Thursday, July 23, 2009

Saturday, July 04, 2009

O novostih in zakaj se jih bojimo

Ugotavljam, da se ljudje bojimo drugačnost in novosti. Vse kar je nekaj novega, stran od ustaljenosti, najprej zavrnemo. Dokler se ne navadimo. Ali pa pogrešamo.

Zveni preveč filozofsko? Naj pojasnim. V tujini je že milijon let praksa, da se koncerti odpirajo s stand up komedijo. Mnogi uspešni komiki so že nastopali kot predskupina glasbenikom in s humorjem ogreli publiko. Še celo legenda Michael (rip), je recimo za uvod v svoj show uporabil komika Chrisa Tuckerja, ki je svoj del zaključil prav z oponašanjem Jackota. Ljudje so uživali, show je bil pravi. Pa tudi obratno. Uvodna točka znamenitega Delirious Eddiea Murphya so bili rocknroll boogerji the BusBoys. Komik Dane Cook, ki sedaj polni vsemogoče dvorane po ZDA, je svoj prvi nastop v domači Boston Garden areni doživel kot predskupina koncertnem showu, a se mu ni najbolje izšlo, saj je publika skupino komikov pregnala z metanjem čevljev (Kdo meče čevlje? A to prineseš kakšne stare s seboj?). Izkušnja pa je le ostala.

Pa pri nas? Tega nekako ni. Oziroma se bojimo. Oziroma nismo navajeni, zato se bojimo. Zadnjič je nek komik (wasn't me op. a.) nastopil kot predskupina neki skupini in neka ženska je napisala tole.
»Stand-up comedy« (zakaj v navednicah op. a.) kot uvod v koncert naj bi si sicer zaželel bend, čeprav moram priznati, da takšnega ogrevanja publike pred koncertom nisem vajena in kot se je izkazalo tudi ostala publika, ki se je med nastopom »vicmoherja« molčeče stiskala ob stene dvorane, ne. Naš zabavljač je bil tako postavljen pred zelo nezavidljivo (in nelagodno) nalogo zabavati publiko, ki si želi in čaka na drugačno vrsto zabave, zato menim, da bi morali v prihodnje organizatorji dobro razmisliti ali je takšno »ogrevanje« publike sploh smiselno….

Ok, punca očitno ni navajena in zdaj bi ona svetovala organizatorjem, naj tega ne delajo več. Bravo. Vse kar je novo, ni ok. Nelagodno nam je. Bojimo se iti iz tirnic.

A ogrevanje publike JE pomembno. Včeraj sem šel na koncert Keziah Jones. Sem že dolgo oboževalec in če pride taka legenda na Lent, je treba iti. Nastopil je brez ogrevanja. Ob 21.30 se je pojavil na odru, s svojo funky kitaro in piči miško udri funky-blues-kitarske solaže/preigravanja na polno. Publika sestavljena večinoma iz nepoznavalcev in naključnežev, ki so slišali, da bo to vrhunec festivala, je samo debelo gledala. Niti opazili niso, da je vmes čist po svoje odigral komad All along the watchtower od Jimija H. V sprednjih vrstah so sedeli vipovci, ki tudi niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja. Tip je neki udrihal po kitari. In kaj se je zgodilo. Po eni uri igranja je tip rekel, ok to je zadnji komad in zaigral svojega najbolj znanega, Rhythm is love. »Sing if you know the words,« je rekel. Redki so. Nekaj fantov na vrhu montažne tribune se je razživelo, a jih je varnostnih opozoril, naj se usedejo, ker ni dovoljeno stati. Fantje so do takrat klepetali. Sredi komada je Keziah (izgovori se kezaja) ugotovil, da ima razglašeno kitaro, jo odložil, odpel komad do konca, rekel adijo in šel. V tistem trenutku so se nekako ljudje razživeli, začeli ful ploskati, zato se je vrnil, odigral še en komad in poniknil za tisti večer. Takrat je bila razpoloženost publike na vrhuncu. Če bi se vrnil in odigral še 40 minut, bi bil to mega koncert, vsi bi bili zadovoljni. A se ni. Po uri in pet minut je bilo konec. Pa smo šli. Razočarani. Nekdo je rekel: »Malo para, malo muzike.« Drugi je odvrnil: »Jaz sem dal kar dosti para.« Karta je bila 16 evrov.

Na suho takole priti na oder in začet žgati po kitari za presenečene, nenavajene Slovence, je kar zahtevna naloga. Rabimo precej časa, da pridemo na delovno temperaturo. Predskupine pri tem znajo pomagati. Večer se podaljša, pričakovanje poveča, efekt je dvojni. Pred leti je Lenny Kravitz dobesedno razturil pariški stadion. Publiko mu je takrat ogreval Keziah Jones.