Anglija po Angliji

Potovalna mrzlica se je polegla. Spet sem v domačih tirih. Še nekaj misli o Angliji in zadnjih nastopih pred povratkom domov.

V nedeljo sem priletel domov. Noro, koliko časa ljudje preživimo stoječ v vrsti. Hoja od hiše do podzemne. Čakanje tuba/vlaka. Zaradi maratona gužva. Stojimo. Prestop. Čakanje drugega vlaka 6 minut. Vožnja. Hoja do avtobusne. Čakanje avtobusa. Vožnja do letališča. Hoja do checkina. Čakanje v vrsti. Hoja do carine. Čakanje v vrsti. Hoja do vkrcanja. Čakanje na vlakec do vhoda za vkrcanje. Vožnja z vlakcem. Stojimo. Hoja do vhoda/gate 1. Čakanje, da se vkrcanje začne. Čakanje v vrsti, da se vkrcamo...

V petek sem nastopil v Londonu na open micu v klubu T-Bird. Kljub temu, da ima klub omejitev cca 15 komikov na večer, nas je bilo tokrat na računu (seznam nastopajočih se imenuje bill) 21. Sam sem padel na vrsto kot tretji v tretjem bloku. V manjši kletni prostor kluba se je popolnoma napolnil. Publika se je tekom večera nekajkrat zamenjala. Komiki, ki so nastopili, so po svojem nastopu odšli, z njimi tudi njihovi prijatelji/podporniki. Tudi sam sem tokrat imel dva. Slovenskega BigBena, magistra arhitekture, ki si kruh služi z delom v Londonu, nastop pa si je prišel ogledati tudi prijatelj komik, pisatelj in igralec Andrew Clover, s katerim sva se zbližala na našem nedavnem skupnem touru Ljubljana-Zagreb-Budimpešta-Maribor. Andrew je Oxfordovec, zelo teatralen komik. Trenutno piše svojo tretjo knjigo o ljubezni. Njegovi showi so na Edinburghu vedno atrakcija, pred leti je bil nominiran tudi za Perrierovo nagrado za najboljšega novinca, v popularni BBC drama nadaljevanki Ashes to Ashes (2.20 dalje) je igral razdvojeno osebnost – klovna. Na nastop je prikolesaril, ogledala sva si prvi blok, nato pa drugega izkoristila za mini večerjo v turški restavraciji. V meniju sem opazil besedo testicles in Andrew je brez oklevanja zadevo naročil. Komaj sem zadrževal smeh, ko je natakarico s svojim posh britanskim naglasom spraševal, če je že kdaj jedla testicles in če lahko dobi samo enega za poizkusiti. Na hitro sva izmenjala, kaj vse je novega, potem pa debatirala o tem, kdaj je človek najbolj kreativen in kam v svoj dnevni urnik vstaviti kreativno pisanje. Njegova rutina je zajtrk, na hitro maili, potem tek. Za ogrevanje najprej čim hitreje napiše tri strani česarkoli. Idej, misli, občutkov. Da ujame ritem. Nato se loti knjige, poglavij. Tri dnevne strani velikokrat kasneje dobijo svoje mesto v knjigi, poanta pa je, da se ne obremenjuješ s postavljanjem in iskanje besed, temveč čim hitreje poženeš mehanizem prenosa misli na papir. Ko sem stopil na oder v T-Birdu je show trajal že 2 uri in pol. Brežični mikrofon je imel dovolj. Že v moji prvi sekundi sem ugotovil, da se bova morala posloviti. Baterija je bila out. Odložil se ga in udaril na suho. Svoboda rok me je navdahnila, čeprav mi je nato smeh publike pojedel/preglasil dva taglina (podaljšek šale).

V soboto sva se z Ninom odpravila v mestece Margete na skrajni jugo vzhod Anglije. Mestece je turistična atrakcija s svojimi peščenimi plažami, uro in pol iz Londona, nastopili smo v majhnem teatru. Hiša je bila nekoč garaža za kočije, potem pa so jo prenovili in preuredili v teater, ki danes sprejme cca 70 ljudi. Prostor se je povsem napolnil, na sporedu sem bil zadnji. Utrujenost zadnjih dni me je malce načela, tako da sem čutil precej nervoze. Želel sem si nastop izpeljati čim boljše in pozitivno zaključiti tour. Še nekoliko sem premešal set in tokrat prvič foro s škampi izpeljal kot je treba, tako da so pokasirali svoj prvi aplavz na angleških tleh.

Preberite tudi Peričin blog o naših dogodivščinah - perica.blog.siol.net