Dolgo vroče poletje

Vročina je udarila na plan brez milosti. Dnevi so nabito polni, dela za faks, z nastopi in ljubljanskim festivalom stand up komedije ne manjka.

V zadnjih dneh sem se kar malo iztrošil. V letu 2008 imam za seboj že 38 nastopov, tako da mi je malo padla koncentracija, motivacija in energija. Zato tudi manj objav na blogu in slabša izvedba nastopov, ki so sicer bili zadovoljivi, vendar sem sam pri sebi vedel, da sem vložil premalo energije in priprav, kar so posledično na nastopih opazili ostali nastopajoči in naši spremljevalci.

Preteklo soboto smo s Perico in Klemenom M. konkurirali nogometu in potegnili krajšo. V novomeški Lokal Patriot smo se odpravili z velikimi pričakovanji, zavoljo slovesa novomeške publike, ki pa le-tega tokrat ni opravičila. Fuzbal je bil močnejši. Počakati smo morali na konec tekme, ni manjkalo podaljškov, tako da smo šele po enajsti pričeli s showom. Koncentracija je bila zato slabša, pijanosti več in nastop le ni bil top špica ena A, kot smo upali.

V Kudu France Prešeren je v nedeljo Vid pripravil zaključek sezone njegovega stendapa, osrednja nastopajoča sta bila še Ivan in Perica. Super dogodek, dve predstavi, nasmejani obrazi, kvalitetni komiki, na drugi predstavi pa sem v družbi Dušana Tomiča show otvoril tudi jaz, z nekaj še nepreverjenimi forami, ki so kar simpatično uspele. V zadnjem času mi ustvarjanje novega materiala kar gre (trkam na les), za kar se moram prikloniti mojim svetovalcem (beri: Kati in Perica).

Medtem ko se Murč poti v Islandiji, jaz kraljujem v njegovi sobici v Krakovem/Trnovem, v ponedeljek sem si v Križankah ogledal Jinxe, potem pa pičil v Maribor na izpit. S Teškyim vedno bolj intenzivno delava na ljubljanskem festivalu stand up komedije (več o tem še sledi), ves čas pa me lovijo še obveznosti na faksu.

Nocoj sem se odpravil v Lesce v tamkajšnji prestižni Casino Tivoli. Ocena: grozno! Sem to pričakoval? Absolutno. Prav smešno mi je, kako so ljudje optimistični in upajo v nekaj, kar se že na daleč vidi, da je obsojeno na propad. Slovenski casinoji so kot psihiatrične bolnišnice, polne pacientov, ki ure in ure, dneve in dneve, sedijo pred avtomati in pritiskajo na gumbe. Vmes se pojavi obvestilo, da se bo začel stand up in nihče niti ne trzne. V zgornje nadstropje, kjer so bile pripravljene mize in oder, je tako prišel celo eden! Kasneje so mi povedali, da ljudje nadstropje višje pridejo le, ko je žrebanje, ignorirali so že vse živo, med drugim misice in Natalijo Verboten. Ker nikogar ni bilo gor, s(m)o se odločili, da nastopim kar na strehici barčka v igralnici. Je kdo poslušal? Absolutno ne. Lažem, poslušal je tisti eden, pa še pet zaposlenih. Njim sem pravzaprav govoril in brez njihovega smeha bi težko preživel cel nastop. Stal sem torej na strehici, poskušal z glasom in čim manj mimike izvleči vsaj malo smeha, nihče ni dvignil pogleda in ko sem končal, so štirje zaploskali, nekdo pa se je zadrl: »Hvala bogu!« Hahaha. Nekoga sem očitno res motil pri izgubljanju denarja. Hitro sem jo popihal domov, pred vhodom pa srečal tistega edinega, ki je poslušal, ki mi je rekel, da moram več govoriti o tem kakšni so Američani, kakšni so Italijani, kakšni Nemci in kakšni Indijanci. Mislim, da bom raje govoril o pacientih.