rekel: »I don't need this shit, I'm Kirk Douglas's son.« In nekdo v publiki je vstal in rekel: »No, I'm Kirk Douglas's son.« Haha, res genialno. Za vse tiste, ki ne štekate…. Oh well.

Kaj je še novega. Povezoval sem maturantski ples. Premierno. Ni bilo švoh. Enkrat sem namesto angleški valček napovedal dunajski. Se zgodi. Noben ni opazil. Vsaj upam, da ne. Fantje so pripravili točko na moj račun. Sem bil kar ponosen. Moj prvi roast. »Tin Vodopivec je 10% humorja, ostalo je … voda. Buhahaha.« Kdo bi jim zameril. Nastopal sem v Špas teatru. No ne ravno V teatru. Na vhodu v dvorano. Na stopnicah. Čistilke so bile zelo prijazne in so mi dovolile, da naredim cel nastop, preden pomijejo. Nastopal sem na večernem dogodku Očistimo Slovenijo. Prišlo je 52 ljudi. Verjetno so bili vsi utrujeni od čiščenja. Kdo bi jim zameril. Nastopal sem na poroki. Dont' do surreal jokes at a wedding. Na novo sprejeto pravilo. Je bilo fajn sicer. So se smejal. Kdo bi jim zameril. Nastopil sem v lokalu. Bil sem tehnik, lučkar, nastopajoči, promotor, varnostnik. Na srečo sem imel v avtu reflektor, ker če ne bi nastopali v temi. In NE, dve petrolej lučki na steni ZA nastopajočim nista dovolj.

Türk pravi, da Slovencem manjka humorja, potem pa, ko se kdo od politkov pošali, ga dajo pa na križ. Kdo bi jim zameril. So what.