O začetkih

Še nikoli nisem spisal nič o slovenski stand up komediji. Zakaj ne bi to naredil danes. Zakaj pa ne. (Vedno, ko želimo poudariti, da bomo nekaj storili, uporabimo nikalno poved. Zakaj ne rečemo tudi: Zakaj pa ja.)

Maja 2006 sem imel prvi nastop. Septembra 2006 drugega. Konec januarja 2007 tretjega. Nato pa je prišel 1. februar 2007. »Let there be Gromka,« je rekel: »And there was Gromka«. Mislim, da je bil nastop v Klubu Gromka na Metelkovi prelomni v moji karieri in eden ključnih trenutkov v razvoju slovenske stand up komedije. Ker po pravici povedano, moji prvi trije nastopi so bili en drek. Prvega se komaj spomnim, v glavi je vse črno in niti ne vem, kaj sem govoril. In če je sploh bilo smešno. Vem da je bil en aplavz break in par smehov. In da mi je Mitja Okorn rekel, da moram imeti več for o trgovinah. Drugi je bil poraz na polno, bombnu sem pred pijanimi študenti pravne fakultete, tako da so me po nastopu tolažili z objemi. Kako naj bi vedel, da nastop ob 23h, kjer so že vsi pijani in glasni, ni dobro začeti s foro o čebelah, ki se jim zdi sumljivo, da jim vsak dan isti človek krade med. V dvorani šunder, jaz na odru ves zbegan, zakaj me nihče ne posluša. »Saj poslušamo,« se sliši iz prvih dveh vrst. Zakaj ne poslušajo tudi ostali?! I'm an artist! Spomnim se, da so me vprašali, če je to moj prvi nastop in sem odločno zatrdil, da neee. Drugi! To ni isto kot prvi. Tretji je bil še bolj grozen. Nastop sredi Mercatorja v Domžalah pred 12 ljudmi. V enem kotu se otroci igrajo v igralnici, žogica prileti na oder. Gospa z vozičkom se ustavi za trenutek, a že odhiti dalje. Kasneje sem izvedel, da je nastop z razdalje spremljala tudi Ana Kajzer, šefica Siti Teatra, s katero danes uspešno sodelujeva. Takrat si je verjetno mislila: »Jao bože sačuvaj.«

V začetku januarja sva se s Klemenom Bučanom dobila na bojnem posvetu. Nekaj je treba ukreniti. Rabiva nastope. Meeting point je bil stari kranjski lokal Creina. V katerega ni zahajal nihče. In v katerega verjetno po tistem nihče od naju ni odšel več. Pa ne, da bi bilo kaj narobe. Pač beznica. Kasneje so ga prenovili in pred kratkim je tam počila bomba. Nazaj k zgodbi. Klemen je na sestanek prišel spohan. Hureeej, dober začetek, sem si mislil. Je rekel, da je po dolgem času srečal kolega, s katerim sta imela nerazčiščene posle. In je padla pipa miru. Sklep sestanka: treba dobit nastope, uporabila bova vsak svoje veze in šla v akcijo. Klemen je zrihtal Izbruhov bazen, jaz Gromko and we were rollin'.

Gromka je bila polna. Prišel je tudi Murč in kot pravi veteran s štirimi nastopi, sem ga povabil, naj se nama pridruži v kranjskem Izbruhovem bazenu čez 10 dni. "Pripravi material, pa ti bomo dali šanso," sem bil pokroviteljski in se delal, da vem, kaj govorim. Tisti večer je bil tam tudi Perica, ki ga takrat še nisem poznal. Po nastopu mi je stisnil roko, pravi, a se tega ne spomnim. I was sky high. Poslušali so me. In se smejali. Kaj je lahko boljše. Če zdaj pomislim, je bil tudi tisti nastop en drek, ampak vsaj približali smo se tistemu, kar bi se lahko poimenovalo stand up komedija.

To be continued…
(neki fancy pa to)