Tretji Panč je za nami. Tokrat prvič v Mariboru in v Ljubljani. Bilo je naporno, zabavno, zasneženo, smešno, prestižno, neugodno, simpatično in divje.
Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«
Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«
V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.
No comments:
Post a Comment