O začetkih – drugič

Sinoči sem bral nek star intervju s Seinfeldom v katerem pravi, da je potreboval kar 10 let, da je našel tisti komični »touch.« Scena pri nas obstaja tri leta in pol.

Kljub temu, da delamo že nekaj časa, smo vsi še vedno precej zeleni. Pa ne samo komiki. Tudi publika. Ki (generalno gledano) niti ni navajena šal, twistov in tematik, ki že leta in leta letijo z odrov po Veliki Britaniji in ZDA. Največkrat še vedno najbolj palijo fore na prvo, a tudi to se počasi spreminja. Spomnim se decembrskega korporativnega nastopa, ko so ljudem tekle solze od smeha, a v trenutku, ko sem poizkusil nekaj malce nadrealističnega, je dvorana povsem utihnila. Prav čutil sem njihov izraz WTF.

Veliko smo postorili v zadnjem času in še več bomo. Zaradi majhnosti smo prisiljeni pisati nov material hitreje, kar je Ian Stone pokomentiral z: »That's good, makes you better.« Čeprav sem takrat bolj želel slišati tolažbo, češ, ja bogi ste, pa moram priznati, da ima prav. Film Avatar si je v slovenskih kinih ogledalo cca 250.000 gledalcev. In to je naša ciljna publika in tisti, ki bi jih načeloma lahko zvlekli na stand up. In če bi teh 250.000 ljudi enkrat na leto plačalo 10€ za stand up, nam je vsem lahko mega lepo. Tale zadnji stavek sem povzel po angleškem komiku Stewartu Leeju, ki je dejal, da potrebuje 30.000 gledalcev vsako leto. Ko sem to povedal Ianu je umrl od smeha, ker naj bi ta številka pred leti bila 15.000. »Stewartu je zrasla letvica, naslednjič, ko ga srečam mu moram to povedati,« je še dejal. Kao neki pomemben.

Da sem se sploh spravil pisati o začetkih, so me spodbudile primerjave slovenskih komikov s tujimi – posebno ameriškimi, ki sem jih v zadnjem času poslušal in prebiral od nekaterih znancev. Predvsem me je zmotila objava, v kateri je bil prilepljen video Georga Carlina in pripis v stilu: »To je stand up komedija! Ko pa slišim kakšnega Slovenca, bi šel najraje na oder in ga kresil po nosu.« Ma daaaj. Kakšne neumnosti ljudje pišejo. Primerjaš posnetek človeka, ki se je s stand upom ukvarjal 50 let in gledaš njegove HBO speciale, ki so bili posneti z osmimi kamerami, v perfekt pogojih, pred publiko, ki je plačala 50 dolarjev in čakala pol leta, da ga je prišla gledati - s slovensko sceno. George Carlin je pričel z nastopanjem leta 1959, leta 1972 je bil aretiran, ker je izvedel bit o sedmih »grdih« besedah. Torej, cca 13 let je potreboval, da je našel svojo »sceno«, svoj jaz, da je našel tisto, o čemer je želel govoriti, da je iz polizanega, lepo oblečenega, standardiziranega komika postal dolgolasi, bradati »preacher,« kot je vsem nam danes dobro poznan. 13 let. Ni veliko slovenskih komikov, ki bi za seboj že imeli 300 nastopov, Seinfeld jih je v svojih časih naredil 300 na leto. Ker jih je lahko. Amerika je pač Amerika, Slovenija pa je Slovenija. In za vse stvari je potreben čas. Saj delamo, saj se razvijamo. Počasi. Bomo že prišli tja. Ko bo čas za to. Tudi rap glasba je bila pred leti tabu. Slovenci pa rap? No way. Pa je danes nekaj povsem vsakdanjega. Če primerjaš slovenskega komika s Carlinom, je tako kot če bi slovenski band, ki skupaj igra tri leta, primerjal z današnjimi U2. Ni realno.

Izbrskal sem še eno slikco s svojega šestega nastopa. Haha, tip je dal nogo gor na oder. Legen – wait for it - dary.