V soboto se je v štajerski izdaji časopisa Dobro jutro znašel tudi prispevek/intervju o stand up komediji, ki smo ga skupaj z Markom Pigacom ustvarili Slavko Škvorc, Tadej Toš in jaz. Glede na to, da je bilo prostora premalo in da so moje odgovore lektorji "popravili" po svoje in jim dodali nov pomen, objavljam še svoje orginalne necenzurirane odgovore. Posebna zahvala Marku za njegov prispevek pri promociji stand-up komedije na Štajerskem.
Here it goes (za tiste, ki jih zanima in se jim da brati moje klobase haha)
Tin, ti si v stand up stopil bolj kot ne spontano, ne? Nisi igralec po profesiji? Kaj te je premamilo?
Premamila me je komedija. Svoboda in kreativnost, ki jo ponuja. Možnost zabavanja ljudi. Vedno sem imel v sebi to potrebo zabavati ljudi, nikoli pa me ni vleklo na igralsko akademijo. Ne vidim se, da bi igral v tragedijah. Zanima me smeh. V vseh formatih in žanrih. Od filma, televizije do žive komedije. Stand-up je super, ker imaš popolno svobodo. Govoriš kar hočeš. Nečemu, kar si še včeraj opazil v trgovini, se danes ljudje krohotajo do solz. Takoj dobiš odziv občinstva. In to mi da še več zagona.
Ali biti smešen pred domačo publiko na pikniku pomeni tudi nujno biti smešen na odru?
Tin: V družbi prijateljev je drugače, ker te vsi poznajo, vedo kakšen karakter si in ko v sproščenem klepetu poveš kakšno šalo, se vsi valjamo od smeha. Na odru si ponavadi gol pred neznanci. Prišli so se smejat in ti si tisti, ki mora smeh dostaviti. Zato je potrebno biti pripravljen. Če ne pogoriš na celi črti.
Gledano nazaj, s stand upom so se pri nas začeli množično ukvarjati naturščiki, potem pa so tipaje eden za drugim vanj začeli vstopati učeni igralci, danes na odru že opazimo kombinacijo obojnih..
Tin: Malo najbolj znanih komikov po vsem svetu je diplomiranih igralcev. Woody Allen, Eddie Izzard, David Letterman, Jay Leno, Chris Rock, Sasha Baron Cohen, nihče ni študiral igre, so pa nekateri diplomirali iz raznoraznih področij. Robin Williams je bil eden izmed samo 20ih, ki so bili sprejeti na igro na prestižni Univerzi Julliard, pa mu je nato z Oskarjem nagrajeni profesor John Housman sam rekel, da samo izgublja čas in da bi se moral preizkusiti v stand-up komediji.
Sprva se je zdelo, da igralci prezirajo te neznane odrske “wannabe” nastopače, no pa tudi naturščiki ste bolj kot ne opozarjali nase, da igralci na odru igrajo in ne nastopajo. Danes se zdi, da se obojni medsebojno podpirate, a le s figo v žepu..
Tin:Na nas še vedno vsi gledajo kot na amaterje, kar ni res, saj se sam recimo že nekaj let preživljam s komedijo. Nastopam doma in v tujini, pišem scenarije, organiziram večere in festival stand-up komedije, predvsem pa ustvarjam lasten avtorski material. So pa naše predstave vsekakor konkurenca nekaterim gledališkim institucijam, še posebej ko imamo mi polno dvorano, oni pa ne. Tadej Toš je začutil, da se trendi v svetu in tudi pri nas spreminjajo, ljudje so napornem delovnem dnevu potrebni sprostitve in smeha, v kinu so uspešnice 3D akcije in risanke, na televiziji resničnostni showi, zato je tudi njegova odločitev, da se preizkusi v stand-up komediji povsem logična. V ZDA je stand-up komedija v razmahu že 40 let, pri nas pa smo šele pred nekaj leti ugotovili, da ni potrebno biti diplomirani igralec, da si zabaven na odru.
Kako biti danes vedno aktualen, saj ob številnih nastopih, ki jih imate, se skoraj ne more zgoditi, da vas gledalci ne bi gledali manj kot trikrat letno..
Tin: Trudimo se ves čas ustvarjati nov material, je pa to seveda proces. Nekatere šale nam ljudje in dogodki kar sami pišejo, a takšne aktualnosti so zanimive le kratek čas. Komiki v Veliki Britaniji tudi do 20 let pilijo pol ure materiala, s katerim vsak dan nastopajo po klubih. V Londonu je le 2% možnost, da te nekdo dvakrat vidi nastopiti v enem letu.
Koliko je improvizacije in koliko vnaprej pripravljenega programa? Je mogoče stopiti na oder brez, da bi imel vnaprej pripravljenih vsaj 20 minut fint?
Tin: Improvizacija je vedno riziko. Lahko se greš improvizacijo, a tvegaš, da morda ne bo izpadlo tako dobro. Šala je sestavljena iz set-upa, ki napelje na šalo in iz punch-lina, udarnega zaključnega dela šale. Kaj je punchline izveš šele s prakso, ko večkrat izvedeš neko šalo in vidiš, kje so se ljudje najbolj smejali. Zato moraš imeti močno ogrodje pripravljenega materiala, na katerega se lahko zaneseš. Potem pa si okrog tega lahko privoščiš malce hoje po robu. Če improvizacija ne vžge, greš pač na naslednjo pripravljeno foro.
Tadej, ti si znan kot najhitrejši jezik, Tin ti po uglajenosti in umirjenem nastopu, vendar ste v primerjavi z našimi južnimi sosedi, ki roko na srce stand upa sploh nimajo razvitega, na prvi pogled manj priljubljeni in manj “smešni”, posebej s strani domače publike. Smo Slovenci še vedno pod vplivom ex-yu humorja tipa Mujo in Haso, ko smo mislili, da so pravi komiki samo tisti čez Kolpo ali je jezikovna barijera – srbohrvaščina ima več besed – res tako močna?
Tin: Tudi na Hrvaškem je stand-up komedija vse bolj razvita, v Zagrebu si lahko med tednom praktično vsak večer ogledaš show. Obstaja pa pravilo v komediji: »Kar je drugačno, je bolj smešno.« Tudi sam sem že doživel, da so se mi v Zagrebu bolj smejali kot v Sloveniji. Pa sem imel isti material. Ker sem bil med samimi Hrvati nekaj posebnega. Drugačen. Angleški komik v Sloveniji reče samo »hello«, pa se že smejimo. Ker je drugačen. Smejimo se Boratu. Ker je iz Kazahstana, ker smešno govori, ker je drugačen.
Koliko je Youtube pripomogel k vaši prepoznavnosti? Ti Tadej imaš celo svoj kanal, kjer redno objavljaš svoje prigode.. Koliko pa vas recimo zmotijo t.i. objvljeni “bootlegi” tretjih oseb.
Tin: Internet je močan mediji. Vse bolj. Posnetek na Youtubu takoj lahko doseže več tisoč gledalcev. V parih dneh imaš lahko 30.000 ogledov in več. Ker pa je pisanje materiala trdovraten proces, ne želimo izdati preveč materiala, saj potem nihče ne bo želel plačati vstopnine, poleg tega pa želimo sami odločati o tem, kaj bomo dali na net in kako bo to posneto. Posnetek s telefona iz 56 vrste je nesmisel. Tudi te posnetki tujih komikov, ki jih gledamo na Youtubu, so posnetki z njihovih DVDjev, posneti z osmimi kamerami, v najboljših pogojih možnih.
V tujini so stand up komiki resen igralec na trgu. Vodijo največje prireditve. To se počasi seli tudi k nam, saj je Toš vodil viktorje, Vid Valič Slovenija ima talent, Pižama je ogreval publiko v dvorani med reklamami. Je to napredek ali zgolj krpanje finančnih lukenj?
Tin: To je dokaz, da naše delo ne gre mimo neopaženo in da postajamo zanimivi tudi za »velike ribe« - televizijo. Po svetu je že vrsto let stand-up komedija poligon za razvoj novih komikov, ki kasneje blestijo kot igralci v nadaljevankah, v filmih, vodijo večerne oddaje pa tudi Oskarje. In tudi pri nas ni nič drugače.
Kdaj se bo stand up preselil v teater? Ne nazadnje je tudi teater odvisen od vstopnic in komercialne ponudbe?
Tin: Stand-up komedija je že ves ta čas tudi v teatrih, Komikaze smo imeli v začetku leta 2009 večmesečno turnejo po slovenskih gledališčih, tudi Toš nastopa večinoma po gledališčih. Sam sem pred kratkim uspešno končal prvo sezono Stand up četrtkov v Siti Teatru v Ljubljani, kjer smo vsak mesec gostili odlične domače in tuje komike, z večeri pa bomo nadaljevali tudi s septembrom.
Kaj pa poskusi na televiziji? Je televizija sploh pravi medij za ta žanr?
Tin: Televizija ima množičnost, zanimiv je recimo podatek, da nastop komika v ameriški večerni oddaji Davida Lettermana vidi toliko ljudi, kot če bi 450 let vsak večer nastopal v klubu v New Yorku. Tudi pri nas smo že imeli in imamo nastope na televizijah, a se dogaja predvsem to, da ne znamo tega kvalitetno posneti. Idealno je, da imaš živo publiko, režiserja, ki ve kaj dela in komika, ki svoj nastop prilagodi za televizijo. Nekatere lokalne televizije to že poizkušajo, samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo to idejo »kupili« tudi največji. Verjetno, ko bomo dovolj tržno zanimivi.
Kako izboljšati slovenski humor? Tujci se zelo radi delajo norca iz nas s tistim poceni lojtrskim humorjem, ki je posebej značilen za narodnozabavne oddaje?
Tin: Naša generacija komikov iz dneva v dan napreduje. Z nami napreduje tudi publika, ki postaja vse bolj zahtevna. Slovenski humor bo napredoval, ko se bo kontinuirano delalo kvalitetno in ko se ne bomo zadovoljevali s toaletnim humorjem in scenariji napisanimi v 11ih sekundah. Prizor s snemanja v slovenski komediji zdaj namreč zgleda takole: »Ok, ti prideš noter v prostor in nekaj poveš, potem pa on joka in govori po štajersko. Ok? Snemamo!«
