Monday, January 16, 2012

Januar

20.1.12
Nocojšnji nastop v Kavarni Promenada v Mariboru je imel vonj po nastopih v Angliji. Del lokala predelan v comedy klub - identično kot kar nekaj prostorov, v katerih sem nastopal po Angliji. Zelo intimen nastop in zelo simpatična publika. Med njimi je bil tudi legendarni nogometaš Amir Karić, s čimer so šale o nogometu dobile še dodatno vrednost :)


16.1.12
Sem se odločil, da bom kopiral Rickya Gervaisa in pisal blog tako, da dopisujem vse kar se dogaja sproti v mesečni blog. Sicer Ricky piše bolj redno, po tednih, ampak zaenkrat... naj bo mesečno.

Nocoj v nedeljo se je odvrtela prireditev Slovenski avto leta na RTV SLO 1. Vsakega od petih finalistov med avtomobili smo predstavili v malce bolj komičnem stilu. Poglejte si filmčke in kako sva sodelovala c Citroenom ... AVTOLETA.
Vesel sem bil povabila in sodelovanja z režiserjem Miho Tozonom.

Friday, September 09, 2011

TinTin in UK

Mini poročilo o dogajanju v UK za strica Ninota in projekt London Calling - www.londoncallingclub.com.

So, here I am, back in London again. It's my third visit to the UK this year and my fourth career attempt to conquer the British comedy market. It such a strong competition over here and it drives you to improve daily.

I've been having a successful year so far. It started when I was invited as a guest on Slovenia's prime time Sunday night TV show »Home again with Mario« (closest to a Graham Norton kind of show) in January and continued with performances at the media awards Viktorji ceremony and with hosting the Miss Slovenia pageant live on TV. I did my hour and a half solo show in May and we finished both the winter and summer Panč festival with great success.

Our first attempt to conquer Britain was in February 2010, when we travelled to Leicester and did three nights at their annual comedy festival. It was an interesting and painful experience, as we were surprised by everything. We didn't know what jokes are going to work, the venue was a tiny one with no proper lighting and we had an audience of 20 people on average. So we struggled, but gained valuable experience. Hanging around British comedians I found out, that doing such shows is a perfectly normal festival thing in Britain, as even well-known names of the comedy circuit at one point had 6 people in the audience at Edinburgh festival. So we left Leicester with a bitter feeling, but luckily I did an open mic spot at London’s club Up the Creek the next day and had a great response, so I left England feeling alright.

I met Nino Bantic in Zagreb later that year, when we were doing a gig with a British comedienne Ava Vidal and since then I've been heavily involved with the project London Calling. We had so much fun and such enjoyable gigs during the two tours I did around Croatia and we're currently preparing something similar in Slovenia. On the other hand, thanks to Nino I did a bunch of gigs around UK this year in London, Birmingham, Bath, Margate, Bournemouth, Cambridge...

Nino and I are attending the Comedy international conference in Greenwich these days and I'll be part of their first comedy showcase in such form, doing a gig with comedians from all over – Netherlands, Norway and even Somalia. So it should be a lot of fun.

Looking forward to October, when my next trip is scheduled, as I'll be performing at the greatest comedy club in the world – London's Comedy Store! Super-excited about this one and I've already got sweaty hands.

Thanks everybody, keep supporting London Calling and I’ll see you around ;)

Thursday, April 21, 2011

Anglija po Angliji

Potovalna mrzlica se je polegla. Spet sem v domačih tirih. Še nekaj misli o Angliji in zadnjih nastopih pred povratkom domov.

V nedeljo sem priletel domov. Noro, koliko časa ljudje preživimo stoječ v vrsti. Hoja od hiše do podzemne. Čakanje tuba/vlaka. Zaradi maratona gužva. Stojimo. Prestop. Čakanje drugega vlaka 6 minut. Vožnja. Hoja do avtobusne. Čakanje avtobusa. Vožnja do letališča. Hoja do checkina. Čakanje v vrsti. Hoja do carine. Čakanje v vrsti. Hoja do vkrcanja. Čakanje na vlakec do vhoda za vkrcanje. Vožnja z vlakcem. Stojimo. Hoja do vhoda/gate 1. Čakanje, da se vkrcanje začne. Čakanje v vrsti, da se vkrcamo...

V petek sem nastopil v Londonu na open micu v klubu T-Bird. Kljub temu, da ima klub omejitev cca 15 komikov na večer, nas je bilo tokrat na računu (seznam nastopajočih se imenuje bill) 21. Sam sem padel na vrsto kot tretji v tretjem bloku. V manjši kletni prostor kluba se je popolnoma napolnil. Publika se je tekom večera nekajkrat zamenjala. Komiki, ki so nastopili, so po svojem nastopu odšli, z njimi tudi njihovi prijatelji/podporniki. Tudi sam sem tokrat imel dva. Slovenskega BigBena, magistra arhitekture, ki si kruh služi z delom v Londonu, nastop pa si je prišel ogledati tudi prijatelj komik, pisatelj in igralec Andrew Clover, s katerim sva se zbližala na našem nedavnem skupnem touru Ljubljana-Zagreb-Budimpešta-Maribor. Andrew je Oxfordovec, zelo teatralen komik. Trenutno piše svojo tretjo knjigo o ljubezni. Njegovi showi so na Edinburghu vedno atrakcija, pred leti je bil nominiran tudi za Perrierovo nagrado za najboljšega novinca, v popularni BBC drama nadaljevanki Ashes to Ashes (2.20 dalje) je igral razdvojeno osebnost – klovna. Na nastop je prikolesaril, ogledala sva si prvi blok, nato pa drugega izkoristila za mini večerjo v turški restavraciji. V meniju sem opazil besedo testicles in Andrew je brez oklevanja zadevo naročil. Komaj sem zadrževal smeh, ko je natakarico s svojim posh britanskim naglasom spraševal, če je že kdaj jedla testicles in če lahko dobi samo enega za poizkusiti. Na hitro sva izmenjala, kaj vse je novega, potem pa debatirala o tem, kdaj je človek najbolj kreativen in kam v svoj dnevni urnik vstaviti kreativno pisanje. Njegova rutina je zajtrk, na hitro maili, potem tek. Za ogrevanje najprej čim hitreje napiše tri strani česarkoli. Idej, misli, občutkov. Da ujame ritem. Nato se loti knjige, poglavij. Tri dnevne strani velikokrat kasneje dobijo svoje mesto v knjigi, poanta pa je, da se ne obremenjuješ s postavljanjem in iskanje besed, temveč čim hitreje poženeš mehanizem prenosa misli na papir. Ko sem stopil na oder v T-Birdu je show trajal že 2 uri in pol. Brežični mikrofon je imel dovolj. Že v moji prvi sekundi sem ugotovil, da se bova morala posloviti. Baterija je bila out. Odložil se ga in udaril na suho. Svoboda rok me je navdahnila, čeprav mi je nato smeh publike pojedel/preglasil dva taglina (podaljšek šale).

V soboto sva se z Ninom odpravila v mestece Margete na skrajni jugo vzhod Anglije. Mestece je turistična atrakcija s svojimi peščenimi plažami, uro in pol iz Londona, nastopili smo v majhnem teatru. Hiša je bila nekoč garaža za kočije, potem pa so jo prenovili in preuredili v teater, ki danes sprejme cca 70 ljudi. Prostor se je povsem napolnil, na sporedu sem bil zadnji. Utrujenost zadnjih dni me je malce načela, tako da sem čutil precej nervoze. Želel sem si nastop izpeljati čim boljše in pozitivno zaključiti tour. Še nekoliko sem premešal set in tokrat prvič foro s škampi izpeljal kot je treba, tako da so pokasirali svoj prvi aplavz na angleških tleh.

Preberite tudi Peričin blog o naših dogodivščinah - perica.blog.siol.net

Wednesday, April 20, 2011

Thursday, April 14, 2011

Anglija - osmi dan

Po petih zaporednih dneh nastopanja, imam danes povsem prost dan. Trenutno sedim v kafiču Cafe Nero v poslovnem centru Canary Wharf in udriham po tipkovnici.

Malce čutim posledice naporov zadnjih dni. Malo spanja, ves čas na poti, iskanje po google mapsih kam iti, kje je nastop, kako do tja priti, kaj bom govoril, priprave, analiza, ...

Po povratku iz Batha me je v ponedeljek čakal open mic night v Londonu. Dva nastopa, na dveh lokacijah. Oba sta se pričela ob 20h, tako da sem moral skombinirati, kako bom nastopil na obeh. Najprej sem se oglasil v prvem klubu... Comedy Bin at Bowery. Lušten plac, pravi za komedijo. Rdeča zavesa, temačno z nizkim stropom. MCja sem prosil, če sem lahko na sporedu čim kasneje in dal me je kot tretjega v tretjem bloku. Hitro sem jo ucvrl dalje in preznojen prispel na drugo lokacijo. Ta ni bila toliko obetajoče, saj smo nastopili v nekakšni dnevni sobi, brez odra, brez prave luči, brez stojala za mic. Publika smo bili praktično sami komiki in nekaj spremljevalcev. Organizator mi je povedal, da iščejo novi prostor in da je to zaenkrat zadnji večer. Nastopil sem kot drugi, v publiki cca 15 ljudi, težavna zadeva, saj so vsi premišljevali o svojem materialu. Vseeno mi je uspel soliden nastop, med pavzo sem jo ucvrl nazaj (sicer zelo grdo od mene, saj nisem bil edini, tako da se je publika za drugo polovico nastopa prepolovila). Na drugi lokaciji je ravno potekal drugi blok, po pavzi sem bil kmalu na vrsti jaz. Situacija je bila simpatična, popolnjeni stoli, cca 40 ljudi, nekaj zelo talentirani komikov. Izpeljal sem svoj set 7 minut in precej potrgal, tako da sem po nastopu stresal nekaj rok in dal eno vizitko.

Torek. Pot v dve uri in pol oddaljeni Birmingham. Z enim izmed komikov sem se dogovoril, da se mu pridružim v avtu. Nastopili smo v klubu, kjer enkrat tedensko organizirajo stand up večere. Šofer Norman in jaz sva bila middle act, opening act pa je bil Ron Vaudry, kanadski komik, čigar kariera komedije traja že 31 let. Zadnjih sedem let živi in dela v VB. Že sama pot do mesta, kjer smo se našli, je bila podvig, saj sem moral zamenjati tri vlake in prepešačiti par kilometrov. V avtu sva z Normanom - Singapurec, ki v VB živi 26 let in se je kot criminal lawyer pred časom odločil, da bi rad počel tudi kaj bolj zabavnega – zasliševala Rona o vsem mogočem. O materialu, o komikih, o izkušnjah, o nastopih. Tip je osebno poznal Bill Hicksa, večkrat so se družili, bil pa je dober prijatelj s Samom Kinisonom, nastopil je na prestižnem festivalu v Montrealu kar petkrat, nastopal na televiziji za 5mio ljudi, na vseh kontinentih možnih in v neštetih državah. Nastop na katerega smo se vozili, je organiziral agent Geoff, ki naj bi večer tudi povezoval. Ron se je pred 10 leti z njim skregal, a sta se sedaj pobotala, v nastop pa je privolil prav zato, da bi ga Geoff po dolgem času videl nastopati in mu priskrbel kakšen nastop v vzhodni Evropi (sem spadamo tudi mi), kamor si Ron želi iti. Ko prispemo v Birmingham, presenečenje. Geoffa ne bo, v zameno nam pošlje mladega novozelandskega komika, ki sedaj dela večinoma po severni Angliji in živi v Manchestru. Neverjetno, kako je ta država razvita, kar se komedije tiče in koliko je možnosti za nastopanje. A tudi konkurence. V Londonu se v tem trenutku trudi uspeti 1500 komikov in vsaj polovica je izjemno talentiranih. Nastop poteka v prvem nadstropju prijetnega puba, prostor se simpatično napolni, vseeno so prvi dve vrsti povsem prazni. Tudi Angleži niso vedno navdušeni, ko jih komiki »nadlegujemo« z vprašanji, saj opazim, da v zadnji vrsti nekaj ljudi celo stoji! Pričnemo. MC se precej muči, da dobi kakšen odgovor od publike. Nato nastopi Ron. Gora izkušenj kar vre iz njega. Njegov nastop je dodelan, meni osebno nič posebnega, a vidi se kako mojstrsko manipulira s publiko. Začne na hard, pa potem naniza nekaj minut neprekinjenih punchlinov, nato znova spusti nogo s plina in se dotakne malce bolj peročih zadev. Nekaj minut udriha po njegovih sosedih Američanih in vse skupaj imenuje »friendly fire.« Pavza, nato nastopiva Norman in jaz. Norman ima tematike podobne Ronovim, zato pred nastopom spreminja in prilagaja svoj material. To ga precej zbega, na oder stopi z nizko samozavestjo in dobi malo smeha. Že sem na odru jaz. Naredim verjetno svoj najboljši nastop na angleških tleh. Svoj 7-minutni set sem že dodobra zverziral in dodelal, tako da požanjem odobravanje publike. Predvsem labirint, otrok, ki pripelje nogometaša, prepovedan vnos pištol na hokej in kvadratna rit pri TV naročnini, so najbolj udarni punchlini. Zanimivo, v Sloveniji največkrat prav ti ne dobijo največ smeha, temveč ravno nekateri drugi deli istih šal. Po nastopu mi (zdi se mi iskreno) čestita tudi headliner Andrew Bird, medtem ko mi organizator večera zagotovi, da bo v svojem poročilu Geoffu pohvalil moj nastop in »I'll put a good word for you.« Tip mi še pove, da vodi spletno stran comedycv.co.uk (največjo bazo vseh v Britaniji delujočih komikov) in naj mu pošljem svoj CV, da ga bo objavil. Na poti nazaj sledi še malo debate o komediji in komikih, predvsem opazim, kako znajo biti komiki nevoščljivi do vseh, ki jim je uspelo, saj Ron stežka izusti, kakšno pozitivno besedo o katerem izmed trenutno najbolj popularnih komikov. Ta je neorginalen, drugi je posh cunt, tretji je čisto beden odkar je znan, četrti je imel srečo, peti krade, ... misel zaključi s stavkom, da raje dela kar dela, kot pa da bi bil bogat in moral delati to kar delajo nekateri (clean observational stuff). Hm, res? Dvignem obrvi in si mislim svoje. Norman se želi Ronu še malo prilizniti, zato se odloči, da bo Rona peljal skoraj do doma, mene pa odložil blizu najbližje podzemne. Ker vožnja skozi mesto vzame ogromno časa, zgrešim praktično vse vlake, nekako najdem bus, nekaj kilometrov prehodim in pridem domov uro in pol kasneje.
Tule še Normanov blog.

V sredo Perica in Domagoj zjutraj odpotujeta. Sam pa se odpravim na jug Londona.... dve menjavi tuba in 10 minut vožnje z overground vlakom. Open mic night. Večina nastopajočih je precej slabih, tako da večer mineva v težki tišini. Večino časa preživim gledajoč nogometno tekmo Totenham – Real, ki se odvija v drugem prostoru kluba. Nastopim predzadnji, ko je v publiki 12 ljudi. Preizkusim nekaj novih zadev, izpeljem dober nastop. Tisto, kar je palilo do sedaj, pali tudi tokrat. Dam še eno vizitko in že sem znova na vlaku.

Monday, April 11, 2011

Anglija - peti dan

Ponedeljek zjutraj. Čakam vlak, zapuščam Bath, vračam se nazaj v London.

Sobotni večer Balkan komedije je imel svoje vzpone in padce. Malce več kot 40 ljudi je napolnilo klub, ki sicer služi mnogim namenom, od športnih iger, jedilnice, bara pa do odrskega prizorišča. V publiki je bilo nekaj naših rojakov, ki sedaj bivajo v Angliji, vseeno pa v povprečju precej starejša in netipična publika.

Nino je povezoval, Pedja prvi, Perica drugi. Pavza. Potem bi moral nastopiti Domagoj in kot zadnji jaz, a smo med pavzo vrstni red premešali. Ostalih komikov nisem poslušal, ker sem se sprehajal naokrog in pripravljal. Bili so mnogi trenutki smeha pa tudi nekaj težke tišine. Že ena napačno uporabljena/izgovorjena beseda lahko pokvari celotno šalo in ti uniči tempo. Po nastopu smo bili mešanih občutkov, navajeni glasnih aplavzov in gromkega krohota. Ljudje in organizator so nas trepljali po hrbtu in čestitali, čeprav nihče od nas ni bili navdušen nad svojim nastopom. Davek začetništva v x jeziku.

Že naslednji dan me je čakal še en nastop v Bathu, krajši set v klubu, ki že 13 let vsako nedeljo gosti komedijo. Hitro sem odplaknil zadnji nastop in se ves dan intenzivno pripravljal. Da razvalim. Klub gosti Geoff W., verjetno eden najbolj »nakonektanih« bookerjev v Angliji. Praktično ni komika, ki ga on ne bi kdaj bookiral, gostil ali z njim nastopal. Že dolgo nisem toliko vadil, popravil sem nekaj jezikovnih barjer s prejšnjega večera, spremenil nekaj malenkosti. Geoff je povezoval, kar pomeni 15 minut klepetal s publiko, prvi je nastopil Kanadčan Pat, pavza, po Geoffovem uvodu najprej Novozelandčan, nato jaz. Pridem na oder, vzamem mic, kabel se zaplete v stojalo. Poskušam ga hitro odvozlat, ugotovim, da bo trajalo predolgo preden kaj povem, zato šibam na material. Ko govorim prve besede, tuhtam, ali vsi vidijo, kako je kabel zavozlan. Prebijem se skozi prvo šalo. Pretended scrimps. Smeh. Fju, izkoristim trenutek in osvobodim kabel. Lakše se diše. Grem naprej na material, nogomet, met kladiva, Tv naročnina, vojska, hokej, kuga in na koncu še košarka. Smeh in bam, i'm off. I did good. Komiki mi čestitajo, tudi Geoff. Za mano sledi še nastop impro-rap dua Abandaman. Noro. Res sta dobra. »Če imaš v nastopu besedo labirint, potem vem, da bo smešno,« mi reče James. Zanimivo, ker precej ljudi mi je odsvetovalo, naj ne uporabim labyrinth, ker bojda nekateri ne poznajo tega izraza. Sinoči so mi potrdili obratno.

Po nastopu se odpravim nazaj v sobo, lutam po mestu in iščem kaj za pod zob. Nič, vse zaprto. Na srečo je v pubu, kjer spim, samopostrežna kuhinja. Toast in corn flakes. Padem v posteljo, zaspim v sekundi.

Saturday, April 09, 2011

Anglija - tretji dan

Tretji dan bivanja v Londonu. Počasi se odpravljamo iz Greenwicha (beri: grinič) proti želežniški postaji, od koder nas čaka pot z vlakom do mesteca Bath. V Bathu že ves teden poteka festival komedije, ki ga bomo z balkansko komedijo dopolnili tudi mi.

Pedja in jaz sva v teh dneh že prestala po en nastop na angleških tleh, medtem ko sta Domagoj in Perica še brezmadežna. Pedja je sinoči nastopil kar precej ven iz Londona in po njegovih besedah opravil dobro - solidna trojka nam je sporočil po smsu.

Sam sem na oder stopil že v četrtek v mestu Braintree (1,5h vožnje iz Londona). Izkušnja je bila zanimiva. Nastopil sem kot tretji, pred drugo pavzo. Prvi act je bil tip, ki si za nastop nadane masko in igra lik 82letnega upokojenca. Precej bizaren, a zabaven in izviren nastop, ki je naletel na mešane odzive. Zabavno pa je bilo v backstagu poslušati pripovedovanja precej bitter komikov, ki so vzdihovali nad izgubljenimi priložnostmi in bentili, kaj jim je tega treba, da nastopajo po mestecih kot je Braintree. Alex, tip ki igra starčka, je pripovedoval, da je pred kratkim imel snemanje z znanim britanskim igralcem Stevom Cooganom (Night at the Museeum, Tropic Thunder), ki je na snemanje prišel povsem skrokan in bolan, zato je vse skupaj izpadlo. "Fakin Steve mi je uničil priložnost za preboj, sedaj pa moram nastopat v Braintreeju s to fakin masko na glavi," se je pritoževal.

Nastopali smo v večnamenski dvorani, nekakšnem kulturnem domu - v stilu mariborskega narodnega doma. 100 ljudi, precej visok oder, rumeno-rdeče luči. Opazil sem, da mnogi angleški komiki ne vedo točno, kako naj bi izgledali pogoji za stand up komedijo - luči v dvorani so na primer ugasnili šele na sredini showa.

Pred mano je nastopil Mike, ki je z razpuščenimi lasmi in kapo na glavi želel svoji personi na odru dodati še malce hobbo (brezdomskega) videza, saj mu to dopušča, kot je povedal, da je lahko prekomerno nesramen in nasty. Potem ko je zdrdral skozi svoj set, je MC Bryan napovedal mene. Pozdravili so me z glasnim aplavzom. Povem od kod sem, grem na nogometne sodnike. Slabši odziv kot sem ga vajen. V prvi vrsti me nekaj ljudi glede z odprtimi usti. "Od kod pa je ta padel." Prebil sem se skozi 7-8 minutni set, ki je imel svoje vzpone in padce. Nekatere šale so šle povsem mimo (iiiiiiiiiiiijaaaaauuu formula1 style), pri nekaterih so se hihitali. Še največji odziv so dobili imitirani škampi, medtem ko imitiran kebab sploh ne. Zanimiva izkušnja, malce kulturnega šoka. Komiki so me potrepljali po rami, da jim je bilo všeč, nato pa sva z Mikom šibala proti Londonu.

Me prav zanima, kaj nas čaka danes v Bathu. Bodo razumeli naš humor ali smo za njih povsem mimo?

Thursday, April 07, 2011

Anglija - prvi dan

Torej. Sem rekel, da bom pisal blog in poročal, kaj se dogaja na naših dogodivščinah v Angliji. Ga že kar nekaj časa nisem. Vmes so se zgodili Viktorji pa še marsikaj zabavnega. Recimo - tole.

Let's get to the point. Čez nekaj ur letimo proti Londonu. Tam presedem na bus in se odpravim v mestece Braintree, kjer že nocoj prvič nastopam. Na sporedu sem drugi, poleg prvega in MCja. Upam, da mi bo uspelo najti plac in prispeti pravočasno. Po nastopu me eden izmed komikov pelje v London, kjer bomo spali pri hrvaškem dopisniku in organizatorjev turneje London Calling Ninu Bantiću. Upam, da bom našel. Isle of dogs, na Greenwichu :)

Več še sledi...

Wednesday, July 07, 2010

Dobro jutro

V soboto se je v štajerski izdaji časopisa Dobro jutro znašel tudi prispevek/intervju o stand up komediji, ki smo ga skupaj z Markom Pigacom ustvarili Slavko Škvorc, Tadej Toš in jaz. Glede na to, da je bilo prostora premalo in da so moje odgovore lektorji "popravili" po svoje in jim dodali nov pomen, objavljam še svoje orginalne necenzurirane odgovore. Posebna zahvala Marku za njegov prispevek pri promociji stand-up komedije na Štajerskem.

Here it goes (za tiste, ki jih zanima in se jim da brati moje klobase haha)

Tin, ti si v stand up stopil bolj kot ne spontano, ne? Nisi igralec po profesiji? Kaj te je premamilo?
Premamila me je komedija. Svoboda in kreativnost, ki jo ponuja. Možnost zabavanja ljudi. Vedno sem imel v sebi to potrebo zabavati ljudi, nikoli pa me ni vleklo na igralsko akademijo. Ne vidim se, da bi igral v tragedijah. Zanima me smeh. V vseh formatih in žanrih. Od filma, televizije do žive komedije. Stand-up je super, ker imaš popolno svobodo. Govoriš kar hočeš. Nečemu, kar si še včeraj opazil v trgovini, se danes ljudje krohotajo do solz. Takoj dobiš odziv občinstva. In to mi da še več zagona.

Ali biti smešen pred domačo publiko na pikniku pomeni tudi nujno biti smešen na odru?
Tin: V družbi prijateljev je drugače, ker te vsi poznajo, vedo kakšen karakter si in ko v sproščenem klepetu poveš kakšno šalo, se vsi valjamo od smeha. Na odru si ponavadi gol pred neznanci. Prišli so se smejat in ti si tisti, ki mora smeh dostaviti. Zato je potrebno biti pripravljen. Če ne pogoriš na celi črti.

Gledano nazaj, s stand upom so se pri nas začeli množično ukvarjati naturščiki, potem pa so tipaje eden za drugim vanj začeli vstopati učeni igralci, danes na odru že opazimo kombinacijo obojnih..
Tin: Malo najbolj znanih komikov po vsem svetu je diplomiranih igralcev. Woody Allen, Eddie Izzard, David Letterman, Jay Leno, Chris Rock, Sasha Baron Cohen, nihče ni študiral igre, so pa nekateri diplomirali iz raznoraznih področij. Robin Williams je bil eden izmed samo 20ih, ki so bili sprejeti na igro na prestižni Univerzi Julliard, pa mu je nato z Oskarjem nagrajeni profesor John Housman sam rekel, da samo izgublja čas in da bi se moral preizkusiti v stand-up komediji.

Sprva se je zdelo, da igralci prezirajo te neznane odrske “wannabe” nastopače, no pa tudi naturščiki ste bolj kot ne opozarjali nase, da igralci na odru igrajo in ne nastopajo. Danes se zdi, da se obojni medsebojno podpirate, a le s figo v žepu..
Tin:Na nas še vedno vsi gledajo kot na amaterje, kar ni res, saj se sam recimo že nekaj let preživljam s komedijo. Nastopam doma in v tujini, pišem scenarije, organiziram večere in festival stand-up komedije, predvsem pa ustvarjam lasten avtorski material. So pa naše predstave vsekakor konkurenca nekaterim gledališkim institucijam, še posebej ko imamo mi polno dvorano, oni pa ne. Tadej Toš je začutil, da se trendi v svetu in tudi pri nas spreminjajo, ljudje so napornem delovnem dnevu potrebni sprostitve in smeha, v kinu so uspešnice 3D akcije in risanke, na televiziji resničnostni showi, zato je tudi njegova odločitev, da se preizkusi v stand-up komediji povsem logična. V ZDA je stand-up komedija v razmahu že 40 let, pri nas pa smo šele pred nekaj leti ugotovili, da ni potrebno biti diplomirani igralec, da si zabaven na odru.

Kako biti danes vedno aktualen, saj ob številnih nastopih, ki jih imate, se skoraj ne more zgoditi, da vas gledalci ne bi gledali manj kot trikrat letno..
Tin: Trudimo se ves čas ustvarjati nov material, je pa to seveda proces. Nekatere šale nam ljudje in dogodki kar sami pišejo, a takšne aktualnosti so zanimive le kratek čas. Komiki v Veliki Britaniji tudi do 20 let pilijo pol ure materiala, s katerim vsak dan nastopajo po klubih. V Londonu je le 2% možnost, da te nekdo dvakrat vidi nastopiti v enem letu.

Koliko je improvizacije in koliko vnaprej pripravljenega programa? Je mogoče stopiti na oder brez, da bi imel vnaprej pripravljenih vsaj 20 minut fint?
Tin: Improvizacija je vedno riziko. Lahko se greš improvizacijo, a tvegaš, da morda ne bo izpadlo tako dobro. Šala je sestavljena iz set-upa, ki napelje na šalo in iz punch-lina, udarnega zaključnega dela šale. Kaj je punchline izveš šele s prakso, ko večkrat izvedeš neko šalo in vidiš, kje so se ljudje najbolj smejali. Zato moraš imeti močno ogrodje pripravljenega materiala, na katerega se lahko zaneseš. Potem pa si okrog tega lahko privoščiš malce hoje po robu. Če improvizacija ne vžge, greš pač na naslednjo pripravljeno foro.

Tadej, ti si znan kot najhitrejši jezik, Tin ti po uglajenosti in umirjenem nastopu, vendar ste v primerjavi z našimi južnimi sosedi, ki roko na srce stand upa sploh nimajo razvitega, na prvi pogled manj priljubljeni in manj “smešni”, posebej s strani domače publike. Smo Slovenci še vedno pod vplivom ex-yu humorja tipa Mujo in Haso, ko smo mislili, da so pravi komiki samo tisti čez Kolpo ali je jezikovna barijera – srbohrvaščina ima več besed – res tako močna?
Tin: Tudi na Hrvaškem je stand-up komedija vse bolj razvita, v Zagrebu si lahko med tednom praktično vsak večer ogledaš show. Obstaja pa pravilo v komediji: »Kar je drugačno, je bolj smešno.« Tudi sam sem že doživel, da so se mi v Zagrebu bolj smejali kot v Sloveniji. Pa sem imel isti material. Ker sem bil med samimi Hrvati nekaj posebnega. Drugačen. Angleški komik v Sloveniji reče samo »hello«, pa se že smejimo. Ker je drugačen. Smejimo se Boratu. Ker je iz Kazahstana, ker smešno govori, ker je drugačen.

Koliko je Youtube pripomogel k vaši prepoznavnosti? Ti Tadej imaš celo svoj kanal, kjer redno objavljaš svoje prigode.. Koliko pa vas recimo zmotijo t.i. objvljeni “bootlegi” tretjih oseb.
Tin: Internet je močan mediji. Vse bolj. Posnetek na Youtubu takoj lahko doseže več tisoč gledalcev. V parih dneh imaš lahko 30.000 ogledov in več. Ker pa je pisanje materiala trdovraten proces, ne želimo izdati preveč materiala, saj potem nihče ne bo želel plačati vstopnine, poleg tega pa želimo sami odločati o tem, kaj bomo dali na net in kako bo to posneto. Posnetek s telefona iz 56 vrste je nesmisel. Tudi te posnetki tujih komikov, ki jih gledamo na Youtubu, so posnetki z njihovih DVDjev, posneti z osmimi kamerami, v najboljših pogojih možnih.

V tujini so stand up komiki resen igralec na trgu. Vodijo največje prireditve. To se počasi seli tudi k nam, saj je Toš vodil viktorje, Vid Valič Slovenija ima talent, Pižama je ogreval publiko v dvorani med reklamami. Je to napredek ali zgolj krpanje finančnih lukenj?
Tin: To je dokaz, da naše delo ne gre mimo neopaženo in da postajamo zanimivi tudi za »velike ribe« - televizijo. Po svetu je že vrsto let stand-up komedija poligon za razvoj novih komikov, ki kasneje blestijo kot igralci v nadaljevankah, v filmih, vodijo večerne oddaje pa tudi Oskarje. In tudi pri nas ni nič drugače.

Kdaj se bo stand up preselil v teater? Ne nazadnje je tudi teater odvisen od vstopnic in komercialne ponudbe?
Tin: Stand-up komedija je že ves ta čas tudi v teatrih, Komikaze smo imeli v začetku leta 2009 večmesečno turnejo po slovenskih gledališčih, tudi Toš nastopa večinoma po gledališčih. Sam sem pred kratkim uspešno končal prvo sezono Stand up četrtkov v Siti Teatru v Ljubljani, kjer smo vsak mesec gostili odlične domače in tuje komike, z večeri pa bomo nadaljevali tudi s septembrom.

Kaj pa poskusi na televiziji? Je televizija sploh pravi medij za ta žanr?
Tin: Televizija ima množičnost, zanimiv je recimo podatek, da nastop komika v ameriški večerni oddaji Davida Lettermana vidi toliko ljudi, kot če bi 450 let vsak večer nastopal v klubu v New Yorku. Tudi pri nas smo že imeli in imamo nastope na televizijah, a se dogaja predvsem to, da ne znamo tega kvalitetno posneti. Idealno je, da imaš živo publiko, režiserja, ki ve kaj dela in komika, ki svoj nastop prilagodi za televizijo. Nekatere lokalne televizije to že poizkušajo, samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo to idejo »kupili« tudi največji. Verjetno, ko bomo dovolj tržno zanimivi.

Kako izboljšati slovenski humor? Tujci se zelo radi delajo norca iz nas s tistim poceni lojtrskim humorjem, ki je posebej značilen za narodnozabavne oddaje?
Tin: Naša generacija komikov iz dneva v dan napreduje. Z nami napreduje tudi publika, ki postaja vse bolj zahtevna. Slovenski humor bo napredoval, ko se bo kontinuirano delalo kvalitetno in ko se ne bomo zadovoljevali s toaletnim humorjem in scenariji napisanimi v 11ih sekundah. Prizor s snemanja v slovenski komediji zdaj namreč zgleda takole: »Ok, ti prideš noter v prostor in nekaj poveš, potem pa on joka in govori po štajersko. Ok? Snemamo!«

Sunday, May 23, 2010

O začetkih – drugič

Sinoči sem bral nek star intervju s Seinfeldom v katerem pravi, da je potreboval kar 10 let, da je našel tisti komični »touch.« Scena pri nas obstaja tri leta in pol.

Kljub temu, da delamo že nekaj časa, smo vsi še vedno precej zeleni. Pa ne samo komiki. Tudi publika. Ki (generalno gledano) niti ni navajena šal, twistov in tematik, ki že leta in leta letijo z odrov po Veliki Britaniji in ZDA. Največkrat še vedno najbolj palijo fore na prvo, a tudi to se počasi spreminja. Spomnim se decembrskega korporativnega nastopa, ko so ljudem tekle solze od smeha, a v trenutku, ko sem poizkusil nekaj malce nadrealističnega, je dvorana povsem utihnila. Prav čutil sem njihov izraz WTF.

Veliko smo postorili v zadnjem času in še več bomo. Zaradi majhnosti smo prisiljeni pisati nov material hitreje, kar je Ian Stone pokomentiral z: »That's good, makes you better.« Čeprav sem takrat bolj želel slišati tolažbo, češ, ja bogi ste, pa moram priznati, da ima prav. Film Avatar si je v slovenskih kinih ogledalo cca 250.000 gledalcev. In to je naša ciljna publika in tisti, ki bi jih načeloma lahko zvlekli na stand up. In če bi teh 250.000 ljudi enkrat na leto plačalo 10€ za stand up, nam je vsem lahko mega lepo. Tale zadnji stavek sem povzel po angleškem komiku Stewartu Leeju, ki je dejal, da potrebuje 30.000 gledalcev vsako leto. Ko sem to povedal Ianu je umrl od smeha, ker naj bi ta številka pred leti bila 15.000. »Stewartu je zrasla letvica, naslednjič, ko ga srečam mu moram to povedati,« je še dejal. Kao neki pomemben.

Da sem se sploh spravil pisati o začetkih, so me spodbudile primerjave slovenskih komikov s tujimi – posebno ameriškimi, ki sem jih v zadnjem času poslušal in prebiral od nekaterih znancev. Predvsem me je zmotila objava, v kateri je bil prilepljen video Georga Carlina in pripis v stilu: »To je stand up komedija! Ko pa slišim kakšnega Slovenca, bi šel najraje na oder in ga kresil po nosu.« Ma daaaj. Kakšne neumnosti ljudje pišejo. Primerjaš posnetek človeka, ki se je s stand upom ukvarjal 50 let in gledaš njegove HBO speciale, ki so bili posneti z osmimi kamerami, v perfekt pogojih, pred publiko, ki je plačala 50 dolarjev in čakala pol leta, da ga je prišla gledati - s slovensko sceno. George Carlin je pričel z nastopanjem leta 1959, leta 1972 je bil aretiran, ker je izvedel bit o sedmih »grdih« besedah. Torej, cca 13 let je potreboval, da je našel svojo »sceno«, svoj jaz, da je našel tisto, o čemer je želel govoriti, da je iz polizanega, lepo oblečenega, standardiziranega komika postal dolgolasi, bradati »preacher,« kot je vsem nam danes dobro poznan. 13 let. Ni veliko slovenskih komikov, ki bi za seboj že imeli 300 nastopov, Seinfeld jih je v svojih časih naredil 300 na leto. Ker jih je lahko. Amerika je pač Amerika, Slovenija pa je Slovenija. In za vse stvari je potreben čas. Saj delamo, saj se razvijamo. Počasi. Bomo že prišli tja. Ko bo čas za to. Tudi rap glasba je bila pred leti tabu. Slovenci pa rap? No way. Pa je danes nekaj povsem vsakdanjega. Če primerjaš slovenskega komika s Carlinom, je tako kot če bi slovenski band, ki skupaj igra tri leta, primerjal z današnjimi U2. Ni realno.

Izbrskal sem še eno slikco s svojega šestega nastopa. Haha, tip je dal nogo gor na oder. Legen – wait for it - dary.

Sunday, May 16, 2010

O začetkih

Še nikoli nisem spisal nič o slovenski stand up komediji. Zakaj ne bi to naredil danes. Zakaj pa ne. (Vedno, ko želimo poudariti, da bomo nekaj storili, uporabimo nikalno poved. Zakaj ne rečemo tudi: Zakaj pa ja.)

Maja 2006 sem imel prvi nastop. Septembra 2006 drugega. Konec januarja 2007 tretjega. Nato pa je prišel 1. februar 2007. »Let there be Gromka,« je rekel: »And there was Gromka«. Mislim, da je bil nastop v Klubu Gromka na Metelkovi prelomni v moji karieri in eden ključnih trenutkov v razvoju slovenske stand up komedije. Ker po pravici povedano, moji prvi trije nastopi so bili en drek. Prvega se komaj spomnim, v glavi je vse črno in niti ne vem, kaj sem govoril. In če je sploh bilo smešno. Vem da je bil en aplavz break in par smehov. In da mi je Mitja Okorn rekel, da moram imeti več for o trgovinah. Drugi je bil poraz na polno, bombnu sem pred pijanimi študenti pravne fakultete, tako da so me po nastopu tolažili z objemi. Kako naj bi vedel, da nastop ob 23h, kjer so že vsi pijani in glasni, ni dobro začeti s foro o čebelah, ki se jim zdi sumljivo, da jim vsak dan isti človek krade med. V dvorani šunder, jaz na odru ves zbegan, zakaj me nihče ne posluša. »Saj poslušamo,« se sliši iz prvih dveh vrst. Zakaj ne poslušajo tudi ostali?! I'm an artist! Spomnim se, da so me vprašali, če je to moj prvi nastop in sem odločno zatrdil, da neee. Drugi! To ni isto kot prvi. Tretji je bil še bolj grozen. Nastop sredi Mercatorja v Domžalah pred 12 ljudmi. V enem kotu se otroci igrajo v igralnici, žogica prileti na oder. Gospa z vozičkom se ustavi za trenutek, a že odhiti dalje. Kasneje sem izvedel, da je nastop z razdalje spremljala tudi Ana Kajzer, šefica Siti Teatra, s katero danes uspešno sodelujeva. Takrat si je verjetno mislila: »Jao bože sačuvaj.«

V začetku januarja sva se s Klemenom Bučanom dobila na bojnem posvetu. Nekaj je treba ukreniti. Rabiva nastope. Meeting point je bil stari kranjski lokal Creina. V katerega ni zahajal nihče. In v katerega verjetno po tistem nihče od naju ni odšel več. Pa ne, da bi bilo kaj narobe. Pač beznica. Kasneje so ga prenovili in pred kratkim je tam počila bomba. Nazaj k zgodbi. Klemen je na sestanek prišel spohan. Hureeej, dober začetek, sem si mislil. Je rekel, da je po dolgem času srečal kolega, s katerim sta imela nerazčiščene posle. In je padla pipa miru. Sklep sestanka: treba dobit nastope, uporabila bova vsak svoje veze in šla v akcijo. Klemen je zrihtal Izbruhov bazen, jaz Gromko and we were rollin'.

Gromka je bila polna. Prišel je tudi Murč in kot pravi veteran s štirimi nastopi, sem ga povabil, naj se nama pridruži v kranjskem Izbruhovem bazenu čez 10 dni. "Pripravi material, pa ti bomo dali šanso," sem bil pokroviteljski in se delal, da vem, kaj govorim. Tisti večer je bil tam tudi Perica, ki ga takrat še nisem poznal. Po nastopu mi je stisnil roko, pravi, a se tega ne spomnim. I was sky high. Poslušali so me. In se smejali. Kaj je lahko boljše. Če zdaj pomislim, je bil tudi tisti nastop en drek, ampak vsaj približali smo se tistemu, kar bi se lahko poimenovalo stand up komedija.

To be continued…
(neki fancy pa to)

Monday, May 10, 2010

Kje je zdaj humor

Ian Stone je bil pri nas. Priletel je iz Cipra, ker je bruhnil vulkan. Očitno mu je slabo. Kdo bi mu zameril. Za nas je to pomenilo 200€ dodatnih stroškov, ker Easyjet za let iz Londona ni hotel vrniti denarja. Prasci. S turnejo smo šli malce v minus, ampak kdo bi skrbel za to, če je bilo pa zabavno. Hvala bogu za Toyoto. V Zagrebu je bilo razprodano, v Mariboru je bil obisk rekorden, v Ljubljani pa … je bilo sonce. Nastop Iana je bil osmi letošnji večer stand upa v Siti Teatru, drugi po obiskanosti. Več ljudi je bilo le na decembrskem prednovoletnem gigu, medtem ko nam je tokrat malce »zagodilo« praznično vzdušje. Kdo bi si mislil, da toliko Slovencev in Ljubljančanov za prvega maja dejansko gre nekam. Nam že ne gre tako slabo.

Iana sem, kot je v navadi, zasul z vprašanji o stand upu. Vsaj 1014 sem jih zastavil. Na srečo tip rad odgovarja. Med drugim sem izvedel, koliko znašajo honorarji po londonskih klubih, kaj pravi Bill Bailey, kako je nastopati za vojake, kdo rabi bookerja v Londonu, kako se lotiti slovenske publike in kakšna je vrednost nekaterih komikov na otoku. In pa anekdoto o najbolj smešnem hecklanju ever. To prav moram napisati. Slavni ameriški igralec Kirk Douglas je imel sina Erica, ki je bil tudi stand up komik. Nekega večera se je znašel na odru kluba v New Yorku, kjer publiki ni bil všeč, zato so ga hecklali in mu žvižgali. Razjezil se je in rekel: »I don't need this shit, I'm Kirk Douglas's son.« In nekdo v publiki je vstal in rekel: »No, I'm Kirk Douglas's son.« Haha, res genialno. Za vse tiste, ki ne štekate…. Oh well.

Kaj je še novega. Povezoval sem maturantski ples. Premierno. Ni bilo švoh. Enkrat sem namesto angleški valček napovedal dunajski. Se zgodi. Noben ni opazil. Vsaj upam, da ne. Fantje so pripravili točko na moj račun. Sem bil kar ponosen. Moj prvi roast. »Tin Vodopivec je 10% humorja, ostalo je … voda. Buhahaha.« Kdo bi jim zameril. Nastopal sem v Špas teatru. No ne ravno V teatru. Na vhodu v dvorano. Na stopnicah. Čistilke so bile zelo prijazne in so mi dovolile, da naredim cel nastop, preden pomijejo. Nastopal sem na večernem dogodku Očistimo Slovenijo. Prišlo je 52 ljudi. Verjetno so bili vsi utrujeni od čiščenja. Kdo bi jim zameril. Nastopal sem na poroki. Dont' do surreal jokes at a wedding. Na novo sprejeto pravilo. Je bilo fajn sicer. So se smejal. Kdo bi jim zameril. Nastopil sem v lokalu. Bil sem tehnik, lučkar, nastopajoči, promotor, varnostnik. Na srečo sem imel v avtu reflektor, ker če ne bi nastopali v temi. In NE, dve petrolej lučki na steni ZA nastopajočim nista dovolj.

Türk pravi, da Slovencem manjka humorja, potem pa, ko se kdo od politkov pošali, ga dajo pa na križ. Kdo bi jim zameril. So what.

Sunday, March 21, 2010

Ni da ni

Letos sem prvič v življenju Viktorje gledal malce drugače. Bolj čustveno. Pa tudi s poklicno deformacijo. Sem res oboževalec takšnih prireditev. Gledam Oskarje, gledam Emmye, Grammye, Ewwye, pa tudi Golden Globes, MTV, ESPN nagrade. Ni da ni.

Tadeja Toša sem spoznal lani ob takem času, ko si je na Ptuju prišel ogledati našo predstavo Banzaaaj. Že takrat je bila okrog njega med komiki neka fama. Tip je polnil dvorane zgolj na Štajerskem, kjer je prava legenda, voice station Radia City, igralec in tudi stand up komik. Se še živo spomnim, kako sem stal pri vrati in pregledoval vstopnice (ja vem, bizarna slika, komik trga karte, gre v zaodrje, se preobleče in nastopa, jebat ga, recesija), ko se je pred mano pojavil on. Sem butnil: »Za gospoda Toša bi pa lahko dali kakšno karto gratis«, pa mi je rekel: »Ne, stari, ne,« in si poiskal sedež. Še ves mesec so me kolegi zafrkavali, ker sem ga poklical gospod.

Potem je nastopil poleti na našem festivalu Panč in smo imeli priložnost se bolje spoznati. In sem postal njegov fan. Na facebooku. Pa tudi tako. Je faca. Zato smo vsi tudi nestrpno pričakovali njegov debi na Viktorjih. Poleg tega se je viktorski publiki predstavil Pižama, ki je med reklamami nastopal za publiko v Cankarjevem domu in podelil eno izmed nagrad. A to še ni vse. Med podeljevalci sta bila tudi stanovska kolega Vid Valič in Vanči Žorž, tako da je bilo razlogov za negledanje premalo.

Ena opazka (ne morem, da ne bi napisal).
Kaj je point te prireditve? Vsi hočejo biti kul. Vsi hočejo biti smešni. Vsi hočejo samopromocijo, ker to je tudi edini trenutek, ko jo lahko dobijo. Ker je to edini tak dogodek v celem letu. Ker je to edini tak dogodek, ki ga gleda večja količina ljudi. Ker je to dogodek, ki je samemu sebi namen.
(Naj voditelj zabavne oddaje? Hmm. Koliko zabavnih oddaj pa imamo? In zakaj Mario ni nikjer nominiran, ko pa ima največjo gledanost?) Ni ne za ljudi doma, sploh pa ne za »publiko« v dvorani.

Tip je naredu salto med podelitvijo! Wtf. Zakaj? Hoče priti v Zmajčice? En je igral kitaro, en je igral orglice, en je igral piščal. Zakaj? Tomi M. je pri podelitvi nagrade rekel nekaj v stilu, ne bom mogel biti bolj kul k voditelj. Zakaj bi sploh bil? Zakaj si sploh na odru? Zakaj v prvi vrsti sedi župan? Bivši ministri in poslanci? (I'm no doctor, sam a ne bi morali v prvi vrsti sedeti nominiranci, da jim potem ni treba hodit preko 1243 ljudi, ko dobijo nagrado.) In zakaj ni noben povedal, kdo sploh so nekateri podeljevalci? Vsi ne vedo, kdo je Vanči.

Če že mamo Slovenija ima talent predstavitev med Viktorji, prosim dejte še v prvo vrsto Čakarmiša in njegov X in tisti, ki začne morit, takoj eeeee (zvok) in dol. Samo prosim ne mi s temi dialogi podeljevalcev: »veš kaj sem jaz razmišljala, kaj si razmišljala, a si ti vidu to, ne nisem vidu, aha čudno da nisi vidu,…«

»Tako to delajo v Ameriki.«
»Vstanite za legendo.«
Ti to resno? Prosim te no.

PS:
Tole je pa za v knjige. Če še Jon Stewart pohvali voditelja, more biti top. Emmy's 2009. (na 5.28 pri Pt.3)

Monday, March 15, 2010

Poročanje

Že dolgo nisem napisal kakšnega poročevalskega bloga. O dogajanju v zadnjih dneh. Evo.

Po vrnitvi iz Anglije, smo takoj zagrabili za delo. Najprej me je čakal nastop na »največjem pustovanju na štajerskem« Fašenk, ki sem si ga zakuhal tako, da sem se s študenti dogovoril za kompenzacijo pri pomoči za Panč v Mariboru. Tako sem bil mišljen kot vmesna točka v programu, kjer se izmenično na odru izmenjujejo različni bandi. Na sestanku so mi dejali, da so želeli Zrneca, a zaradi premajhnega budgeta izbrali mene. Sem bil vesel komplimenta. Him or me? Kul. Na Panču sem jih prepričal, tako da smo se dogovorili. Moj prvi vhod na oder je bil tudi edini. V tistem trenutku je bilo v dvorani Leona Štuklja cca 400 ljudi, 100 jih je poslušalo. Naredil sem 15 glasnih minut, v skladu s pogoji. Naslednji moj nastop bi moral biti na sporedu ob pol enih ponoči, za Zmelkow in pred Čuki. Tejo sem vmes peljal domov in ob vrnitvi me je pričakalo 3000 pijanih študentov, ki so ravno sinhrono prepevali »Več kot spijemo, boljši smo«. Ooo nee. Ni šans za nastop. Poiskal sem šefeta in ga prosil odpuščanja. Ni šans, da grem na oder v tem. Ljudje so bili pijani, preznojeni, oblečeni v maškare. In sedaj bodo poslušali mene, kako jim pripovedujem o nogometu? Ni šans. Bil je razumevajoč in segla sva si v roko. Zmelkow so končali, na odru so se hitro znašli Čuki. En, dva, tri in že so po dvorani odmevali Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci. Publika je ponorela od navdušenja. Jože je skočil z odra med ljudi in se zabaval, kot da je včeraj napisal komade. Z občudovanjem sem jih spremljal z balkona. Tipi res znajo najti vse tržne niše, so band, ki bo razturil tako na študentskih pijankah, nedeljskih veselicah in »glamuroznih« prireditvah. Ko sem iz zvočnikov slišal komad Mamma mia, sem se pobral domov. Dovolj študentovanja za danes.

Tisti teden sva s Klemenom M. napravila simpatičen nastop v majhen klubiču v Dolenjskih toplicah, naslednji dan pa smo z Balkanskim trokutom opravili še fajn nastop v Veliki Gorici na Hrvaškem. Čeprav je mesto sedmo največje na Hrvaškem, ga zaradi bližine Zagrebu, vsi smatrajo za predmestje prestolnice.

Posebej zanimiv mi je bil nastop v Gledališkem klubu podjetja Krka. Enkratno mesečno se namreč v dvorani Krke zbirajo ljubitelji kulture in gledališča, kjer so gostje raznorazni igralci, režiserji in drugi gledališniki. Mesec pred mano je na primer gostoval Ivo Ban, direktor drame, tokrat pa so prvič gostili komika. Publika je bila večinoma starejša, precej netipično standuperska. Uglajena. Izredno uglajena. Svoje pove že dejstvo, da sem po nastopu prejel vrtnico. Naredil sem pol urce nastopa, nato pa še pol ure pogovora z voditeljico večera. Publika je sodelovala, baje, da se še nikoli niso tako razživeli. Hihihi. Bil je lep večer. Isti teden so me čakali še nastopi v domači dvorani SitiTeatra, ki je bila tokrat spet polna in show odličen. Že naslednji večer pa smo z Rankom in Bučanom razfakali škofjološko Ostrigo na Buchanologija touru. Eden mojih boljših nastopov v zadnjem času, saj se res bombardiral publiko s forami. Bam bam. Eno za drugim. Brez prestanka ves nastop.

V tem trenutku pa zaključujem tridnevni ciklus nastopov s Perico in Domagojem, ki sta bila te dni moja gosta. V četrtek smo najprej zasedli Maribor in nastopili pred 450glavo publiko na Štukovih Četrtkovih večerih kulture, nato pa v petek prečkali mejo in nasmejali Varaždince. Publika je bila super, pogoji malce manj, a smo vseeno izpeljali nastop tako kot je treba in bili na koncu vsi zadovoljni. V soboto je Domagoj pičil na vlak za Ljubljano, kjer je ga je čakal nastop v Gromki na Buchanologiji, s Perico pa sva se odpravila v Šentjur, kjer naj bi nastopila na 25-letnici poroke v Hotelu Žonta. Na prizorišče sva prišla pravočasno, vstopila v hotel in na recepciji vprašala, kje je žurka. Receptor/natakar (opravlja obe funkciji) je bil presenečen. »Nocoj nimamo nobene zabave.« Kaj? Kako? Kje? Prepričan sem bil, da je Hotel Žonta. Številke organizatorjev si nisem vnesel v telefon, tudi mailov nisem imel v telefonu. Klicala sva okrog, vendar nihče ni bil pri računalniku. Spomnil sem se, da z nama nastopa tudi AnaMarija. Na srečo sva jo na telefon dobila "sprve". »Hmmm, AnaMarija, kje nocoj nastopamo? Hotel Zreče? Ahaaaa.« O fak. Imava 20 minut, da prideva iz Šentjurja do Zreč. Pritisnila sva na plin in prispela z 10 minutno zamudo. Prideva v dvorano, vsi plešejo, nihče se ne zmeni za naju. Vprašam band, kakšna je situacija, pravijo, da bodo oni igrali še 15 minut, potem sva midva. Program zamuja. Fjuuu, kakšna sreča. Skočim na WC, ko se vrnem, se band že poslavlja. Hm, to je bilo pa hitrih 15 minut. Že sem na odru. Publika hladna kot led. Zmrznjena. Šopam preverjene fore in nazaj dobivam bore malo. Niso še preklopili na smeh. Po dobrih 15 minutah jih počasi dobim in povabim na oder Perico. Perica naredi dober posel. Zmenjena sva, da naredim najprej jaz 15, pa potem on in konec. Vseeno mu pomaham, da bi rad še in po njegovem nastopu hitro primem mikrofon v roke. Sedaj je že lažje. Naredim dobrih pet minut in dobim želen smeh. Končam nastop s sladkim priokusom. Hitro se posloviva. Perico peljem v Šentjur, ker je tam pustil avto (sva šla vsak s svojim, ker je šel on potem nazaj v Ljubljano, jaz pa v Maribor, samo sva njegovega v paniki pustila v Šentjurju). Na TV ujamem film Black Snake Moan in naredim kokice. All is good.

Saturday, March 06, 2010

Mal reklame ne škodi

Story, Lady in Eva - februar 2010. Hvala Matjaž za fotke.

Friday, March 05, 2010

Thursday, March 04, 2010

Naj že pride ta pomlad %&$&$/

Spet je vse po starem. Delamo. Guramo. Čez 20 minut moram šibati proti Kranju. Banzaaaj. Ob 20h v Planetu Tuš Kranj. Te dni me okupirajo delavnice stand up komedije, pa priprava spomladanskega ciklusa Stand up četrtkov v Siti Teatru, pa poletni Panč, pa nastopi po Sloveniji, pa brainstormanje za raznorazne projekte, pa planiranje naskoka na tuje trge, pa pospravljanje stanovanja. Aja to zadnje me ne, ker ga ne.

Sem bral v eni slovenski reviji intervju z enim medijskim mogotcem, ki je na vprašanje, zakaj so ukinili oddajo A si ti tut not padu, odgovoril v stilu, da je niso ukinili, ampak, da se je končala in da imajo takšne oddaje svoj rok trajanja. Hmmm, če imajo te oddaje rok trajanja, zakaj pa je potem vzorčna Saturday night live na sporedu že od leta 1975?! Mogoče zato, ker vlagajo v scenaristeeeeee. Ker vsako sezono malce premešajo ekipo igralcev, ustvarjalcev in scenaristov, tako da je ves čas dotok svežih idej in energije.

Ah ta požrešnost. Pa tudi, zakaj bi sploh vlagali v produkcijo oddaj, če pa je najlažje zapreti par pacientov na kmetijo in viola – najbolj gledana oddaja.

Monday, February 22, 2010

London style

Tako sem to delal - London style. :P Več o tem pa v prihodnjih dneh....

Friday, February 12, 2010

London

Evo kratko javljanje iz Londona in nekaj besed o dosedanjem poteku naše odprave...

Festival v Leicestru je za nami, do nedelje smo v Londonu. Občutki iz Leicestra so mešani. Imeli smo kar težko nalogo, v Midas cafe spraviti vsaj 50 ljudi v ponedeljek, torek in sredo, dneve, ki so najbolj mrtvi v tednu. Poleg tega je snežilo, kar v Angliji pomeni, da se vse ustavi in nihče ne gre nikamor. Prvi večer smo imeli najbolj kritično maso in tudi kritika, ki je napisal našo prvo recenzijo. Nam se je zdelo, da nas je kar strogo ocenil, medtem ko so nam vsi zatrjevali: "great review." Steve Bennett je že 10 let profesionalni kritik komedije in je videl že res vse kar se od komedije videti da. Baje da je mnogim že napisal, da naj raje nehajo in da niso smešni, tako da smo res lahko kar veseli. Pa vsaj prišli smo na zemljevid. Torek je bil potem mrzel, tako zunaj kot po številu obiskovalcev, medtem ko je bil klub v sredo najbolj poln in publika srednje dojemljiva. Ko rečemo klub, naj povem, da v Angliji delajo stand up kjerkoli se da in da smo v Sloveniji lahko s pogoji nadpovprečno zadovoljni. Lokal v katerem smo mi nastopali ni imel ustrezne luči, niti ne odra - stoli so bili pač postavljeni okrog mikrofona, pa klub vseeno kandidira za najboljši festivalski klub.

Včeraj pa sem tako prvič nastopil v Londonu v klubu Up the creek, ki velja kar za enega boljših klubov v Londonu. Simpatično okolje, lep oder, luč, mikrofon, vse perfect. Bil je simaptičen večer. Open mic. Nastopilo nas je 12. Na oder sem šel kot 11. in sem izvedel lepih 5 minut materiala, malce o avtu Kuga, košarka, fuzbal, plan in parfum. MC je bil en tak zanimiv Anglež, med komiki pa se je našlo prav vsega, vseh narodnosti, ras in spolov. Ni manjkal tudi čudakov, eden je bil kar malce sumljiv, eden je bil pijan (ali pa se je delal) in smo se vsi smejali bizarnosti njegovega nastopa. Nekateri so imeli fin material in solidno izvedbo, tako da je bilo res mešano. Nastop je šel fino skozi, Mc je prav umiral od smeha. Po koncu so prišli praktično vsi do mene, parim sem dal moj kontakt, komplimenti, ki sem jih dobil pa so bili: "I really enjoyed your performance...", "Labirinth cracked me up...", "Are you really Slovenian or is it just an act?" MC je hotel, da bi nastopil tudi v nedeljo, samo imam v nedeljo zjutraj že avion nazaj. Večer je zaključil lokalni klubski komik Rich Wilson s solidnim setom 10 minut.

Občutek je bil OK, vesel sem, da so šle fore dobro skozi in da sem dobil potrdilo, da se tudi tukaj da kaj narediti in da material dobro deluje. Predvsem odziv MCja (ne vem imena) je bil kul, ker je izgledal, da je reees že dolgno na sceni in je videl že svašta. Nocoj grem še enkrat tja, nastopa tudi Barry Castagnola, ki smo ga ravno pred dnevi gostili tudi na Panču.

Sicer pa je tempo v Londonu res divji. Tooolko ljudi. In ves čas na pol tečeš, ko hodiš po cesti. Matjaž pri katerem spim, me je včeraj začudeno gledal, ker sem ves čas zaostajal pri hoji, češ, a je vse vredu, zakaj tako počasi hodiš...

Thursday, February 04, 2010

Via Zagreb, via Zadar, via London

Tretji Panč je za nami. Tokrat prvič v Mariboru in v Ljubljani. Bilo je naporno, zabavno, zasneženo, smešno, prestižno, neugodno, simpatično in divje.

Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«

Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«

V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.