Dobro jutro

V soboto se je v štajerski izdaji časopisa Dobro jutro znašel tudi prispevek/intervju o stand up komediji, ki smo ga skupaj z Markom Pigacom ustvarili Slavko Škvorc, Tadej Toš in jaz. Glede na to, da je bilo prostora premalo in da so moje odgovore lektorji "popravili" po svoje in jim dodali nov pomen, objavljam še svoje orginalne necenzurirane odgovore. Posebna zahvala Marku za njegov prispevek pri promociji stand-up komedije na Štajerskem.

Here it goes (za tiste, ki jih zanima in se jim da brati moje klobase haha)

Tin, ti si v stand up stopil bolj kot ne spontano, ne? Nisi igralec po profesiji? Kaj te je premamilo?
Premamila me je komedija. Svoboda in kreativnost, ki jo ponuja. Možnost zabavanja ljudi. Vedno sem imel v sebi to potrebo zabavati ljudi, nikoli pa me ni vleklo na igralsko akademijo. Ne vidim se, da bi igral v tragedijah. Zanima me smeh. V vseh formatih in žanrih. Od filma, televizije do žive komedije. Stand-up je super, ker imaš popolno svobodo. Govoriš kar hočeš. Nečemu, kar si še včeraj opazil v trgovini, se danes ljudje krohotajo do solz. Takoj dobiš odziv občinstva. In to mi da še več zagona.

Ali biti smešen pred domačo publiko na pikniku pomeni tudi nujno biti smešen na odru?
Tin: V družbi prijateljev je drugače, ker te vsi poznajo, vedo kakšen karakter si in ko v sproščenem klepetu poveš kakšno šalo, se vsi valjamo od smeha. Na odru si ponavadi gol pred neznanci. Prišli so se smejat in ti si tisti, ki mora smeh dostaviti. Zato je potrebno biti pripravljen. Če ne pogoriš na celi črti.

Gledano nazaj, s stand upom so se pri nas začeli množično ukvarjati naturščiki, potem pa so tipaje eden za drugim vanj začeli vstopati učeni igralci, danes na odru že opazimo kombinacijo obojnih..
Tin: Malo najbolj znanih komikov po vsem svetu je diplomiranih igralcev. Woody Allen, Eddie Izzard, David Letterman, Jay Leno, Chris Rock, Sasha Baron Cohen, nihče ni študiral igre, so pa nekateri diplomirali iz raznoraznih področij. Robin Williams je bil eden izmed samo 20ih, ki so bili sprejeti na igro na prestižni Univerzi Julliard, pa mu je nato z Oskarjem nagrajeni profesor John Housman sam rekel, da samo izgublja čas in da bi se moral preizkusiti v stand-up komediji.

Sprva se je zdelo, da igralci prezirajo te neznane odrske “wannabe” nastopače, no pa tudi naturščiki ste bolj kot ne opozarjali nase, da igralci na odru igrajo in ne nastopajo. Danes se zdi, da se obojni medsebojno podpirate, a le s figo v žepu..
Tin:Na nas še vedno vsi gledajo kot na amaterje, kar ni res, saj se sam recimo že nekaj let preživljam s komedijo. Nastopam doma in v tujini, pišem scenarije, organiziram večere in festival stand-up komedije, predvsem pa ustvarjam lasten avtorski material. So pa naše predstave vsekakor konkurenca nekaterim gledališkim institucijam, še posebej ko imamo mi polno dvorano, oni pa ne. Tadej Toš je začutil, da se trendi v svetu in tudi pri nas spreminjajo, ljudje so napornem delovnem dnevu potrebni sprostitve in smeha, v kinu so uspešnice 3D akcije in risanke, na televiziji resničnostni showi, zato je tudi njegova odločitev, da se preizkusi v stand-up komediji povsem logična. V ZDA je stand-up komedija v razmahu že 40 let, pri nas pa smo šele pred nekaj leti ugotovili, da ni potrebno biti diplomirani igralec, da si zabaven na odru.

Kako biti danes vedno aktualen, saj ob številnih nastopih, ki jih imate, se skoraj ne more zgoditi, da vas gledalci ne bi gledali manj kot trikrat letno..
Tin: Trudimo se ves čas ustvarjati nov material, je pa to seveda proces. Nekatere šale nam ljudje in dogodki kar sami pišejo, a takšne aktualnosti so zanimive le kratek čas. Komiki v Veliki Britaniji tudi do 20 let pilijo pol ure materiala, s katerim vsak dan nastopajo po klubih. V Londonu je le 2% možnost, da te nekdo dvakrat vidi nastopiti v enem letu.

Koliko je improvizacije in koliko vnaprej pripravljenega programa? Je mogoče stopiti na oder brez, da bi imel vnaprej pripravljenih vsaj 20 minut fint?
Tin: Improvizacija je vedno riziko. Lahko se greš improvizacijo, a tvegaš, da morda ne bo izpadlo tako dobro. Šala je sestavljena iz set-upa, ki napelje na šalo in iz punch-lina, udarnega zaključnega dela šale. Kaj je punchline izveš šele s prakso, ko večkrat izvedeš neko šalo in vidiš, kje so se ljudje najbolj smejali. Zato moraš imeti močno ogrodje pripravljenega materiala, na katerega se lahko zaneseš. Potem pa si okrog tega lahko privoščiš malce hoje po robu. Če improvizacija ne vžge, greš pač na naslednjo pripravljeno foro.

Tadej, ti si znan kot najhitrejši jezik, Tin ti po uglajenosti in umirjenem nastopu, vendar ste v primerjavi z našimi južnimi sosedi, ki roko na srce stand upa sploh nimajo razvitega, na prvi pogled manj priljubljeni in manj “smešni”, posebej s strani domače publike. Smo Slovenci še vedno pod vplivom ex-yu humorja tipa Mujo in Haso, ko smo mislili, da so pravi komiki samo tisti čez Kolpo ali je jezikovna barijera – srbohrvaščina ima več besed – res tako močna?
Tin: Tudi na Hrvaškem je stand-up komedija vse bolj razvita, v Zagrebu si lahko med tednom praktično vsak večer ogledaš show. Obstaja pa pravilo v komediji: »Kar je drugačno, je bolj smešno.« Tudi sam sem že doživel, da so se mi v Zagrebu bolj smejali kot v Sloveniji. Pa sem imel isti material. Ker sem bil med samimi Hrvati nekaj posebnega. Drugačen. Angleški komik v Sloveniji reče samo »hello«, pa se že smejimo. Ker je drugačen. Smejimo se Boratu. Ker je iz Kazahstana, ker smešno govori, ker je drugačen.

Koliko je Youtube pripomogel k vaši prepoznavnosti? Ti Tadej imaš celo svoj kanal, kjer redno objavljaš svoje prigode.. Koliko pa vas recimo zmotijo t.i. objvljeni “bootlegi” tretjih oseb.
Tin: Internet je močan mediji. Vse bolj. Posnetek na Youtubu takoj lahko doseže več tisoč gledalcev. V parih dneh imaš lahko 30.000 ogledov in več. Ker pa je pisanje materiala trdovraten proces, ne želimo izdati preveč materiala, saj potem nihče ne bo želel plačati vstopnine, poleg tega pa želimo sami odločati o tem, kaj bomo dali na net in kako bo to posneto. Posnetek s telefona iz 56 vrste je nesmisel. Tudi te posnetki tujih komikov, ki jih gledamo na Youtubu, so posnetki z njihovih DVDjev, posneti z osmimi kamerami, v najboljših pogojih možnih.

V tujini so stand up komiki resen igralec na trgu. Vodijo največje prireditve. To se počasi seli tudi k nam, saj je Toš vodil viktorje, Vid Valič Slovenija ima talent, Pižama je ogreval publiko v dvorani med reklamami. Je to napredek ali zgolj krpanje finančnih lukenj?
Tin: To je dokaz, da naše delo ne gre mimo neopaženo in da postajamo zanimivi tudi za »velike ribe« - televizijo. Po svetu je že vrsto let stand-up komedija poligon za razvoj novih komikov, ki kasneje blestijo kot igralci v nadaljevankah, v filmih, vodijo večerne oddaje pa tudi Oskarje. In tudi pri nas ni nič drugače.

Kdaj se bo stand up preselil v teater? Ne nazadnje je tudi teater odvisen od vstopnic in komercialne ponudbe?
Tin: Stand-up komedija je že ves ta čas tudi v teatrih, Komikaze smo imeli v začetku leta 2009 večmesečno turnejo po slovenskih gledališčih, tudi Toš nastopa večinoma po gledališčih. Sam sem pred kratkim uspešno končal prvo sezono Stand up četrtkov v Siti Teatru v Ljubljani, kjer smo vsak mesec gostili odlične domače in tuje komike, z večeri pa bomo nadaljevali tudi s septembrom.

Kaj pa poskusi na televiziji? Je televizija sploh pravi medij za ta žanr?
Tin: Televizija ima množičnost, zanimiv je recimo podatek, da nastop komika v ameriški večerni oddaji Davida Lettermana vidi toliko ljudi, kot če bi 450 let vsak večer nastopal v klubu v New Yorku. Tudi pri nas smo že imeli in imamo nastope na televizijah, a se dogaja predvsem to, da ne znamo tega kvalitetno posneti. Idealno je, da imaš živo publiko, režiserja, ki ve kaj dela in komika, ki svoj nastop prilagodi za televizijo. Nekatere lokalne televizije to že poizkušajo, samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo to idejo »kupili« tudi največji. Verjetno, ko bomo dovolj tržno zanimivi.

Kako izboljšati slovenski humor? Tujci se zelo radi delajo norca iz nas s tistim poceni lojtrskim humorjem, ki je posebej značilen za narodnozabavne oddaje?
Tin: Naša generacija komikov iz dneva v dan napreduje. Z nami napreduje tudi publika, ki postaja vse bolj zahtevna. Slovenski humor bo napredoval, ko se bo kontinuirano delalo kvalitetno in ko se ne bomo zadovoljevali s toaletnim humorjem in scenariji napisanimi v 11ih sekundah. Prizor s snemanja v slovenski komediji zdaj namreč zgleda takole: »Ok, ti prideš noter v prostor in nekaj poveš, potem pa on joka in govori po štajersko. Ok? Snemamo!«

O začetkih – drugič

Sinoči sem bral nek star intervju s Seinfeldom v katerem pravi, da je potreboval kar 10 let, da je našel tisti komični »touch.« Scena pri nas obstaja tri leta in pol.

Kljub temu, da delamo že nekaj časa, smo vsi še vedno precej zeleni. Pa ne samo komiki. Tudi publika. Ki (generalno gledano) niti ni navajena šal, twistov in tematik, ki že leta in leta letijo z odrov po Veliki Britaniji in ZDA. Največkrat še vedno najbolj palijo fore na prvo, a tudi to se počasi spreminja. Spomnim se decembrskega korporativnega nastopa, ko so ljudem tekle solze od smeha, a v trenutku, ko sem poizkusil nekaj malce nadrealističnega, je dvorana povsem utihnila. Prav čutil sem njihov izraz WTF.

Veliko smo postorili v zadnjem času in še več bomo. Zaradi majhnosti smo prisiljeni pisati nov material hitreje, kar je Ian Stone pokomentiral z: »That's good, makes you better.« Čeprav sem takrat bolj želel slišati tolažbo, češ, ja bogi ste, pa moram priznati, da ima prav. Film Avatar si je v slovenskih kinih ogledalo cca 250.000 gledalcev. In to je naša ciljna publika in tisti, ki bi jih načeloma lahko zvlekli na stand up. In če bi teh 250.000 ljudi enkrat na leto plačalo 10€ za stand up, nam je vsem lahko mega lepo. Tale zadnji stavek sem povzel po angleškem komiku Stewartu Leeju, ki je dejal, da potrebuje 30.000 gledalcev vsako leto. Ko sem to povedal Ianu je umrl od smeha, ker naj bi ta številka pred leti bila 15.000. »Stewartu je zrasla letvica, naslednjič, ko ga srečam mu moram to povedati,« je še dejal. Kao neki pomemben.

Da sem se sploh spravil pisati o začetkih, so me spodbudile primerjave slovenskih komikov s tujimi – posebno ameriškimi, ki sem jih v zadnjem času poslušal in prebiral od nekaterih znancev. Predvsem me je zmotila objava, v kateri je bil prilepljen video Georga Carlina in pripis v stilu: »To je stand up komedija! Ko pa slišim kakšnega Slovenca, bi šel najraje na oder in ga kresil po nosu.« Ma daaaj. Kakšne neumnosti ljudje pišejo. Primerjaš posnetek človeka, ki se je s stand upom ukvarjal 50 let in gledaš njegove HBO speciale, ki so bili posneti z osmimi kamerami, v perfekt pogojih, pred publiko, ki je plačala 50 dolarjev in čakala pol leta, da ga je prišla gledati - s slovensko sceno. George Carlin je pričel z nastopanjem leta 1959, leta 1972 je bil aretiran, ker je izvedel bit o sedmih »grdih« besedah. Torej, cca 13 let je potreboval, da je našel svojo »sceno«, svoj jaz, da je našel tisto, o čemer je želel govoriti, da je iz polizanega, lepo oblečenega, standardiziranega komika postal dolgolasi, bradati »preacher,« kot je vsem nam danes dobro poznan. 13 let. Ni veliko slovenskih komikov, ki bi za seboj že imeli 300 nastopov, Seinfeld jih je v svojih časih naredil 300 na leto. Ker jih je lahko. Amerika je pač Amerika, Slovenija pa je Slovenija. In za vse stvari je potreben čas. Saj delamo, saj se razvijamo. Počasi. Bomo že prišli tja. Ko bo čas za to. Tudi rap glasba je bila pred leti tabu. Slovenci pa rap? No way. Pa je danes nekaj povsem vsakdanjega. Če primerjaš slovenskega komika s Carlinom, je tako kot če bi slovenski band, ki skupaj igra tri leta, primerjal z današnjimi U2. Ni realno.

Izbrskal sem še eno slikco s svojega šestega nastopa. Haha, tip je dal nogo gor na oder. Legen – wait for it - dary.

O začetkih

Še nikoli nisem spisal nič o slovenski stand up komediji. Zakaj ne bi to naredil danes. Zakaj pa ne. (Vedno, ko želimo poudariti, da bomo nekaj storili, uporabimo nikalno poved. Zakaj ne rečemo tudi: Zakaj pa ja.)

Maja 2006 sem imel prvi nastop. Septembra 2006 drugega. Konec januarja 2007 tretjega. Nato pa je prišel 1. februar 2007. »Let there be Gromka,« je rekel: »And there was Gromka«. Mislim, da je bil nastop v Klubu Gromka na Metelkovi prelomni v moji karieri in eden ključnih trenutkov v razvoju slovenske stand up komedije. Ker po pravici povedano, moji prvi trije nastopi so bili en drek. Prvega se komaj spomnim, v glavi je vse črno in niti ne vem, kaj sem govoril. In če je sploh bilo smešno. Vem da je bil en aplavz break in par smehov. In da mi je Mitja Okorn rekel, da moram imeti več for o trgovinah. Drugi je bil poraz na polno, bombnu sem pred pijanimi študenti pravne fakultete, tako da so me po nastopu tolažili z objemi. Kako naj bi vedel, da nastop ob 23h, kjer so že vsi pijani in glasni, ni dobro začeti s foro o čebelah, ki se jim zdi sumljivo, da jim vsak dan isti človek krade med. V dvorani šunder, jaz na odru ves zbegan, zakaj me nihče ne posluša. »Saj poslušamo,« se sliši iz prvih dveh vrst. Zakaj ne poslušajo tudi ostali?! I'm an artist! Spomnim se, da so me vprašali, če je to moj prvi nastop in sem odločno zatrdil, da neee. Drugi! To ni isto kot prvi. Tretji je bil še bolj grozen. Nastop sredi Mercatorja v Domžalah pred 12 ljudmi. V enem kotu se otroci igrajo v igralnici, žogica prileti na oder. Gospa z vozičkom se ustavi za trenutek, a že odhiti dalje. Kasneje sem izvedel, da je nastop z razdalje spremljala tudi Ana Kajzer, šefica Siti Teatra, s katero danes uspešno sodelujeva. Takrat si je verjetno mislila: »Jao bože sačuvaj.«

V začetku januarja sva se s Klemenom Bučanom dobila na bojnem posvetu. Nekaj je treba ukreniti. Rabiva nastope. Meeting point je bil stari kranjski lokal Creina. V katerega ni zahajal nihče. In v katerega verjetno po tistem nihče od naju ni odšel več. Pa ne, da bi bilo kaj narobe. Pač beznica. Kasneje so ga prenovili in pred kratkim je tam počila bomba. Nazaj k zgodbi. Klemen je na sestanek prišel spohan. Hureeej, dober začetek, sem si mislil. Je rekel, da je po dolgem času srečal kolega, s katerim sta imela nerazčiščene posle. In je padla pipa miru. Sklep sestanka: treba dobit nastope, uporabila bova vsak svoje veze in šla v akcijo. Klemen je zrihtal Izbruhov bazen, jaz Gromko and we were rollin'.

Gromka je bila polna. Prišel je tudi Murč in kot pravi veteran s štirimi nastopi, sem ga povabil, naj se nama pridruži v kranjskem Izbruhovem bazenu čez 10 dni. "Pripravi material, pa ti bomo dali šanso," sem bil pokroviteljski in se delal, da vem, kaj govorim. Tisti večer je bil tam tudi Perica, ki ga takrat še nisem poznal. Po nastopu mi je stisnil roko, pravi, a se tega ne spomnim. I was sky high. Poslušali so me. In se smejali. Kaj je lahko boljše. Če zdaj pomislim, je bil tudi tisti nastop en drek, ampak vsaj približali smo se tistemu, kar bi se lahko poimenovalo stand up komedija.

To be continued…
(neki fancy pa to)

Kje je zdaj humor

Ian Stone je bil pri nas. Priletel je iz Cipra, ker je bruhnil vulkan. Očitno mu je slabo. Kdo bi mu zameril. Za nas je to pomenilo 200€ dodatnih stroškov, ker Easyjet za let iz Londona ni hotel vrniti denarja. Prasci. S turnejo smo šli malce v minus, ampak kdo bi skrbel za to, če je bilo pa zabavno. Hvala bogu za Toyoto. V Zagrebu je bilo razprodano, v Mariboru je bil obisk rekorden, v Ljubljani pa … je bilo sonce. Nastop Iana je bil osmi letošnji večer stand upa v Siti Teatru, drugi po obiskanosti. Več ljudi je bilo le na decembrskem prednovoletnem gigu, medtem ko nam je tokrat malce »zagodilo« praznično vzdušje. Kdo bi si mislil, da toliko Slovencev in Ljubljančanov za prvega maja dejansko gre nekam. Nam že ne gre tako slabo.

Iana sem, kot je v navadi, zasul z vprašanji o stand upu. Vsaj 1014 sem jih zastavil. Na srečo tip rad odgovarja. Med drugim sem izvedel, koliko znašajo honorarji po londonskih klubih, kaj pravi Bill Bailey, kako je nastopati za vojake, kdo rabi bookerja v Londonu, kako se lotiti slovenske publike in kakšna je vrednost nekaterih komikov na otoku. In pa anekdoto o najbolj smešnem hecklanju ever. To prav moram napisati. Slavni ameriški igralec Kirk Douglas je imel sina Erica, ki je bil tudi stand up komik. Nekega večera se je znašel na odru kluba v New Yorku, kjer publiki ni bil všeč, zato so ga hecklali in mu žvižgali. Razjezil se je in rekel: »I don't need this shit, I'm Kirk Douglas's son.« In nekdo v publiki je vstal in rekel: »No, I'm Kirk Douglas's son.« Haha, res genialno. Za vse tiste, ki ne štekate…. Oh well.

Kaj je še novega. Povezoval sem maturantski ples. Premierno. Ni bilo švoh. Enkrat sem namesto angleški valček napovedal dunajski. Se zgodi. Noben ni opazil. Vsaj upam, da ne. Fantje so pripravili točko na moj račun. Sem bil kar ponosen. Moj prvi roast. »Tin Vodopivec je 10% humorja, ostalo je … voda. Buhahaha.« Kdo bi jim zameril. Nastopal sem v Špas teatru. No ne ravno V teatru. Na vhodu v dvorano. Na stopnicah. Čistilke so bile zelo prijazne in so mi dovolile, da naredim cel nastop, preden pomijejo. Nastopal sem na večernem dogodku Očistimo Slovenijo. Prišlo je 52 ljudi. Verjetno so bili vsi utrujeni od čiščenja. Kdo bi jim zameril. Nastopal sem na poroki. Dont' do surreal jokes at a wedding. Na novo sprejeto pravilo. Je bilo fajn sicer. So se smejal. Kdo bi jim zameril. Nastopil sem v lokalu. Bil sem tehnik, lučkar, nastopajoči, promotor, varnostnik. Na srečo sem imel v avtu reflektor, ker če ne bi nastopali v temi. In NE, dve petrolej lučki na steni ZA nastopajočim nista dovolj.

Türk pravi, da Slovencem manjka humorja, potem pa, ko se kdo od politkov pošali, ga dajo pa na križ. Kdo bi jim zameril. So what.

Ni da ni

Letos sem prvič v življenju Viktorje gledal malce drugače. Bolj čustveno. Pa tudi s poklicno deformacijo. Sem res oboževalec takšnih prireditev. Gledam Oskarje, gledam Emmye, Grammye, Ewwye, pa tudi Golden Globes, MTV, ESPN nagrade. Ni da ni.

Tadeja Toša sem spoznal lani ob takem času, ko si je na Ptuju prišel ogledati našo predstavo Banzaaaj. Že takrat je bila okrog njega med komiki neka fama. Tip je polnil dvorane zgolj na Štajerskem, kjer je prava legenda, voice station Radia City, igralec in tudi stand up komik. Se še živo spomnim, kako sem stal pri vrati in pregledoval vstopnice (ja vem, bizarna slika, komik trga karte, gre v zaodrje, se preobleče in nastopa, jebat ga, recesija), ko se je pred mano pojavil on. Sem butnil: »Za gospoda Toša bi pa lahko dali kakšno karto gratis«, pa mi je rekel: »Ne, stari, ne,« in si poiskal sedež. Še ves mesec so me kolegi zafrkavali, ker sem ga poklical gospod.

Potem je nastopil poleti na našem festivalu Panč in smo imeli priložnost se bolje spoznati. In sem postal njegov fan. Na facebooku. Pa tudi tako. Je faca. Zato smo vsi tudi nestrpno pričakovali njegov debi na Viktorjih. Poleg tega se je viktorski publiki predstavil Pižama, ki je med reklamami nastopal za publiko v Cankarjevem domu in podelil eno izmed nagrad. A to še ni vse. Med podeljevalci sta bila tudi stanovska kolega Vid Valič in Vanči Žorž, tako da je bilo razlogov za negledanje premalo.

Ena opazka (ne morem, da ne bi napisal).
Kaj je point te prireditve? Vsi hočejo biti kul. Vsi hočejo biti smešni. Vsi hočejo samopromocijo, ker to je tudi edini trenutek, ko jo lahko dobijo. Ker je to edini tak dogodek v celem letu. Ker je to edini tak dogodek, ki ga gleda večja količina ljudi. Ker je to dogodek, ki je samemu sebi namen.
(Naj voditelj zabavne oddaje? Hmm. Koliko zabavnih oddaj pa imamo? In zakaj Mario ni nikjer nominiran, ko pa ima največjo gledanost?) Ni ne za ljudi doma, sploh pa ne za »publiko« v dvorani.

Tip je naredu salto med podelitvijo! Wtf. Zakaj? Hoče priti v Zmajčice? En je igral kitaro, en je igral orglice, en je igral piščal. Zakaj? Tomi M. je pri podelitvi nagrade rekel nekaj v stilu, ne bom mogel biti bolj kul k voditelj. Zakaj bi sploh bil? Zakaj si sploh na odru? Zakaj v prvi vrsti sedi župan? Bivši ministri in poslanci? (I'm no doctor, sam a ne bi morali v prvi vrsti sedeti nominiranci, da jim potem ni treba hodit preko 1243 ljudi, ko dobijo nagrado.) In zakaj ni noben povedal, kdo sploh so nekateri podeljevalci? Vsi ne vedo, kdo je Vanči.

Če že mamo Slovenija ima talent predstavitev med Viktorji, prosim dejte še v prvo vrsto Čakarmiša in njegov X in tisti, ki začne morit, takoj eeeee (zvok) in dol. Samo prosim ne mi s temi dialogi podeljevalcev: »veš kaj sem jaz razmišljala, kaj si razmišljala, a si ti vidu to, ne nisem vidu, aha čudno da nisi vidu,…«

»Tako to delajo v Ameriki.«
»Vstanite za legendo.«
Ti to resno? Prosim te no.

PS:
Tole je pa za v knjige. Če še Jon Stewart pohvali voditelja, more biti top. Emmy's 2009. (na 5.28 pri Pt.3)

Poročanje

Že dolgo nisem napisal kakšnega poročevalskega bloga. O dogajanju v zadnjih dneh. Evo.

Po vrnitvi iz Anglije, smo takoj zagrabili za delo. Najprej me je čakal nastop na »največjem pustovanju na štajerskem« Fašenk, ki sem si ga zakuhal tako, da sem se s študenti dogovoril za kompenzacijo pri pomoči za Panč v Mariboru. Tako sem bil mišljen kot vmesna točka v programu, kjer se izmenično na odru izmenjujejo različni bandi. Na sestanku so mi dejali, da so želeli Zrneca, a zaradi premajhnega budgeta izbrali mene. Sem bil vesel komplimenta. Him or me? Kul. Na Panču sem jih prepričal, tako da smo se dogovorili. Moj prvi vhod na oder je bil tudi edini. V tistem trenutku je bilo v dvorani Leona Štuklja cca 400 ljudi, 100 jih je poslušalo. Naredil sem 15 glasnih minut, v skladu s pogoji. Naslednji moj nastop bi moral biti na sporedu ob pol enih ponoči, za Zmelkow in pred Čuki. Tejo sem vmes peljal domov in ob vrnitvi me je pričakalo 3000 pijanih študentov, ki so ravno sinhrono prepevali »Več kot spijemo, boljši smo«. Ooo nee. Ni šans za nastop. Poiskal sem šefeta in ga prosil odpuščanja. Ni šans, da grem na oder v tem. Ljudje so bili pijani, preznojeni, oblečeni v maškare. In sedaj bodo poslušali mene, kako jim pripovedujem o nogometu? Ni šans. Bil je razumevajoč in segla sva si v roko. Zmelkow so končali, na odru so se hitro znašli Čuki. En, dva, tri in že so po dvorani odmevali Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci. Publika je ponorela od navdušenja. Jože je skočil z odra med ljudi in se zabaval, kot da je včeraj napisal komade. Z občudovanjem sem jih spremljal z balkona. Tipi res znajo najti vse tržne niše, so band, ki bo razturil tako na študentskih pijankah, nedeljskih veselicah in »glamuroznih« prireditvah. Ko sem iz zvočnikov slišal komad Mamma mia, sem se pobral domov. Dovolj študentovanja za danes.

Tisti teden sva s Klemenom M. napravila simpatičen nastop v majhen klubiču v Dolenjskih toplicah, naslednji dan pa smo z Balkanskim trokutom opravili še fajn nastop v Veliki Gorici na Hrvaškem. Čeprav je mesto sedmo največje na Hrvaškem, ga zaradi bližine Zagrebu, vsi smatrajo za predmestje prestolnice.

Posebej zanimiv mi je bil nastop v Gledališkem klubu podjetja Krka. Enkratno mesečno se namreč v dvorani Krke zbirajo ljubitelji kulture in gledališča, kjer so gostje raznorazni igralci, režiserji in drugi gledališniki. Mesec pred mano je na primer gostoval Ivo Ban, direktor drame, tokrat pa so prvič gostili komika. Publika je bila večinoma starejša, precej netipično standuperska. Uglajena. Izredno uglajena. Svoje pove že dejstvo, da sem po nastopu prejel vrtnico. Naredil sem pol urce nastopa, nato pa še pol ure pogovora z voditeljico večera. Publika je sodelovala, baje, da se še nikoli niso tako razživeli. Hihihi. Bil je lep večer. Isti teden so me čakali še nastopi v domači dvorani SitiTeatra, ki je bila tokrat spet polna in show odličen. Že naslednji večer pa smo z Rankom in Bučanom razfakali škofjološko Ostrigo na Buchanologija touru. Eden mojih boljših nastopov v zadnjem času, saj se res bombardiral publiko s forami. Bam bam. Eno za drugim. Brez prestanka ves nastop.

V tem trenutku pa zaključujem tridnevni ciklus nastopov s Perico in Domagojem, ki sta bila te dni moja gosta. V četrtek smo najprej zasedli Maribor in nastopili pred 450glavo publiko na Štukovih Četrtkovih večerih kulture, nato pa v petek prečkali mejo in nasmejali Varaždince. Publika je bila super, pogoji malce manj, a smo vseeno izpeljali nastop tako kot je treba in bili na koncu vsi zadovoljni. V soboto je Domagoj pičil na vlak za Ljubljano, kjer je ga je čakal nastop v Gromki na Buchanologiji, s Perico pa sva se odpravila v Šentjur, kjer naj bi nastopila na 25-letnici poroke v Hotelu Žonta. Na prizorišče sva prišla pravočasno, vstopila v hotel in na recepciji vprašala, kje je žurka. Receptor/natakar (opravlja obe funkciji) je bil presenečen. »Nocoj nimamo nobene zabave.« Kaj? Kako? Kje? Prepričan sem bil, da je Hotel Žonta. Številke organizatorjev si nisem vnesel v telefon, tudi mailov nisem imel v telefonu. Klicala sva okrog, vendar nihče ni bil pri računalniku. Spomnil sem se, da z nama nastopa tudi AnaMarija. Na srečo sva jo na telefon dobila "sprve". »Hmmm, AnaMarija, kje nocoj nastopamo? Hotel Zreče? Ahaaaa.« O fak. Imava 20 minut, da prideva iz Šentjurja do Zreč. Pritisnila sva na plin in prispela z 10 minutno zamudo. Prideva v dvorano, vsi plešejo, nihče se ne zmeni za naju. Vprašam band, kakšna je situacija, pravijo, da bodo oni igrali še 15 minut, potem sva midva. Program zamuja. Fjuuu, kakšna sreča. Skočim na WC, ko se vrnem, se band že poslavlja. Hm, to je bilo pa hitrih 15 minut. Že sem na odru. Publika hladna kot led. Zmrznjena. Šopam preverjene fore in nazaj dobivam bore malo. Niso še preklopili na smeh. Po dobrih 15 minutah jih počasi dobim in povabim na oder Perico. Perica naredi dober posel. Zmenjena sva, da naredim najprej jaz 15, pa potem on in konec. Vseeno mu pomaham, da bi rad še in po njegovem nastopu hitro primem mikrofon v roke. Sedaj je že lažje. Naredim dobrih pet minut in dobim želen smeh. Končam nastop s sladkim priokusom. Hitro se posloviva. Perico peljem v Šentjur, ker je tam pustil avto (sva šla vsak s svojim, ker je šel on potem nazaj v Ljubljano, jaz pa v Maribor, samo sva njegovega v paniki pustila v Šentjurju). Na TV ujamem film Black Snake Moan in naredim kokice. All is good.

Mal reklame ne škodi

Story, Lady in Eva - februar 2010. Hvala Matjaž za fotke.

Hec mora bit

Naj že pride ta pomlad %&$&$/

Spet je vse po starem. Delamo. Guramo. Čez 20 minut moram šibati proti Kranju. Banzaaaj. Ob 20h v Planetu Tuš Kranj. Te dni me okupirajo delavnice stand up komedije, pa priprava spomladanskega ciklusa Stand up četrtkov v Siti Teatru, pa poletni Panč, pa nastopi po Sloveniji, pa brainstormanje za raznorazne projekte, pa planiranje naskoka na tuje trge, pa pospravljanje stanovanja. Aja to zadnje me ne, ker ga ne.

Sem bral v eni slovenski reviji intervju z enim medijskim mogotcem, ki je na vprašanje, zakaj so ukinili oddajo A si ti tut not padu, odgovoril v stilu, da je niso ukinili, ampak, da se je končala in da imajo takšne oddaje svoj rok trajanja. Hmmm, če imajo te oddaje rok trajanja, zakaj pa je potem vzorčna Saturday night live na sporedu že od leta 1975?! Mogoče zato, ker vlagajo v scenaristeeeeee. Ker vsako sezono malce premešajo ekipo igralcev, ustvarjalcev in scenaristov, tako da je ves čas dotok svežih idej in energije.

Ah ta požrešnost. Pa tudi, zakaj bi sploh vlagali v produkcijo oddaj, če pa je najlažje zapreti par pacientov na kmetijo in viola – najbolj gledana oddaja.

London style

Tako sem to delal - London style. :P Več o tem pa v prihodnjih dneh....

London

Evo kratko javljanje iz Londona in nekaj besed o dosedanjem poteku naše odprave...

Festival v Leicestru je za nami, do nedelje smo v Londonu. Občutki iz Leicestra so mešani. Imeli smo kar težko nalogo, v Midas cafe spraviti vsaj 50 ljudi v ponedeljek, torek in sredo, dneve, ki so najbolj mrtvi v tednu. Poleg tega je snežilo, kar v Angliji pomeni, da se vse ustavi in nihče ne gre nikamor. Prvi večer smo imeli najbolj kritično maso in tudi kritika, ki je napisal našo prvo recenzijo. Nam se je zdelo, da nas je kar strogo ocenil, medtem ko so nam vsi zatrjevali: "great review." Steve Bennett je že 10 let profesionalni kritik komedije in je videl že res vse kar se od komedije videti da. Baje da je mnogim že napisal, da naj raje nehajo in da niso smešni, tako da smo res lahko kar veseli. Pa vsaj prišli smo na zemljevid. Torek je bil potem mrzel, tako zunaj kot po številu obiskovalcev, medtem ko je bil klub v sredo najbolj poln in publika srednje dojemljiva. Ko rečemo klub, naj povem, da v Angliji delajo stand up kjerkoli se da in da smo v Sloveniji lahko s pogoji nadpovprečno zadovoljni. Lokal v katerem smo mi nastopali ni imel ustrezne luči, niti ne odra - stoli so bili pač postavljeni okrog mikrofona, pa klub vseeno kandidira za najboljši festivalski klub.

Včeraj pa sem tako prvič nastopil v Londonu v klubu Up the creek, ki velja kar za enega boljših klubov v Londonu. Simpatično okolje, lep oder, luč, mikrofon, vse perfect. Bil je simaptičen večer. Open mic. Nastopilo nas je 12. Na oder sem šel kot 11. in sem izvedel lepih 5 minut materiala, malce o avtu Kuga, košarka, fuzbal, plan in parfum. MC je bil en tak zanimiv Anglež, med komiki pa se je našlo prav vsega, vseh narodnosti, ras in spolov. Ni manjkal tudi čudakov, eden je bil kar malce sumljiv, eden je bil pijan (ali pa se je delal) in smo se vsi smejali bizarnosti njegovega nastopa. Nekateri so imeli fin material in solidno izvedbo, tako da je bilo res mešano. Nastop je šel fino skozi, Mc je prav umiral od smeha. Po koncu so prišli praktično vsi do mene, parim sem dal moj kontakt, komplimenti, ki sem jih dobil pa so bili: "I really enjoyed your performance...", "Labirinth cracked me up...", "Are you really Slovenian or is it just an act?" MC je hotel, da bi nastopil tudi v nedeljo, samo imam v nedeljo zjutraj že avion nazaj. Večer je zaključil lokalni klubski komik Rich Wilson s solidnim setom 10 minut.

Občutek je bil OK, vesel sem, da so šle fore dobro skozi in da sem dobil potrdilo, da se tudi tukaj da kaj narediti in da material dobro deluje. Predvsem odziv MCja (ne vem imena) je bil kul, ker je izgledal, da je reees že dolgno na sceni in je videl že svašta. Nocoj grem še enkrat tja, nastopa tudi Barry Castagnola, ki smo ga ravno pred dnevi gostili tudi na Panču.

Sicer pa je tempo v Londonu res divji. Tooolko ljudi. In ves čas na pol tečeš, ko hodiš po cesti. Matjaž pri katerem spim, me je včeraj začudeno gledal, ker sem ves čas zaostajal pri hoji, češ, a je vse vredu, zakaj tako počasi hodiš...

Via Zagreb, via Zadar, via London

Tretji Panč je za nami. Tokrat prvič v Mariboru in v Ljubljani. Bilo je naporno, zabavno, zasneženo, smešno, prestižno, neugodno, simpatično in divje.

Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«

Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«

V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.

Be there or be square

Konec tedna bodo vse oči ljubiteljev stand up komedije usmerjene v Festival Panč. Prihaja zimska edicija. V četrtek 28.1. nas najprej čaka predvečerski show. Jazz klub Satchmo Maribor (btw za nepoznavalce Satchmo je bil nadimek Louisa Armostronga - ne to ni "un k je kao bil na luni"). Siti Teater BTC Ljubljana (btw, BTC vsi vemo da je Belmont Tehnical College). Predvečer bo mega. Več na www.festivalstandupkomedije.si. (sem kar ponosen na tole stran, mi je še kr ratala - samovšečnež!).

Potem v petek pa še Narodni dom Maribor in Kino Šiška Ljubljana. Malo mi je žal, ker bom vse tri večere nastopal v Mariboru, kjer bom "host" oz. "MC" (Master of ceremonies) oz. po domače tip, ki povezuje, tako da ne bom okusil slasti nastopanja v Šiški. Ampak mi vsaj ni treba skrbeti, kako bom spravil skupaj pol ure novih kvalitetnih for (buahaha). Komaj čakam, da spoznam Angleže. Barry mi je pisal pred dnevi: "I've heard wonderful things about Slovenia and I'm really looking forward to performing in your country, especially as it will be my first time. I've performed in many countries around the world but the nearest I've got to Slovenia is Kosovo and Bosnia, where I did shows for the British military. I'm hoping the audience speak good English as my Slovenian isn't really up to scratch. If not, I guess I'll just do lots of funny dancing. Or learn to juggle. Or maybe do a funny dance while juggling!"

V glavnem, žur bo do konca, vabljeni vsi.
Be there or be square!
(pojasnilo: "A square being a nerd, geek, dork...un-hip, un-cool, unpopular, not with-it, etc. ...sort of person..."be there or be square" means about the same as "everyone who is anyone will be there", which is to say if you're not there you're nobody")

Kako uspeti v LA-u

Sinoči sem se pred spanjem ustavil še na blogu Dannya Bhoya. Danny je 35-letni komik, pol Škot, pol Indijec, s katerim se večkrat primerjam, vlečem vzporednice in na skrivaj tudi malce tekmujem (on tega ne ve, očitno, verjetno ker ne ve za moj obstoj).

Je mlad, »struggling comedian«, njegov humor je obzervacijski, neškodljiv, sicer ponekod rahlo hack (za vse, ki ne veste: Hack - povzeto po wikipediji, je tema, šala ali ideja, ki se smatra za očitno in se velikokrat omenja in uporablja. Wiki tudi pove, da zaradi vsakodnevne izpostavljenosti različnih šalam, komiki hitreje opazijo hack kot splošna populacija, zato je tudi komik pogosto, kljub uspešnemu nastopu na odru, označen kot hack s strani kolegov), saj so njegove teme velikokrat stereotipi, predvsem o državah in narodih (Francozi, Škoti, Kanadčani, Avstralci,…). Danny je všečen, sproščen, zanimivo ga je poslušat, na odru deluje simpatično (not in a gay way).

Kaj hočem povedat. Pri 25ih je zmagal na največjem britanskem tekmovanju novincev-komikov The Daily Telegraph Open Mic (tako kot recimo Jimmy Carr). Pri 27ih je imel na največjem festivalu komedije na svetu v Edinburghu vsak večer več kot tri tedne svoj show razprodan. Večkrat je prekrižaril Avstralijo, Kanado, Novo Zelandijo, Britanijo, nastopil je na največjih festivalih sveta, bil del ekipe komikov na turneji Just for laughs, nastopal v Las Vegasu s Seinfeldom in Chrisom Rockom in še kaj.

Sinoči pa kliknem na njegov blog. Nazadnje sem to storil poleti, ko se je ravno vrnil s turneje po Avstraliji in je pisal o tem, da se pripravlja na preboj v ZDA. Pol leta kasneje, piše o življenju v ZDA. Odpravil se je v LA, s ciljem, da mu uspe dobiti kakšen nastop v Late night oddajah ali službo pisca za kakšen sitcom. Zanimivo je bilo brati o tem, kako je 35-letni komik z 12-letno kariero, ki mu je uspelo napolniti dvorane praktično povsod, sredi LA-ja čista nula. Nihče še zanj ni slišal, noben ne ve zanj. Piše, da je nastopal ob večerih po comedy klubih, kjer se je večkrat zgodilo, da je bilo več komikov kot občinstva. Službe kot kaže ni dobil, nastopa na TV tudi ne, je pa dočakal potrditev, da bodo predvajali njegov enourni special, ki ga je posnel v Montrealu za Comedy Central. Kar strašljivo je brati, kako piše: »my future looks uncertain,…«. Ne ve, kje bo prihodnje leto. V začetku leta bo najverjetneje dva meseca v Londonu pripravljal nov show, nato pa poskušal dobiti kakšno solo turnejo po Kanadi in Avstraliji. Borba iz dneva v dan. Preživetje. Potrpežljivost. Čakanje na priložnost. Življenje komika.

PS: Smešno mi je, ko slišim, kako se ljudje delajo norca iz uspeha Jurija Bradača, ki je nedavno nastopil v spotu Lady Gaga. Berem, slišim, vidim, kako ljudje to omalovažujejo. Halo, tip igra v spotu, ki ima na youtubu 75,5 MILIJONOV ogledov, pesem pa je na vrhu vseh lestvic sveta! Takih, ki v LA-ju čakajo na to priložnost, pa je več kot vseh nas tukaj v tej državi. In v tem mravljišču so ga opazili. Izbrali. Sploh mu ni bilo treba na avdicijo. Svaka čast, meni se zdi to velika stvar.

Pa smo dočakali...

LEICESTER COMEDY FESTIVAL - sem nas bo pa pot odvedla v začetku februarja. Preko Londoma šibamo v Leicester, kjer bomo Vid Valič, Marina Orsag, Ivan Šarić i ja, tri večere zapored nastopali v lesterskem Midas Caffeju v showu Balkan Espresso - piše da je to "world premier"... uuuu :)

Pol pa še mal po Londonu, upam da dobimo čim več "špilov", pa da pustimo kak pečat. Ali pa vsaj kuverto. Pa da se čim več naučimo. V bistvu gremo na tak šolski izlet tja. Na ekskurzijo stand up komedije. Kot mladi srednješolski košarkarji, ki jih peljejo na enotedenska testiranja v klube lige NBA. "Pa da vidimo tko je pravi..."

Vrhunci leta 2009

1. Ona
2. Festival Panč v Zagrebu (tri dni akcije, spanje v hotelu, druženje. Prvič v življenju sem se počutil kot komik + mega počaščen, ko mi je hrvaški kolega Domagoj prišepnil, da se mu je moj nastop zdel najboljši na festivalu)
3. Festival Panč Ljubljana (ko se ti trud obrestuje)
4. Dvodnevno druženje in učenje od Iana Stona (veteran z 18letno kariero in 7000imi nastopi v žepu je kot knjiga, ki jo požiraš)
5. Banzaaaj (kljub eksistenčni krizi in slabi formi - good times!)
6. Golden Drum (povezovanje PR awards v angleščini na prestižnem festivalu v prestižnem hotelu + lastna prestižna soba s pogledom na morje. mmm, living the dream + hvala za majico Klemen, saj jo dobiš nazaj :)
7. Polnočni klub (mega promocija stand-up komedije in fajn oddaja v družbi Lucije, Perice in Vida)
8. Športnik leta (prvi nastop v živo v prime timeu na RTV Slo, prvi nastop v dvorani Cankarjevega doma, prvi nastop pred predsednikom države, prvi nastop pred Miletom Novakovićem - saj vem, to zadnje tudi mene gane)
9. Otvoritev nove poslovalnice DZS (sicer beden nastop v nemogočih pogojih, ampak super mi je bilo, ko me je Z. Janković roastal)
10. Bilanca: 97 nastopov (8 v hrvaščini, 3 v angleščini)

NAUK LETA
»I want the truth!«
»You can't handle the truth!«
(Ko ti ljudje rečejo, da želijo, da jim direktno poveš, kaj si misliš o njih, o njihovem delu, o nekem predlogu itd., je to največji bullshit, ker nihče v resnici ne želi, da mu poveš po pravici. Rezultat: zamera.)

3.1.10

Vstal ob 9.30. Pil kavo. Gledal posnetke Stereophonics na Youtubu. Instaliral program za ustvarjanje Gif animacij. Naredil banner za Panč. Preračunaval finance. Skuhal kosilo (testenine). Postal oboževalec Tadeja Toša na Facebooku. Sanjal o prihajajočem dopustu. Prebral članek o prireditvenem marketingu (pričakovano nisem izvedel nič novega, pač slovenska podjetja še vedno ne znajo izkoristiti takšnih priložnosti močnih emocionalnih trenutkov občinstva). Googlal Lou Pearlman (tip je ustvaril Backstreetboys in N'Sync, potem pa bil lani obsojen na 25 let ječe, zaradi goljufije in pranja denarja. Drugi največji goljuf po Bernieju Madoffu. Moje mnenje: takega človeka ne daš v zapor, ker s tem res nič ne dosežeš - saj ni nevaren za družbo. Uspelo mu je prepričati ljudi v neobstoječe investiciji in jih ogoljufati za 300 milijonov dolarjev, kar meni pove, da je človek precej sposoben in iznajdljiv. Mu ne bi raje dali družbeno koristno službo? Bi raje prepričeval ljudi naj investirajo v ekološko proizvodnjo? Trenutno iz zapora managira en losangeleški rock band. Baje da vsak milijon, ki ga zasluži, mu zmanjša kazen za kakšno leto. Koliko more biti šele band obupan, da zaupajo kariero kaznjencu). Bral o Michaelu Mannu in Johnnyu Deppu. Gledal Public Enemies (20 minut me je prepričalo, da komaj čakam, da si bom ogledal še preostanek filma). Ugotovil, da je bil Mark Wahlberg prvotni član skupine New kids on the block in da je Good vibrations njegov komad. Laufal. Ugotovil, da se Sanader vrača (jao bože). Pri Pižami opazil tale posnetek (spada v rubriko: ne verjameš, dokler ne vidiš) Brainstromal s Perico. Zaspal.

2.1.10

Se zbudil ob 7h. Jedel. Šel nazaj spat. Se zbudil ob 12h. Bluzil. Šel v trgovino (v stilu klasičnega postnovoletnega duha kupil samo »zdravo« hrano). Bral maile na računalniku. Si skuhal kosilo (rjavi riž z zelenjavo mmm). Brainstormal s Perico preko video Skypa. Šel laufat. Spet brainstormal s Perico. Pojedel 10 mandarin. Gledal vse dele Dan Ljubezni (tip of the day: »Write it as a drama first, then add jokes«). Gledal prvi prvi del Friendsov (Joey je drugačen). Gledal Piramido z Mitjo Okornom (bizarna oddaja). Prebiral decembrsko številko Marketing magazina (in pizdil, ker nekateri za oglaševanje na mesec porabijo 1 fakin mio evrov, nam pa govorijo, da nimajo). Na wikipediji prebral o Orfeju in Evridiki (se odločil, da moram narediti iz tega foro, če ne vsaj skeč). Tuhtal, kdo bi nam lahko zrihtal preboj po Jugi. Bral knjigo Elephant Bucks. Zaspal.