Saturday, June 28, 2008

Moj kiks

Moj kiks v časopisu Total Tedna ;)

Dolgo vroče poletje

Vročina je udarila na plan brez milosti. Dnevi so nabito polni, dela za faks, z nastopi in ljubljanskim festivalom stand up komedije ne manjka.

V zadnjih dneh sem se kar malo iztrošil. V letu 2008 imam za seboj že 38 nastopov, tako da mi je malo padla koncentracija, motivacija in energija. Zato tudi manj objav na blogu in slabša izvedba nastopov, ki so sicer bili zadovoljivi, vendar sem sam pri sebi vedel, da sem vložil premalo energije in priprav, kar so posledično na nastopih opazili ostali nastopajoči in naši spremljevalci.

Preteklo soboto smo s Perico in Klemenom M. konkurirali nogometu in potegnili krajšo. V novomeški Lokal Patriot smo se odpravili z velikimi pričakovanji, zavoljo slovesa novomeške publike, ki pa le-tega tokrat ni opravičila. Fuzbal je bil močnejši. Počakati smo morali na konec tekme, ni manjkalo podaljškov, tako da smo šele po enajsti pričeli s showom. Koncentracija je bila zato slabša, pijanosti več in nastop le ni bil top špica ena A, kot smo upali.

V Kudu France Prešeren je v nedeljo Vid pripravil zaključek sezone njegovega stendapa, osrednja nastopajoča sta bila še Ivan in Perica. Super dogodek, dve predstavi, nasmejani obrazi, kvalitetni komiki, na drugi predstavi pa sem v družbi Dušana Tomiča show otvoril tudi jaz, z nekaj še nepreverjenimi forami, ki so kar simpatično uspele. V zadnjem času mi ustvarjanje novega materiala kar gre (trkam na les), za kar se moram prikloniti mojim svetovalcem (beri: Kati in Perica).

Medtem ko se Murč poti v Islandiji, jaz kraljujem v njegovi sobici v Krakovem/Trnovem, v ponedeljek sem si v Križankah ogledal Jinxe, potem pa pičil v Maribor na izpit. S Teškyim vedno bolj intenzivno delava na ljubljanskem festivalu stand up komedije (več o tem še sledi), ves čas pa me lovijo še obveznosti na faksu.

Nocoj sem se odpravil v Lesce v tamkajšnji prestižni Casino Tivoli. Ocena: grozno! Sem to pričakoval? Absolutno. Prav smešno mi je, kako so ljudje optimistični in upajo v nekaj, kar se že na daleč vidi, da je obsojeno na propad. Slovenski casinoji so kot psihiatrične bolnišnice, polne pacientov, ki ure in ure, dneve in dneve, sedijo pred avtomati in pritiskajo na gumbe. Vmes se pojavi obvestilo, da se bo začel stand up in nihče niti ne trzne. V zgornje nadstropje, kjer so bile pripravljene mize in oder, je tako prišel celo eden! Kasneje so mi povedali, da ljudje nadstropje višje pridejo le, ko je žrebanje, ignorirali so že vse živo, med drugim misice in Natalijo Verboten. Ker nikogar ni bilo gor, s(m)o se odločili, da nastopim kar na strehici barčka v igralnici. Je kdo poslušal? Absolutno ne. Lažem, poslušal je tisti eden, pa še pet zaposlenih. Njim sem pravzaprav govoril in brez njihovega smeha bi težko preživel cel nastop. Stal sem torej na strehici, poskušal z glasom in čim manj mimike izvleči vsaj malo smeha, nihče ni dvignil pogleda in ko sem končal, so štirje zaploskali, nekdo pa se je zadrl: »Hvala bogu!« Hahaha. Nekoga sem očitno res motil pri izgubljanju denarja. Hitro sem jo popihal domov, pred vhodom pa srečal tistega edinega, ki je poslušal, ki mi je rekel, da moram več govoriti o tem kakšni so Američani, kakšni so Italijani, kakšni Nemci in kakšni Indijanci. Mislim, da bom raje govoril o pacientih.

Friday, June 20, 2008

Ormoško poletje

V Ormožu se stand up komedija lepo prijema. Potem ko sva s Klemenom B. tam gostovala ob koncu marca, smo v okviru festivala Ormoško poletje tam uprizorili še show Retrospekta.

Ob najinem prvem gostovanju sva s Klemenom napravila kar za uro petnajst showa, zato sva se ob tokratnem obisku Ormoža pripravljala, da predstaviva povsem nov material. Publika naj bi bila namreč ista. A temu ni bilo tako. Že v začetku showa smo namreč izvedeli, da si je najin prvi show ogledala zgolj peščica posameznikov. Zato sva se na licu mesta odločila, da iz žepa povlečeva še kakšno starejšo udarno.

Sprva smo bili dogovorjeni, da bosta z nama v Ormož potovala še Klemen Mauhler in Vid Valič. A sta žal morala odpovedati, zato je se je začel lov za rezervami (haha). Prvi je nastop potrdil Perica, pridružil se nam je še Marko Murč, ki je že naslednje jutro odpotoval na Islandijo, kjer bo preko poletja delal kot treking vodič.

Lokacija je bila izvrstna. Dvorišče ormoškega gradu, obdano s štirimi stenami. Prostran oder, odlična akustika. Vreme se je umirilo, zato smo lahko nastopili zunaj. Publika je bila zelo mešana, od najmlajših do nekoliko starejših. Bučan je povezoval in imel vmesne vložke, prvi je nastopil Perica. Ob hladnem občinstvu ni imel lahkega dela, a je z zabavno biografsko tematiko hitro pridobil publiko na svojo stran. Za njim je nastopil Murč, potem pa še jaz. Ob dodatku starejšega materiala, sem nastop raztegnil iz 15 na 30 minut, potem pa izsilil še bis. Če sem pa blont :) Predstava se je končala, ljudje so nam ploskali, ena izmed hostes nam je izročila ormoški Jeruzalem, fantje so odšli z odra, jaz pa sem prijel za mikrofon in povedal še dober bit o delovnem razmerju, ki sem ga prej spustil. Iz zaodrja sem slišal glasen smeh vseh, ki so v nekem trenutku dojeli, da mirno nadaljujem z nastopom. Ko sem končal, smo se še enkrat priklonili in to je bil to.

V soboto s Perico in Klemenom M. odhajamo v Novo mesto v tamkajšnji Lokal Patriot. Večer bo nogometno obarvan, po tekmi nastopimo še mi.

Thursday, June 19, 2008

V oddaji Dinamit

Prejšnji četrtek sem gostoval v oddaji Dinamit na Čarli TV. Tu je posnetek.
PS: Festival stand up komedije na ljubljanskem gradu bo! 15.-17.8. V prihodnjih dneh začenjamo z akcijo na polno. Juheej!

Monday, June 16, 2008

Recite NE polnozrnatim žemljicam

Fuzbalersko obarvani dnevi. A ne samo to. V četrtek sem gostoval na Čarli Tv, zvečer pogledal koncert Rozinke, se ponoči odpeljal v Maribor, zastrupil s hrano, v soboto odšel v Soboto, v nedeljo pa gledal Hulka.

Na Čarliju je bilo zabavno, sem bil kar v elementu. Upam, da bo posnetek na voljo tudi na netu (http://www.carlitv.com/). V zadnjem času malo zamujajo z objavljanjem. Intervju je šel hitro, odvrtel se je dvominutni clip z nastopa v Gromki (2. Retrospekta, hvala Nataliji Rodošek za montažo DVDja), povedal sem par neumnosti in vmes še kakšno pametno, če potegnem črto – bilo je kul. Sem pa se kar nekako uvalil v oddajo, potem ko sem videl prispevek s koncerta Julia Iglesiasa. V njem je bilo tudi nekaj sekund mojega nastopa, vendar brez zvoka, in sem pisal novinarki, če ima kakšno fotko, pa me je namesto tega kar povabila v oddajo. Why not.

Zvečer koncert. Rosheen. Potem pa nočna pot v Maribor. Na bencinski sem si kupil sveže pečeno polnozrnato žemljico, ki sem jo pojedel šele naslednji dan po bujenju. In me je nekaj zagrabilo v želodcu. Dan in pol sem komiral.

Sobota zvečer. Nastop v Murski Soboti v mladinskem centru MIKK. Težko delo. Isti večer je bila zadnja oddaja Big Brother, fuzbal, koncert Vili Resnik v bližini, pa še turoben in deževen dan, takšen, ko se ti ne da niti pomisliti, da bi šel ven. V klubu se je nabralo kakšnih 40 ljudi. V Mikku sem bil že tretjič, od zadnjega nastopa v Murski pa je minilo že pol leta. Čakali smo na zamudnike, nekateri so se že pošteno dolgočasili. Ko sem stopil na oder, me je pričakala prav ledena publika. Trdo smo delali in uspelo nam je. Klemen M. je med Bučanovim nastopom zadremal na kavču, nato pa ob najavi kot prerojen stekel proti odru, preskočil enega izmed monitorjev in nasmejal zbrane do solz. To te pa naučijo na Akademiji :P. Pošteno smo opravili svoje delo. Poročilo z nastopa in fotke si lahko ogledate tudi na spletnem portalu sobotainfo.com. V Kranj smo prispeli okrog 2h ponoči.

V nedeljo smo si s Tino in Klemenom B. ogledali še film The Incredible Hulk. Jao, prevelik miselni napor zame. Ko se trudim sestaviti sestavljanke v glavi, pa mi preveč podatkov manjka. Zakaj je zdaj ta prišel sem, kje je tisti, kaj se bo zgodilo s tem, zakaj ta ni mrtev, kaj je bilo z unim. Aaaa. Too much. Moram se navaditi, da pri filmu za dve uri izklopim možgane in se samo prepustim odličnim audio-vizualnim efektom. Ker drugega žal ni.

Wednesday, June 11, 2008

Finale lige NBA



Noč je bila rezervirana za ogled finala lige NBA. Petkov nastop v Casinu Tivoli je prestavljen na 27.6., jutri v četrtek ob 17:30 glejte oddajo Dinamit na Čarli TV, kjer bom gost tudi jaz.

Ponoči sem bolj malo spal. Če je pa finale lige NBA. Boston Celtics proti Los Angeles Lakers. Že dolgo sem fan Lakersov zaradi trenerja Phila Jacksona, ki je res neverjeten človek, vzor in vodja, sem njegov oboževalec (in imam kar štiri njegove knjige, haha). Lakersi so prvi dve tekmi izgubili, zato so sinoči seveda rabili podporo. Kobe Bryant je bil neustavljiv, odličen pa je bil tudi slovenski košarkar Saša Vujačić. Sašo sem imel pred leti možnost spoznati, ko je še igral v Italiji in sem z njim delal intervju. Od vseh intervjujev, ki sem jih opravil, mi je ta ostal najbolj v grenkem spominu, saj se mi je Saša že kot najstnik pokazal kot precej svojeglav egocentrik. Kasneje sem bil znova razočaran, ko je Saša kot za stavo zavračal povabila za branjenje barv slovenske reprezentance, pa tudi Američani so kmalu spoznali njegov karakter.

Na youtube si je tako moč ogledati zelo smešne clipe s Sašom v glavni vlogi. Oprijel se ga je namreč vzdevek The Machine, ker naj bi bil tako prepričljiv pri metih od daleč, kot je to lahko samo mašina. Govori se, da naj bi si ta vzdevek nadel kar sam, čeprav pravi, da so mu ga nadeli komentatorji tekem Lakersov.

“He’s a little bit of a rockhead,” ga je po zadnji tekmi poimenoval trener Jackson. “That’s what we call him. He believes in himself very sincerely that he’s going to make the next one, and you have to be that way if you’re going to have the guts to go out there and do it. Sasha is always going to make the next shot.”
Saša pa je odvrnil: “I’m stubborn, so probably that’s what got me where I am now.” Res je. Saša nam je s svojo samozavestjo lahko vsem v vzor, verjame vase, vse je podredil uspehu in sinoči je bil eden ključnih igralcev za zmago njegove ekipe v finalu lige NBA. Svaka čast Saša!

Monday, June 09, 2008

Trzinska pomlad

Sobotni večer je bil trzinsko-pomladno obarvan. Perico sem pobral po službi in vso pot do Trzina sva molila za dež, da nam ne bi bilo treba nastopati zunaj. Nastop bi se namreč prestavil v lepo dvoranco Franc Kotar. Pa se ni.

Ob prihodu na prizorišče so bili občutki mešani. Majhen oder pokrit z vojaških šotorom in poln glasbene opreme za kasnejši koncert, prve mize in klopi oddaljene od odra vsaj 10 metrov, otroci, ki so se lovili naokrog in nekaj metrov stran igrali badminton ter golaž, ki se je kuhal v enem od šotorčkov. Kakšen padec v realnost, sem si mislil. Večer prej polna hala Tivoli, naslednji dan, golaž sredi trzinskega trga. Tudi organizatorji niso ravno vlivali optimizma, saj sem na vprašanje, kako nas bodo ljudje sploh lahko poslušali in držali koncetrancijo, dobil odgovor: »Jah, to je pa vaš problem.« Jupiduuu.

A ker smo pravi profiji, se nismo dali kar tako. Po razglasitvi rezultatov lokalnega teka, je bil čas za pokončno stoječo komedijo, kot so nas najavili. Ker sem pravi profi (buhaha), sem se junaško javil za ogrevanje publike, zaradi česar bodo nekoč zagotovo pisali slavospeve in hvalnice (moram nehat pisat blog ob tako poznih urah, ker se mi potem skoz blede). Začel sem z železnico, oponašanjem in pritegnil pozornost ljudi. Postopoma se je pred odrom posedla, zbrala, nagnetla simpatično velika skupina ljudi. V prvi vrsti so se po tleh posedli 8-9 let stari otroci, ki so seveda vneto ponavljali besede, ki jih ne bi sploh smeli slišati (beri: seks). Ljudje so si zaploskali, ker doma ne gledajo fuzbala in prvič tisti večer so postali pogoji za stand up sprejemljivi. Kot prvega sem na oder povabil Perico, ki je svoje delo, kljub temu da bo verjetno na svojem blogu jamral, opravil dobro. Med publiko je bilo veliko starejših občanov, veliko otrok, pa tudi zaradi odprtosti prizorišča, mislim, da je bilo potrebno paziti na jezik. Perica jih je zato za kak trenutek izgubil, ko sta se v njegovem pripovedovanju, v istem stavku znašli besedi fukanje in osel. Po moji intermeci z bitom o moških in ženskah, je na oder stopil še Vid, ki se je lepo razgovoril, kombiniral povsem nov in starejši material in v svojem stilu animiral publiko. Imel je tudi prekinitev, ko mu je kuhar golaža prišel zašepetati še nekaj svojih izkušenj, situacijo pa je Vid odlično obvladal. Medtem je Perica pojamral, da je pozabil povedati odličen bit o 24ur, zato sva se dogovorila, da bo, v primeru interesa publike, poskrbel še za encore. In res. Izvedel sem še tretji 'izhod' in se priklonil občinstvu. »To je bilo vse v našem imenu.« Aplavz. »Razen, če bi radi še?« Petkrat glasnejši aplavz. Pa je na oder še enkrat prišel Perica in odlično zaključil večer.

Nato smo uživali v glasbi slovenskih profesorjev muzike, skupine The Xequtifz, jedli pico, dokler ni pričelo deževati. A ker so bili glasbeniki sami profiči, so igrali naprej, publika se ni dala motiti, mi pa smo odpujsali domov.

Saturday, June 07, 2008

Fotke s koncerta Julio Iglesias

Tonska vaja Julia z bendom
Moj pogled na pričakujočo dvorano

Tik pred odhodom na oder

Kratko in sladko

Za mano je nastop v veliki dvorani hale Tivoli kot uvodna točka v koncert Julia Iglesiasa. Bilo je lepo, nepozabno, kratko in sladko. Še bi… haha

Pred Tivolijem sem iskal parking. Pot, ki je vodila do dvorane, je bila zaprta, ob zapornici je stal fant. »Nastopam na koncertu v Hali Tivoli,« sem mu rekel. Čudno me je pogledal in me spustil skozi. Dober začetek, sem si mislil.

Ob prihodu v Halo je vladal precejšnji kaos zaradi zamude. Julio z bendom se je še vedno uglaševal, tonci so se potili kot na maratonu in bentili. Julio je bil neizprosen do svojih članov, slovenski tonci so pojamrali, da ne bi nikoli delali pod takim tiranstvom. Zame se niso preveč zmenili, bil sem jim bolj nadloga, kot kaj drugega. Ob 19h bi se že morala odpreti vrata (ob 20.30 bi moral nastopiti jaz, ob 20.50 pa Julio, saj so v ekipi hoteli ujeti polnočni let), a so nekaj čez sedem šele zaključili s tonsko vajo. Po tem sem prišel na vrsto jaz. »Dali ti bomo kabelski mikrofon, lovili te bodo beli topovi, ampak pazi na odru, da kaj na premakneš. Če ne boš letel z odra,« so bili prijazni napotki ameriških roadijev. »Mic check for the comedy dude,« je najavil eden izmed njih. Takrat mi je kapnilo, zakaj so raje kot predskupino izbrali komedijanta. Če bi bilo potrebno uglaševati še en bend, prestavljati vse stvari, bi bilo dela še petkrat več, živcev pa še manj.

Potem se je začelo čakanje. Ekipa si je privoščila večerjo, na voljo je bilo res ogromno hrane, ki pa mi ni teknila. Pozitivna nervoza. Imel sem majhno sobico (sicer za sodnike), kjer sem se v miru pripravil. Vesel sem bil obiska Juliovega tour managerja, ki mi je prišel seči v roko in me prosil, če lahko ob zaključku tudi direktno najavim zvezdo večera. Slovenci, navajeni, da se koncerti pričenjajo z zamudo, so počasi polnili dvorano. Pripravljen sem bil za na oder, pa so mi rekli, naj še malo počakam, da pridejo vsi noter. Ob 20.35 sem stal na odru, da začnem. Pa se je tam znašel roadi, ki sploh ni vedel, da obstajam, mirno na odru delil stekleničke vode in mi ni dovolil začeti. Ko je ves nervozen vendarle pritekel eden izmed naših, je šlo zares.

»Dober večer hala Tivoli,« sem rekel, s kar se da nizkim glasom, ki je zadonel po vsej dvorani. Veličasten občutek. Naredil sem uvod, v stilu Slovenci smo znani kot zadrti, zato sem vas prišel malo sprostiti. Potem pa železnica in znane osebnosti, ki bi govorile po mikrofonu. Takoj smeh in aplavz. Yes. Nastop je šel gladko, filing je bil dober. Aplavz po vsakem punchu. Sprehajal sem se po robu odra, da bi bil čim bližje publiki. Luči so bile odlične, zvok tudi. Babica, dedi, reklame, ženski tenis, fuzbal, smučka, vmes šala na račun Julia (»Baje je imel v življenju več kot 3000 žensk. Sigurno so mu po preživeti noči rekle, kaj bo zdaj z nama, on pa si je mislil: Za eno samo črtico sem te imel…« - pričakovano mešani odzivi, haha). Ravno, ko sem se dobro ogrel, sem že zagledal mojstra, ki mi z lučko utripa, da imam še pet minut. Wrap it up. Za konec še odnosi moški – ženske, delovno razmerje in pa maili »bi radi imeli večjih penis« in zaključek na račun Julia (glej prejšnji zapis). S strani so mi že vzklikali: »Psst, hey, it's time.« Kar še bi ostal. Priklonil sem se, požel lep aplavz, nato pa ljudi pozval naj glasno glasno glasno zaploskajo za misteeeeeeeeer Juuuulia Iglesiasa. In so me ubogali, band je zaigral in že je bil na odru on.

Koncert je bil umirjen, baladen, publika na trenutke ledeno hladna. Julio je sicer pokazal svojo veličino, a nekajkrat tudi zafušal. Da ne omenim njegovega lupčkanja s plesalkami, ki tega očitno niso hotele :S Razturila sta tango plesalca (uuuaauu), več o samem koncertu in Juliovih standup vložkih, pa si lahko preberete v novički s spletne strani RTV Slo – TUKAJ.

Bila je super izkušnja, hvala Momir, hvala vsem za želje in stisnjene pesti. Upam, da bomo nekoč stali na odru hale Tivoli tudi na mega showu stand up komedije. Danes je dovoljeno sanjati.

Friday, June 06, 2008

Dan za religijo


Buda, Alah, Jezus, Mohamed, vsi nas imajo radi enako, samo pod drugim imenom jih poznamo. Vsi rabimo religijo.

Kakšen beden dan. Vreme bedno, počutje bedno, vse je bilo bedno. Nalašč dan za iskanje religije. Nekaj more biti večje od nas. Energija, sila, moč, bog, karkoli. Zato sem si nadel slušalke, si na player naložil novi CD od Coldplay in šel teči po dežju. Zelo osvežujoče in oživljajoče. Po tem je bilo vse lepše. Dež in švic sta sprala negativnost z mene, Coldplayi pa vnesli novih moči. Vsi rabimo religijo.

People moving all the time
Inside a perfect straight line
Don't you wanna curve away
It's such it's such a perfect day
(Coldplay - Strawberry Swing, 2008)

Po pošti so prišle nove adidaske, še zadnje priprave za jutrišnji gala večer. Hala Tivoli, velezvezda Julio Iglesias. What time is it? Game time!

PS: CD Coldplay uradno izide 16.6., samo ga je en prasec že dal na net. Love you prasec, rešil si mi življenje :). Ga bom pa sigurno kupil, ker je zmaga. Komaj čakam koncert, pridejo v naše konce ravno za moj rojstni dan.

PSPS: Nastop v Tivoliju bom zaključil z: "Pišete pa lahko na julio.iglesias@.." Buahahaha. Za vse tiste, ki ne razumete za kaj gre - tole bo ful smešno :)

Monday, June 02, 2008

Potrjeno!


Evo, je potrjeno. Namesto predskupine, v petek 6.6. na koncertu Julia Iglesiasa v Hali Tivoli nastopim jaz. Akcija!