Tako sem to delal - London style. :P Več o tem pa v prihodnjih dneh....
Monday, February 22, 2010
Friday, February 12, 2010
London
Evo kratko javljanje iz Londona in nekaj besed o dosedanjem poteku naše odprave...
Festival v Leicestru je za nami, do nedelje smo v Londonu. Občutki iz Leicestra so mešani. Imeli smo kar težko nalogo, v Midas cafe spraviti vsaj 50 ljudi v ponedeljek, torek in sredo, dneve, ki so najbolj mrtvi v tednu. Poleg tega je snežilo, kar v Angliji pomeni, da se vse ustavi in nihče ne gre nikamor. Prvi večer smo imeli najbolj kritično maso in tudi kritika, ki je napisal našo prvo recenzijo. Nam se je zdelo, da nas je kar strogo ocenil, medtem ko so nam vsi zatrjevali: "great review." Steve Bennett je že 10 let profesionalni kritik komedije in je videl že res vse kar se od komedije videti da. Baje da je mnogim že napisal, da naj raje nehajo in da niso smešni, tako da smo res lahko kar veseli. Pa vsaj prišli smo na zemljevid. Torek je bil potem mrzel, tako zunaj kot po številu obiskovalcev, medtem ko je bil klub v sredo najbolj poln in publika srednje dojemljiva. Ko rečemo klub, naj povem, da v Angliji delajo stand up kjerkoli se da in da smo v Sloveniji lahko s pogoji nadpovprečno zadovoljni. Lokal v katerem smo mi nastopali ni imel ustrezne luči, niti ne odra - stoli so bili pač postavljeni okrog mikrofona, pa klub vseeno kandidira za najboljši festivalski klub.
Včeraj pa sem tako prvič nastopil v Londonu v klubu Up the creek, ki velja kar za enega boljših klubov v Londonu. Simpatično okolje, lep oder, luč, mikrofon, vse perfect. Bil je simaptičen večer. Open mic. Nastopilo nas je 12. Na oder sem šel kot 11. in sem izvedel lepih 5 minut materiala, malce o avtu Kuga, košarka, fuzbal, plan in parfum. MC je bil en tak zanimiv Anglež, med komiki pa se je našlo prav vsega, vseh narodnosti, ras in spolov. Ni manjkal tudi čudakov, eden je bil kar malce sumljiv, eden je bil pijan (ali pa se je delal) in smo se vsi smejali bizarnosti njegovega nastopa. Nekateri so imeli fin material in solidno izvedbo, tako da je bilo res mešano. Nastop je šel fino skozi, Mc je prav umiral od smeha. Po koncu so prišli praktično vsi do mene, parim sem dal moj kontakt, komplimenti, ki sem jih dobil pa so bili: "I really enjoyed your performance...", "Labirinth cracked me up...", "Are you really Slovenian or is it just an act?" MC je hotel, da bi nastopil tudi v nedeljo, samo imam v nedeljo zjutraj že avion nazaj. Večer je zaključil lokalni klubski komik Rich Wilson s solidnim setom 10 minut.
Občutek je bil OK, vesel sem, da so šle fore dobro skozi in da sem dobil potrdilo, da se tudi tukaj da kaj narediti in da material dobro deluje. Predvsem odziv MCja (ne vem imena) je bil kul, ker je izgledal, da je reees že dolgno na sceni in je videl že svašta. Nocoj grem še enkrat tja, nastopa tudi Barry Castagnola, ki smo ga ravno pred dnevi gostili tudi na Panču.
Sicer pa je tempo v Londonu res divji. Tooolko ljudi. In ves čas na pol tečeš, ko hodiš po cesti. Matjaž pri katerem spim, me je včeraj začudeno gledal, ker sem ves čas zaostajal pri hoji, češ, a je vse vredu, zakaj tako počasi hodiš...
Festival v Leicestru je za nami, do nedelje smo v Londonu. Občutki iz Leicestra so mešani. Imeli smo kar težko nalogo, v Midas cafe spraviti vsaj 50 ljudi v ponedeljek, torek in sredo, dneve, ki so najbolj mrtvi v tednu. Poleg tega je snežilo, kar v Angliji pomeni, da se vse ustavi in nihče ne gre nikamor. Prvi večer smo imeli najbolj kritično maso in tudi kritika, ki je napisal našo prvo recenzijo. Nam se je zdelo, da nas je kar strogo ocenil, medtem ko so nam vsi zatrjevali: "great review." Steve Bennett je že 10 let profesionalni kritik komedije in je videl že res vse kar se od komedije videti da. Baje da je mnogim že napisal, da naj raje nehajo in da niso smešni, tako da smo res lahko kar veseli. Pa vsaj prišli smo na zemljevid. Torek je bil potem mrzel, tako zunaj kot po številu obiskovalcev, medtem ko je bil klub v sredo najbolj poln in publika srednje dojemljiva. Ko rečemo klub, naj povem, da v Angliji delajo stand up kjerkoli se da in da smo v Sloveniji lahko s pogoji nadpovprečno zadovoljni. Lokal v katerem smo mi nastopali ni imel ustrezne luči, niti ne odra - stoli so bili pač postavljeni okrog mikrofona, pa klub vseeno kandidira za najboljši festivalski klub.
Včeraj pa sem tako prvič nastopil v Londonu v klubu Up the creek, ki velja kar za enega boljših klubov v Londonu. Simpatično okolje, lep oder, luč, mikrofon, vse perfect. Bil je simaptičen večer. Open mic. Nastopilo nas je 12. Na oder sem šel kot 11. in sem izvedel lepih 5 minut materiala, malce o avtu Kuga, košarka, fuzbal, plan in parfum. MC je bil en tak zanimiv Anglež, med komiki pa se je našlo prav vsega, vseh narodnosti, ras in spolov. Ni manjkal tudi čudakov, eden je bil kar malce sumljiv, eden je bil pijan (ali pa se je delal) in smo se vsi smejali bizarnosti njegovega nastopa. Nekateri so imeli fin material in solidno izvedbo, tako da je bilo res mešano. Nastop je šel fino skozi, Mc je prav umiral od smeha. Po koncu so prišli praktično vsi do mene, parim sem dal moj kontakt, komplimenti, ki sem jih dobil pa so bili: "I really enjoyed your performance...", "Labirinth cracked me up...", "Are you really Slovenian or is it just an act?" MC je hotel, da bi nastopil tudi v nedeljo, samo imam v nedeljo zjutraj že avion nazaj. Večer je zaključil lokalni klubski komik Rich Wilson s solidnim setom 10 minut.
Občutek je bil OK, vesel sem, da so šle fore dobro skozi in da sem dobil potrdilo, da se tudi tukaj da kaj narediti in da material dobro deluje. Predvsem odziv MCja (ne vem imena) je bil kul, ker je izgledal, da je reees že dolgno na sceni in je videl že svašta. Nocoj grem še enkrat tja, nastopa tudi Barry Castagnola, ki smo ga ravno pred dnevi gostili tudi na Panču.
Sicer pa je tempo v Londonu res divji. Tooolko ljudi. In ves čas na pol tečeš, ko hodiš po cesti. Matjaž pri katerem spim, me je včeraj začudeno gledal, ker sem ves čas zaostajal pri hoji, češ, a je vse vredu, zakaj tako počasi hodiš...
Thursday, February 04, 2010
Via Zagreb, via Zadar, via London
Tretji Panč je za nami. Tokrat prvič v Mariboru in v Ljubljani. Bilo je naporno, zabavno, zasneženo, smešno, prestižno, neugodno, simpatično in divje.
Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«
Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«
V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.
Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«
Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«
V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.
Subscribe to:
Posts (Atom)