Trzinska pomlad

Sobotni večer je bil trzinsko-pomladno obarvan. Perico sem pobral po službi in vso pot do Trzina sva molila za dež, da nam ne bi bilo treba nastopati zunaj. Nastop bi se namreč prestavil v lepo dvoranco Franc Kotar. Pa se ni.

Ob prihodu na prizorišče so bili občutki mešani. Majhen oder pokrit z vojaških šotorom in poln glasbene opreme za kasnejši koncert, prve mize in klopi oddaljene od odra vsaj 10 metrov, otroci, ki so se lovili naokrog in nekaj metrov stran igrali badminton ter golaž, ki se je kuhal v enem od šotorčkov. Kakšen padec v realnost, sem si mislil. Večer prej polna hala Tivoli, naslednji dan, golaž sredi trzinskega trga. Tudi organizatorji niso ravno vlivali optimizma, saj sem na vprašanje, kako nas bodo ljudje sploh lahko poslušali in držali koncetrancijo, dobil odgovor: »Jah, to je pa vaš problem.« Jupiduuu.

A ker smo pravi profiji, se nismo dali kar tako. Po razglasitvi rezultatov lokalnega teka, je bil čas za pokončno stoječo komedijo, kot so nas najavili. Ker sem pravi profi (buhaha), sem se junaško javil za ogrevanje publike, zaradi česar bodo nekoč zagotovo pisali slavospeve in hvalnice (moram nehat pisat blog ob tako poznih urah, ker se mi potem skoz blede). Začel sem z železnico, oponašanjem in pritegnil pozornost ljudi. Postopoma se je pred odrom posedla, zbrala, nagnetla simpatično velika skupina ljudi. V prvi vrsti so se po tleh posedli 8-9 let stari otroci, ki so seveda vneto ponavljali besede, ki jih ne bi sploh smeli slišati (beri: seks). Ljudje so si zaploskali, ker doma ne gledajo fuzbala in prvič tisti večer so postali pogoji za stand up sprejemljivi. Kot prvega sem na oder povabil Perico, ki je svoje delo, kljub temu da bo verjetno na svojem blogu jamral, opravil dobro. Med publiko je bilo veliko starejših občanov, veliko otrok, pa tudi zaradi odprtosti prizorišča, mislim, da je bilo potrebno paziti na jezik. Perica jih je zato za kak trenutek izgubil, ko sta se v njegovem pripovedovanju, v istem stavku znašli besedi fukanje in osel. Po moji intermeci z bitom o moških in ženskah, je na oder stopil še Vid, ki se je lepo razgovoril, kombiniral povsem nov in starejši material in v svojem stilu animiral publiko. Imel je tudi prekinitev, ko mu je kuhar golaža prišel zašepetati še nekaj svojih izkušenj, situacijo pa je Vid odlično obvladal. Medtem je Perica pojamral, da je pozabil povedati odličen bit o 24ur, zato sva se dogovorila, da bo, v primeru interesa publike, poskrbel še za encore. In res. Izvedel sem še tretji 'izhod' in se priklonil občinstvu. »To je bilo vse v našem imenu.« Aplavz. »Razen, če bi radi še?« Petkrat glasnejši aplavz. Pa je na oder še enkrat prišel Perica in odlično zaključil večer.

Nato smo uživali v glasbi slovenskih profesorjev muzike, skupine The Xequtifz, jedli pico, dokler ni pričelo deževati. A ker so bili glasbeniki sami profiči, so igrali naprej, publika se ni dala motiti, mi pa smo odpujsali domov.