Poročanje

Že dolgo nisem napisal kakšnega poročevalskega bloga. O dogajanju v zadnjih dneh. Evo.

Po vrnitvi iz Anglije, smo takoj zagrabili za delo. Najprej me je čakal nastop na »največjem pustovanju na štajerskem« Fašenk, ki sem si ga zakuhal tako, da sem se s študenti dogovoril za kompenzacijo pri pomoči za Panč v Mariboru. Tako sem bil mišljen kot vmesna točka v programu, kjer se izmenično na odru izmenjujejo različni bandi. Na sestanku so mi dejali, da so želeli Zrneca, a zaradi premajhnega budgeta izbrali mene. Sem bil vesel komplimenta. Him or me? Kul. Na Panču sem jih prepričal, tako da smo se dogovorili. Moj prvi vhod na oder je bil tudi edini. V tistem trenutku je bilo v dvorani Leona Štuklja cca 400 ljudi, 100 jih je poslušalo. Naredil sem 15 glasnih minut, v skladu s pogoji. Naslednji moj nastop bi moral biti na sporedu ob pol enih ponoči, za Zmelkow in pred Čuki. Tejo sem vmes peljal domov in ob vrnitvi me je pričakalo 3000 pijanih študentov, ki so ravno sinhrono prepevali »Več kot spijemo, boljši smo«. Ooo nee. Ni šans za nastop. Poiskal sem šefeta in ga prosil odpuščanja. Ni šans, da grem na oder v tem. Ljudje so bili pijani, preznojeni, oblečeni v maškare. In sedaj bodo poslušali mene, kako jim pripovedujem o nogometu? Ni šans. Bil je razumevajoč in segla sva si v roko. Zmelkow so končali, na odru so se hitro znašli Čuki. En, dva, tri in že so po dvorani odmevali Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci. Publika je ponorela od navdušenja. Jože je skočil z odra med ljudi in se zabaval, kot da je včeraj napisal komade. Z občudovanjem sem jih spremljal z balkona. Tipi res znajo najti vse tržne niše, so band, ki bo razturil tako na študentskih pijankah, nedeljskih veselicah in »glamuroznih« prireditvah. Ko sem iz zvočnikov slišal komad Mamma mia, sem se pobral domov. Dovolj študentovanja za danes.

Tisti teden sva s Klemenom M. napravila simpatičen nastop v majhen klubiču v Dolenjskih toplicah, naslednji dan pa smo z Balkanskim trokutom opravili še fajn nastop v Veliki Gorici na Hrvaškem. Čeprav je mesto sedmo največje na Hrvaškem, ga zaradi bližine Zagrebu, vsi smatrajo za predmestje prestolnice.

Posebej zanimiv mi je bil nastop v Gledališkem klubu podjetja Krka. Enkratno mesečno se namreč v dvorani Krke zbirajo ljubitelji kulture in gledališča, kjer so gostje raznorazni igralci, režiserji in drugi gledališniki. Mesec pred mano je na primer gostoval Ivo Ban, direktor drame, tokrat pa so prvič gostili komika. Publika je bila večinoma starejša, precej netipično standuperska. Uglajena. Izredno uglajena. Svoje pove že dejstvo, da sem po nastopu prejel vrtnico. Naredil sem pol urce nastopa, nato pa še pol ure pogovora z voditeljico večera. Publika je sodelovala, baje, da se še nikoli niso tako razživeli. Hihihi. Bil je lep večer. Isti teden so me čakali še nastopi v domači dvorani SitiTeatra, ki je bila tokrat spet polna in show odličen. Že naslednji večer pa smo z Rankom in Bučanom razfakali škofjološko Ostrigo na Buchanologija touru. Eden mojih boljših nastopov v zadnjem času, saj se res bombardiral publiko s forami. Bam bam. Eno za drugim. Brez prestanka ves nastop.

V tem trenutku pa zaključujem tridnevni ciklus nastopov s Perico in Domagojem, ki sta bila te dni moja gosta. V četrtek smo najprej zasedli Maribor in nastopili pred 450glavo publiko na Štukovih Četrtkovih večerih kulture, nato pa v petek prečkali mejo in nasmejali Varaždince. Publika je bila super, pogoji malce manj, a smo vseeno izpeljali nastop tako kot je treba in bili na koncu vsi zadovoljni. V soboto je Domagoj pičil na vlak za Ljubljano, kjer je ga je čakal nastop v Gromki na Buchanologiji, s Perico pa sva se odpravila v Šentjur, kjer naj bi nastopila na 25-letnici poroke v Hotelu Žonta. Na prizorišče sva prišla pravočasno, vstopila v hotel in na recepciji vprašala, kje je žurka. Receptor/natakar (opravlja obe funkciji) je bil presenečen. »Nocoj nimamo nobene zabave.« Kaj? Kako? Kje? Prepričan sem bil, da je Hotel Žonta. Številke organizatorjev si nisem vnesel v telefon, tudi mailov nisem imel v telefonu. Klicala sva okrog, vendar nihče ni bil pri računalniku. Spomnil sem se, da z nama nastopa tudi AnaMarija. Na srečo sva jo na telefon dobila "sprve". »Hmmm, AnaMarija, kje nocoj nastopamo? Hotel Zreče? Ahaaaa.« O fak. Imava 20 minut, da prideva iz Šentjurja do Zreč. Pritisnila sva na plin in prispela z 10 minutno zamudo. Prideva v dvorano, vsi plešejo, nihče se ne zmeni za naju. Vprašam band, kakšna je situacija, pravijo, da bodo oni igrali še 15 minut, potem sva midva. Program zamuja. Fjuuu, kakšna sreča. Skočim na WC, ko se vrnem, se band že poslavlja. Hm, to je bilo pa hitrih 15 minut. Že sem na odru. Publika hladna kot led. Zmrznjena. Šopam preverjene fore in nazaj dobivam bore malo. Niso še preklopili na smeh. Po dobrih 15 minutah jih počasi dobim in povabim na oder Perico. Perica naredi dober posel. Zmenjena sva, da naredim najprej jaz 15, pa potem on in konec. Vseeno mu pomaham, da bi rad še in po njegovem nastopu hitro primem mikrofon v roke. Sedaj je že lažje. Naredim dobrih pet minut in dobim želen smeh. Končam nastop s sladkim priokusom. Hitro se posloviva. Perico peljem v Šentjur, ker je tam pustil avto (sva šla vsak s svojim, ker je šel on potem nazaj v Ljubljano, jaz pa v Maribor, samo sva njegovega v paniki pustila v Šentjurju). Na TV ujamem film Black Snake Moan in naredim kokice. All is good.