Kratko in sladko

Za mano je nastop v veliki dvorani hale Tivoli kot uvodna točka v koncert Julia Iglesiasa. Bilo je lepo, nepozabno, kratko in sladko. Še bi… haha

Pred Tivolijem sem iskal parking. Pot, ki je vodila do dvorane, je bila zaprta, ob zapornici je stal fant. »Nastopam na koncertu v Hali Tivoli,« sem mu rekel. Čudno me je pogledal in me spustil skozi. Dober začetek, sem si mislil.

Ob prihodu v Halo je vladal precejšnji kaos zaradi zamude. Julio z bendom se je še vedno uglaševal, tonci so se potili kot na maratonu in bentili. Julio je bil neizprosen do svojih članov, slovenski tonci so pojamrali, da ne bi nikoli delali pod takim tiranstvom. Zame se niso preveč zmenili, bil sem jim bolj nadloga, kot kaj drugega. Ob 19h bi se že morala odpreti vrata (ob 20.30 bi moral nastopiti jaz, ob 20.50 pa Julio, saj so v ekipi hoteli ujeti polnočni let), a so nekaj čez sedem šele zaključili s tonsko vajo. Po tem sem prišel na vrsto jaz. »Dali ti bomo kabelski mikrofon, lovili te bodo beli topovi, ampak pazi na odru, da kaj na premakneš. Če ne boš letel z odra,« so bili prijazni napotki ameriških roadijev. »Mic check for the comedy dude,« je najavil eden izmed njih. Takrat mi je kapnilo, zakaj so raje kot predskupino izbrali komedijanta. Če bi bilo potrebno uglaševati še en bend, prestavljati vse stvari, bi bilo dela še petkrat več, živcev pa še manj.

Potem se je začelo čakanje. Ekipa si je privoščila večerjo, na voljo je bilo res ogromno hrane, ki pa mi ni teknila. Pozitivna nervoza. Imel sem majhno sobico (sicer za sodnike), kjer sem se v miru pripravil. Vesel sem bil obiska Juliovega tour managerja, ki mi je prišel seči v roko in me prosil, če lahko ob zaključku tudi direktno najavim zvezdo večera. Slovenci, navajeni, da se koncerti pričenjajo z zamudo, so počasi polnili dvorano. Pripravljen sem bil za na oder, pa so mi rekli, naj še malo počakam, da pridejo vsi noter. Ob 20.35 sem stal na odru, da začnem. Pa se je tam znašel roadi, ki sploh ni vedel, da obstajam, mirno na odru delil stekleničke vode in mi ni dovolil začeti. Ko je ves nervozen vendarle pritekel eden izmed naših, je šlo zares.

»Dober večer hala Tivoli,« sem rekel, s kar se da nizkim glasom, ki je zadonel po vsej dvorani. Veličasten občutek. Naredil sem uvod, v stilu Slovenci smo znani kot zadrti, zato sem vas prišel malo sprostiti. Potem pa železnica in znane osebnosti, ki bi govorile po mikrofonu. Takoj smeh in aplavz. Yes. Nastop je šel gladko, filing je bil dober. Aplavz po vsakem punchu. Sprehajal sem se po robu odra, da bi bil čim bližje publiki. Luči so bile odlične, zvok tudi. Babica, dedi, reklame, ženski tenis, fuzbal, smučka, vmes šala na račun Julia (»Baje je imel v življenju več kot 3000 žensk. Sigurno so mu po preživeti noči rekle, kaj bo zdaj z nama, on pa si je mislil: Za eno samo črtico sem te imel…« - pričakovano mešani odzivi, haha). Ravno, ko sem se dobro ogrel, sem že zagledal mojstra, ki mi z lučko utripa, da imam še pet minut. Wrap it up. Za konec še odnosi moški – ženske, delovno razmerje in pa maili »bi radi imeli večjih penis« in zaključek na račun Julia (glej prejšnji zapis). S strani so mi že vzklikali: »Psst, hey, it's time.« Kar še bi ostal. Priklonil sem se, požel lep aplavz, nato pa ljudi pozval naj glasno glasno glasno zaploskajo za misteeeeeeeeer Juuuulia Iglesiasa. In so me ubogali, band je zaigral in že je bil na odru on.

Koncert je bil umirjen, baladen, publika na trenutke ledeno hladna. Julio je sicer pokazal svojo veličino, a nekajkrat tudi zafušal. Da ne omenim njegovega lupčkanja s plesalkami, ki tega očitno niso hotele :S Razturila sta tango plesalca (uuuaauu), več o samem koncertu in Juliovih standup vložkih, pa si lahko preberete v novički s spletne strani RTV Slo – TUKAJ.

Bila je super izkušnja, hvala Momir, hvala vsem za želje in stisnjene pesti. Upam, da bomo nekoč stali na odru hale Tivoli tudi na mega showu stand up komedije. Danes je dovoljeno sanjati.