Return punch

Zakaj se vedno šele čez par dni spomniš perfekt return punch. Jaoo. Saj poznate tisti občutek, ko par dni premišljuješ, kaj bi v določeni situaciji moral reči in se ti šele čez par dni posveti.

Ko sva s Perico nastopala na Kredarici, mi je sredi šale o nemških sexy reklamah eden izmed VIPovcev, po možnosti poslanec, izza hrbta stisnil: »To so stare finte.« Delal sem se, da sem stavek preslišal. Tudi sicer ga je slišalo zgolj nekaj ljudi. Vem, da fora ni vrhunec izvirnosti, zato me je malček vrgel s tira in mi dal misliti nekaj naslednjih dni. Včeraj se mi je posvetilo, kaj bi moral reči.

Več dejstev je bilo na moji strani:
1. Ta stavek je izrekel politik. Politik! Pravi vir originalnosti.
2. Ta stavek je izrekel človek, ki je član SDS. Strankarski vir originalnosti.
3. Ta stavek je izrekel človek, ki je sedel zraven Janše. Predsedniški vir orginalnosti.
4. Drugo (domišljiji dajmo prosto pot)

Glede na ta dejstva, bi bili potencialni odgovori sledeči (in bi zaradi njih moral verjetno teči dol s Kredarice):
- Res je, stare finte so, mogoče celo dobim Bob leta.
- … bi rekel Tony Blair.
- Hm… zakaj ta stavek niste zakričali tudi na lanski obletnici samostojnosti
- Že res, da so stare finte… vendar jih vi plačujete.
- … je rekel in podpisal uvedbo vinjet.
- Ja, ampak važno je sodelovati, ne zmagati.
- Še milijon možnosti, če imate tudi vi kakšno zanimivo, kar na dan z njo.