TinVodopivec.com

Januar

2012-01-16T04:44:00.006+01:00

20.1.12
Nocojšnji nastop v Kavarni Promenada v Mariboru je imel vonj po nastopih v Angliji. Del lokala predelan v comedy klub - identično kot kar nekaj prostorov, v katerih sem nastopal po Angliji. Zelo intimen nastop in zelo simpatična publika. Med njimi je bil tudi legendarni nogometaš Amir Karić, s čimer so šale o nogometu dobile še dodatno vrednost :)

16.1.12
Sem se odločil, da bom kopiral Rickya Gervaisa in pisal blog tako, da dopisujem vse kar se dogaja sproti v mesečni blog. Sicer Ricky piše bolj redno, po tednih, ampak zaenkrat... naj bo mesečno.

Nocoj v nedeljo se je odvrtela prireditev Slovenski avto leta na RTV SLO 1. Vsakega od petih finalistov med avtomobili smo predstavili v malce bolj komičnem stilu. Poglejte si filmčke in kako sva sodelovala c Citroenom ... AVTOLETA.
Vesel sem bil povabila in sodelovanja z režiserjem Miho Tozonom.

TinTin in UK

2011-09-09T18:28:00.002+02:00

Mini poročilo o dogajanju v UK za strica Ninota in projekt London Calling - www.londoncallingclub.com.

So, here I am, back in London again. It's my third visit to the UK this year and my fourth career attempt to conquer the British comedy market. It such a strong competition over here and it drives you to improve daily.

I've been having a successful year so far. It started when I was invited as a guest on Slovenia's prime time Sunday night TV show »Home again with Mario« (closest to a Graham Norton kind of show) in January and continued with performances at the media awards Viktorji ceremony and with hosting the Miss Slovenia pageant live on TV. I did my hour and a half solo show in May and we finished both the winter and summer Panč festival with great success.

Our first attempt to conquer Britain was in February 2010, when we travelled to Leicester and did three nights at their annual comedy festival. It was an interesting and painful experience, as we were surprised by everything. We didn't know what jokes are going to work, the venue was a tiny one with no proper lighting and we had an audience of 20 people on average. So we struggled, but gained valuable experience. Hanging around British comedians I found out, that doing such shows is a perfectly normal festival thing in Britain, as even well-known names of the comedy circuit at one point had 6 people in the audience at Edinburgh festival. So we left Leicester with a bitter feeling, but luckily I did an open mic spot at London’s club Up the Creek the next day and had a great response, so I left England feeling alright.

I met Nino Bantic in Zagreb later that year, when we were doing a gig with a British comedienne Ava Vidal and since then I've been heavily involved with the project London Calling. We had so much fun and such enjoyable gigs during the two tours I did around Croatia and we're currently preparing something similar in Slovenia. On the other hand, thanks to Nino I did a bunch of gigs around UK this year in London, Birmingham, Bath, Margate, Bournemouth, Cambridge...

Nino and I are attending the Comedy international conference in Greenwich these days and I'll be part of their first comedy showcase in such form, doing a gig with comedians from all over – Netherlands, Norway and even Somalia. So it should be a lot of fun.

Looking forward to October, when my next trip is scheduled, as I'll be performing at the greatest comedy club in the world – London's Comedy Store! Super-excited about this one and I've already got sweaty hands.

Thanks everybody, keep supporting London Calling and I’ll see you around ;)

Anglija po Angliji

2011-04-21T02:15:00.004+02:00

Potovalna mrzlica se je polegla. Spet sem v domačih tirih. Še nekaj misli o Angliji in zadnjih nastopih pred povratkom domov.

V nedeljo sem priletel domov. Noro, koliko časa ljudje preživimo stoječ v vrsti. Hoja od hiše do podzemne. Čakanje tuba/vlaka. Zaradi maratona gužva. Stojimo. Prestop. Čakanje drugega vlaka 6 minut. Vožnja. Hoja do avtobusne. Čakanje avtobusa. Vožnja do letališča. Hoja do checkina. Čakanje v vrsti. Hoja do carine. Čakanje v vrsti. Hoja do vkrcanja. Čakanje na vlakec do vhoda za vkrcanje. Vožnja z vlakcem. Stojimo. Hoja do vhoda/gate 1. Čakanje, da se vkrcanje začne. Čakanje v vrsti, da se vkrcamo...

V petek sem nastopil v Londonu na open micu v klubu T-Bird. Kljub temu, da ima klub omejitev cca 15 komikov na večer, nas je bilo tokrat na računu (seznam nastopajočih se imenuje bill) 21. Sam sem padel na vrsto kot tretji v tretjem bloku. V manjši kletni prostor kluba se je popolnoma napolnil. Publika se je tekom večera nekajkrat zamenjala. Komiki, ki so nastopili, so po svojem nastopu odšli, z njimi tudi njihovi prijatelji/podporniki. Tudi sam sem tokrat imel dva. Slovenskega BigBena, magistra arhitekture, ki si kruh služi z delom v Londonu, nastop pa si je prišel ogledati tudi prijatelj komik, pisatelj in igralec Andrew Clover, s katerim sva se zbližala na našem nedavnem skupnem touru Ljubljana-Zagreb-Budimpešta-Maribor. Andrew je Oxfordovec, zelo teatralen komik. Trenutno piše svojo tretjo knjigo o ljubezni. Njegovi showi so na Edinburghu vedno atrakcija, pred leti je bil nominiran tudi za Perrierovo nagrado za najboljšega novinca, v popularni BBC drama nadaljevanki Ashes to Ashes (2.20 dalje) je igral razdvojeno osebnost – klovna. Na nastop je prikolesaril, ogledala sva si prvi blok, nato pa drugega izkoristila za mini večerjo v turški restavraciji. V meniju sem opazil besedo testicles in Andrew je brez oklevanja zadevo naročil. Komaj sem zadrževal smeh, ko je natakarico s svojim posh britanskim naglasom spraševal, če je že kdaj jedla testicles in če lahko dobi samo enega za poizkusiti. Na hitro sva izmenjala, kaj vse je novega, potem pa debatirala o tem, kdaj je človek najbolj kreativen in kam v svoj dnevni urnik vstaviti kreativno pisanje. Njegova rutina je zajtrk, na hitro maili, potem tek. Za ogrevanje najprej čim hitreje napiše tri strani česarkoli. Idej, misli, občutkov. Da ujame ritem. Nato se loti knjige, poglavij. Tri dnevne strani velikokrat kasneje dobijo svoje mesto v knjigi, poanta pa je, da se ne obremenjuješ s postavljanjem in iskanje besed, temveč čim hitreje poženeš mehanizem prenosa misli na papir. Ko sem stopil na oder v T-Birdu je show trajal že 2 uri in pol. Brežični mikrofon je imel dovolj. Že v moji prvi sekundi sem ugotovil, da se bova morala posloviti. Baterija je bila out. Odložil se ga in udaril na suho. Svoboda rok me je navdahnila, čeprav mi je nato smeh publike pojedel/preglasil dva taglina (podaljšek šale).

V soboto sva se z Ninom odpravila v mestece Margete na skrajni jugo vzhod Anglije. Mestece je turistična atrakcija s svojimi peščenimi plažami, uro in pol iz Londona, nastopili smo v majhnem teatru. Hiša je bila nekoč garaža za kočije, potem pa so jo prenovili in preuredili v teater, ki danes sprejme cca 70 ljudi. Prostor se je povsem napolnil, na sporedu sem bil zadnji. Utrujenost zadnjih dni me je malce načela, tako da sem čutil precej nervoze. Želel sem si nastop izpeljati čim boljše in pozitivno zaključiti tour. Še nekoliko sem premešal set in tokrat prvič foro s škampi izpeljal kot je treba, tako da so pokasirali svoj prvi aplavz na angleških tleh.

Preberite tudi Peričin blog o naših dogodivščinah - perica.blog.siol.net

Kolaž iz Anglije

2011-04-20T03:26:00.001+02:00

Anglija - osmi dan

2011-04-14T17:53:00.006+02:00

Po petih zaporednih dneh nastopanja, imam danes povsem prost dan. Trenutno sedim v kafiču Cafe Nero v poslovnem centru Canary Wharf in udriham po tipkovnici.

Malce čutim posledice naporov zadnjih dni. Malo spanja, ves čas na poti, iskanje po google mapsih kam iti, kje je nastop, kako do tja priti, kaj bom govoril, priprave, analiza, ...

Po povratku iz Batha me je v ponedeljek čakal open mic night v Londonu. Dva nastopa, na dveh lokacijah. Oba sta se pričela ob 20h, tako da sem moral skombinirati, kako bom nastopil na obeh. Najprej sem se oglasil v prvem klubu... Comedy Bin at Bowery. Lušten plac, pravi za komedijo. Rdeča zavesa, temačno z nizkim stropom. MCja sem prosil, če sem lahko na sporedu čim kasneje in dal me je kot tretjega v tretjem bloku. Hitro sem jo ucvrl dalje in preznojen prispel na drugo lokacijo. Ta ni bila toliko obetajoče, saj smo nastopili v nekakšni dnevni sobi, brez odra, brez prave luči, brez stojala za mic. Publika smo bili praktično sami komiki in nekaj spremljevalcev. Organizator mi je povedal, da iščejo novi prostor in da je to zaenkrat zadnji večer. Nastopil sem kot drugi, v publiki cca 15 ljudi, težavna zadeva, saj so vsi premišljevali o svojem materialu. Vseeno mi je uspel soliden nastop, med pavzo sem jo ucvrl nazaj (sicer zelo grdo od mene, saj nisem bil edini, tako da se je publika za drugo polovico nastopa prepolovila). Na drugi lokaciji je ravno potekal drugi blok, po pavzi sem bil kmalu na vrsti jaz. Situacija je bila simpatična, popolnjeni stoli, cca 40 ljudi, nekaj zelo talentirani komikov. Izpeljal sem svoj set 7 minut in precej potrgal, tako da sem po nastopu stresal nekaj rok in dal eno vizitko.

Torek. Pot v dve uri in pol oddaljeni Birmingham. Z enim izmed komikov sem se dogovoril, da se mu pridružim v avtu. Nastopili smo v klubu, kjer enkrat tedensko organizirajo stand up večere. Šofer Norman in jaz sva bila middle act, opening act pa je bil Ron Vaudry, kanadski komik, čigar kariera komedije traja že 31 let. Zadnjih sedem let živi in dela v VB. Že sama pot do mesta, kjer smo se našli, je bila podvig, saj sem moral zamenjati tri vlake in prepešačiti par kilometrov. V avtu sva z Normanom - Singapurec, ki v VB živi 26 let in se je kot criminal lawyer pred časom odločil, da bi rad počel tudi kaj bolj zabavnega – zasliševala Rona o vsem mogočem. O materialu, o komikih, o izkušnjah, o nastopih. Tip je osebno poznal Bill Hicksa, večkrat so se družili, bil pa je dober prijatelj s Samom Kinisonom, nastopil je na prestižnem festivalu v Montrealu kar petkrat, nastopal na televiziji za 5mio ljudi, na vseh kontinentih možnih in v neštetih državah. Nastop na katerega smo se vozili, je organiziral agent Geoff, ki naj bi večer tudi povezoval. Ron se je pred 10 leti z njim skregal, a sta se sedaj pobotala, v nastop pa je privolil prav zato, da bi ga Geoff po dolgem času videl nastopati in mu priskrbel kakšen nastop v vzhodni Evropi (sem spadamo tudi mi), kamor si Ron želi iti. Ko prispemo v Birmingham, presenečenje. Geoffa ne bo, v zameno nam pošlje mladega novozelandskega komika, ki sedaj dela večinoma po severni Angliji in živi v Manchestru. Neverjetno, kako je ta država razvita, kar se komedije tiče in koliko je možnosti za nastopanje. A tudi konkurence. V Londonu se v tem trenutku trudi uspeti 1500 komikov in vsaj polovica je izjemno talentiranih. Nastop poteka v prvem nadstropju prijetnega puba, prostor se simpatično napolni, vseeno so prvi dve vrsti povsem prazni. Tudi Angleži niso vedno navdušeni, ko jih komiki »nadlegujemo« z vprašanji, saj opazim, da v zadnji vrsti nekaj ljudi celo stoji! Pričnemo. MC se precej muči, da dobi kakšen odgovor od publike. Nato nastopi Ron. Gora izkušenj kar vre iz njega. Njegov nastop je dodelan, meni osebno nič posebnega, a vidi se kako mojstrsko manipulira s publiko. Začne na hard, pa potem naniza nekaj minut neprekinjenih punchlinov, nato znova spusti nogo s plina in se dotakne malce bolj peročih zadev. Nekaj minut udriha po njegovih sosedih Američanih in vse skupaj imenuje »friendly fire.« Pavza, nato nastopiva Norman in jaz. Norman ima tematike podobne Ronovim, zato pred nastopom spreminja in prilagaja svoj material. To ga precej zbega, na oder stopi z nizko samozavestjo in dobi malo smeha. Že sem na odru jaz. Naredim verjetno svoj najboljši nastop na angleških tleh. Svoj 7-minutni set sem že dodobra zverziral in dodelal, tako da požanjem odobravanje publike. Predvsem labirint, otrok, ki pripelje nogometaša, prepovedan vnos pištol na hokej in kvadratna rit pri TV naročnini, so najbolj udarni punchlini. Zanimivo, v Sloveniji največkrat prav ti ne dobijo največ smeha, temveč ravno nekateri drugi deli istih šal. Po nastopu mi (zdi se mi iskreno) čestita tudi headliner Andrew Bird, medtem ko mi organizator večera zagotovi, da bo v svojem poročilu Geoffu pohvalil moj nastop in »I'll put a good word for you.« Tip mi še pove, da vodi spletno stran comedycv.co.uk (največjo bazo vseh v Britaniji delujočih komikov) in naj mu pošljem svoj CV, da ga bo objavil. Na poti nazaj sledi še malo debate o komediji in komikih, predvsem opazim, kako znajo biti komiki nevoščljivi do vseh, ki jim je uspelo, saj Ron stežka izusti, kakšno pozitivno besedo o katerem izmed trenutno najbolj popularnih komikov. Ta je neorginalen, drugi je posh cunt, tretji je čisto beden odkar je znan, četrti je imel srečo, peti krade, ... misel zaključi s stavkom, da raje dela kar dela, kot pa da bi bil bogat in moral delati to kar delajo nekateri (clean observational stuff). Hm, res? Dvignem obrvi in si mislim svoje. Norman se želi Ronu še malo prilizniti, zato se odloči, da bo Rona peljal skoraj do doma, mene pa odložil blizu najbližje podzemne. Ker vožnja skozi mesto vzame ogromno časa, zgrešim praktično vse vlake, nekako najdem bus, nekaj kilometrov prehodim in pridem domov uro in pol kasneje.
Tule še Normanov blog.

V sredo Perica in Domagoj zjutraj odpotujeta. Sam pa se odpravim na jug Londona.... dve menjavi tuba in 10 minut vožnje z overground vlakom. Open mic night. Večina nastopajočih je precej slabih, tako da večer mineva v težki tišini. Večino časa preživim gledajoč nogometno tekmo Totenham – Real, ki se odvija v drugem prostoru kluba. Nastopim predzadnji, ko je v publiki 12 ljudi. Preizkusim nekaj novih zadev, izpeljem dober nastop. Tisto, kar je palilo do sedaj, pali tudi tokrat. Dam še eno vizitko in že sem znova na vlaku.

Anglija - peti dan

2011-04-11T15:01:00.002+02:00

Ponedeljek zjutraj. Čakam vlak, zapuščam Bath, vračam se nazaj v London.

Sobotni večer Balkan komedije je imel svoje vzpone in padce. Malce več kot 40 ljudi je napolnilo klub, ki sicer služi mnogim namenom, od športnih iger, jedilnice, bara pa do odrskega prizorišča. V publiki je bilo nekaj naših rojakov, ki sedaj bivajo v Angliji, vseeno pa v povprečju precej starejša in netipična publika.

Nino je povezoval, Pedja prvi, Perica drugi. Pavza. Potem bi moral nastopiti Domagoj in kot zadnji jaz, a smo med pavzo vrstni red premešali. Ostalih komikov nisem poslušal, ker sem se sprehajal naokrog in pripravljal. Bili so mnogi trenutki smeha pa tudi nekaj težke tišine. Že ena napačno uporabljena/izgovorjena beseda lahko pokvari celotno šalo in ti uniči tempo. Po nastopu smo bili mešanih občutkov, navajeni glasnih aplavzov in gromkega krohota. Ljudje in organizator so nas trepljali po hrbtu in čestitali, čeprav nihče od nas ni bili navdušen nad svojim nastopom. Davek začetništva v x jeziku.

Že naslednji dan me je čakal še en nastop v Bathu, krajši set v klubu, ki že 13 let vsako nedeljo gosti komedijo. Hitro sem odplaknil zadnji nastop in se ves dan intenzivno pripravljal. Da razvalim. Klub gosti Geoff W., verjetno eden najbolj »nakonektanih« bookerjev v Angliji. Praktično ni komika, ki ga on ne bi kdaj bookiral, gostil ali z njim nastopal. Že dolgo nisem toliko vadil, popravil sem nekaj jezikovnih barjer s prejšnjega večera, spremenil nekaj malenkosti. Geoff je povezoval, kar pomeni 15 minut klepetal s publiko, prvi je nastopil Kanadčan Pat, pavza, po Geoffovem uvodu najprej Novozelandčan, nato jaz. Pridem na oder, vzamem mic, kabel se zaplete v stojalo. Poskušam ga hitro odvozlat, ugotovim, da bo trajalo predolgo preden kaj povem, zato šibam na material. Ko govorim prve besede, tuhtam, ali vsi vidijo, kako je kabel zavozlan. Prebijem se skozi prvo šalo. Pretended scrimps. Smeh. Fju, izkoristim trenutek in osvobodim kabel. Lakše se diše. Grem naprej na material, nogomet, met kladiva, Tv naročnina, vojska, hokej, kuga in na koncu še košarka. Smeh in bam, i'm off. I did good. Komiki mi čestitajo, tudi Geoff. Za mano sledi še nastop impro-rap dua Abandaman. Noro. Res sta dobra. »Če imaš v nastopu besedo labirint, potem vem, da bo smešno,« mi reče James. Zanimivo, ker precej ljudi mi je odsvetovalo, naj ne uporabim labyrinth, ker bojda nekateri ne poznajo tega izraza. Sinoči so mi potrdili obratno.

Po nastopu se odpravim nazaj v sobo, lutam po mestu in iščem kaj za pod zob. Nič, vse zaprto. Na srečo je v pubu, kjer spim, samopostrežna kuhinja. Toast in corn flakes. Padem v posteljo, zaspim v sekundi.

Anglija - tretji dan

2011-04-09T12:59:00.003+02:00

Tretji dan bivanja v Londonu. Počasi se odpravljamo iz Greenwicha (beri: grinič) proti želežniški postaji, od koder nas čaka pot z vlakom do mesteca Bath. V Bathu že ves teden poteka festival komedije, ki ga bomo z balkansko komedijo dopolnili tudi mi.

Pedja in jaz sva v teh dneh že prestala po en nastop na angleških tleh, medtem ko sta Domagoj in Perica še brezmadežna. Pedja je sinoči nastopil kar precej ven iz Londona in po njegovih besedah opravil dobro - solidna trojka nam je sporočil po smsu.

Sam sem na oder stopil že v četrtek v mestu Braintree (1,5h vožnje iz Londona). Izkušnja je bila zanimiva. Nastopil sem kot tretji, pred drugo pavzo. Prvi act je bil tip, ki si za nastop nadane masko in igra lik 82letnega upokojenca. Precej bizaren, a zabaven in izviren nastop, ki je naletel na mešane odzive. Zabavno pa je bilo v backstagu poslušati pripovedovanja precej bitter komikov, ki so vzdihovali nad izgubljenimi priložnostmi in bentili, kaj jim je tega treba, da nastopajo po mestecih kot je Braintree. Alex, tip ki igra starčka, je pripovedoval, da je pred kratkim imel snemanje z znanim britanskim igralcem Stevom Cooganom (Night at the Museeum, Tropic Thunder), ki je na snemanje prišel povsem skrokan in bolan, zato je vse skupaj izpadlo. "Fakin Steve mi je uničil priložnost za preboj, sedaj pa moram nastopat v Braintreeju s to fakin masko na glavi," se je pritoževal.

Nastopali smo v večnamenski dvorani, nekakšnem kulturnem domu - v stilu mariborskega narodnega doma. 100 ljudi, precej visok oder, rumeno-rdeče luči. Opazil sem, da mnogi angleški komiki ne vedo točno, kako naj bi izgledali pogoji za stand up komedijo - luči v dvorani so na primer ugasnili šele na sredini showa.

Pred mano je nastopil Mike, ki je z razpuščenimi lasmi in kapo na glavi želel svoji personi na odru dodati še malce hobbo (brezdomskega) videza, saj mu to dopušča, kot je povedal, da je lahko prekomerno nesramen in nasty. Potem ko je zdrdral skozi svoj set, je MC Bryan napovedal mene. Pozdravili so me z glasnim aplavzom. Povem od kod sem, grem na nogometne sodnike. Slabši odziv kot sem ga vajen. V prvi vrsti me nekaj ljudi glede z odprtimi usti. "Od kod pa je ta padel." Prebil sem se skozi 7-8 minutni set, ki je imel svoje vzpone in padce. Nekatere šale so šle povsem mimo (iiiiiiiiiiiijaaaaauuu formula1 style), pri nekaterih so se hihitali. Še največji odziv so dobili imitirani škampi, medtem ko imitiran kebab sploh ne. Zanimiva izkušnja, malce kulturnega šoka. Komiki so me potrepljali po rami, da jim je bilo všeč, nato pa sva z Mikom šibala proti Londonu.

Me prav zanima, kaj nas čaka danes v Bathu. Bodo razumeli naš humor ali smo za njih povsem mimo?

Anglija - prvi dan

2011-04-07T14:59:00.003+02:00

Torej. Sem rekel, da bom pisal blog in poročal, kaj se dogaja na naših dogodivščinah v Angliji. Ga že kar nekaj časa nisem. Vmes so se zgodili Viktorji pa še marsikaj zabavnega. Recimo - tole.

Let's get to the point. Čez nekaj ur letimo proti Londonu. Tam presedem na bus in se odpravim v mestece Braintree, kjer že nocoj prvič nastopam. Na sporedu sem drugi, poleg prvega in MCja. Upam, da mi bo uspelo najti plac in prispeti pravočasno. Po nastopu me eden izmed komikov pelje v London, kjer bomo spali pri hrvaškem dopisniku in organizatorjev turneje London Calling Ninu Bantiću. Upam, da bom našel. Isle of dogs, na Greenwichu :)

Več še sledi...

Dobro jutro

2010-07-07T17:32:00.006+02:00

V soboto se je v štajerski izdaji časopisa Dobro jutro znašel tudi prispevek/intervju o stand up komediji, ki smo ga skupaj z Markom Pigacom ustvarili Slavko Škvorc, Tadej Toš in jaz. Glede na to, da je bilo prostora premalo in da so moje odgovore lektorji "popravili" po svoje in jim dodali nov pomen, objavljam še svoje orginalne necenzurirane odgovore. Posebna zahvala Marku za njegov prispevek pri promociji stand-up komedije na Štajerskem.

Here it goes (za tiste, ki jih zanima in se jim da brati moje klobase haha)

Tin, ti si v stand up stopil bolj kot ne spontano, ne? Nisi igralec po profesiji? Kaj te je premamilo?
Premamila me je komedija. Svoboda in kreativnost, ki jo ponuja. Možnost zabavanja ljudi. Vedno sem imel v sebi to potrebo zabavati ljudi, nikoli pa me ni vleklo na igralsko akademijo. Ne vidim se, da bi igral v tragedijah. Zanima me smeh. V vseh formatih in žanrih. Od filma, televizije do žive komedije. Stand-up je super, ker imaš popolno svobodo. Govoriš kar hočeš. Nečemu, kar si še včeraj opazil v trgovini, se danes ljudje krohotajo do solz. Takoj dobiš odziv občinstva. In to mi da še več zagona.

Ali biti smešen pred domačo publiko na pikniku pomeni tudi nujno biti smešen na odru?
Tin: V družbi prijateljev je drugače, ker te vsi poznajo, vedo kakšen karakter si in ko v sproščenem klepetu poveš kakšno šalo, se vsi valjamo od smeha. Na odru si ponavadi gol pred neznanci. Prišli so se smejat in ti si tisti, ki mora smeh dostaviti. Zato je potrebno biti pripravljen. Če ne pogoriš na celi črti.

Gledano nazaj, s stand upom so se pri nas začeli množično ukvarjati naturščiki, potem pa so tipaje eden za drugim vanj začeli vstopati učeni igralci, danes na odru že opazimo kombinacijo obojnih..
Tin: Malo najbolj znanih komikov po vsem svetu je diplomiranih igralcev. Woody Allen, Eddie Izzard, David Letterman, Jay Leno, Chris Rock, Sasha Baron Cohen, nihče ni študiral igre, so pa nekateri diplomirali iz raznoraznih področij. Robin Williams je bil eden izmed samo 20ih, ki so bili sprejeti na igro na prestižni Univerzi Julliard, pa mu je nato z Oskarjem nagrajeni profesor John Housman sam rekel, da samo izgublja čas in da bi se moral preizkusiti v stand-up komediji.

Sprva se je zdelo, da igralci prezirajo te neznane odrske “wannabe” nastopače, no pa tudi naturščiki ste bolj kot ne opozarjali nase, da igralci na odru igrajo in ne nastopajo. Danes se zdi, da se obojni medsebojno podpirate, a le s figo v žepu..
Tin:Na nas še vedno vsi gledajo kot na amaterje, kar ni res, saj se sam recimo že nekaj let preživljam s komedijo. Nastopam doma in v tujini, pišem scenarije, organiziram večere in festival stand-up komedije, predvsem pa ustvarjam lasten avtorski material. So pa naše predstave vsekakor konkurenca nekaterim gledališkim institucijam, še posebej ko imamo mi polno dvorano, oni pa ne. Tadej Toš je začutil, da se trendi v svetu in tudi pri nas spreminjajo, ljudje so napornem delovnem dnevu potrebni sprostitve in smeha, v kinu so uspešnice 3D akcije in risanke, na televiziji resničnostni showi, zato je tudi njegova odločitev, da se preizkusi v stand-up komediji povsem logična. V ZDA je stand-up komedija v razmahu že 40 let, pri nas pa smo šele pred nekaj leti ugotovili, da ni potrebno biti diplomirani igralec, da si zabaven na odru.

Kako biti danes vedno aktualen, saj ob številnih nastopih, ki jih imate, se skoraj ne more zgoditi, da vas gledalci ne bi gledali manj kot trikrat letno..
Tin: Trudimo se ves čas ustvarjati nov material, je pa to seveda proces. Nekatere šale nam ljudje in dogodki kar sami pišejo, a takšne aktualnosti so zanimive le kratek čas. Komiki v Veliki Britaniji tudi do 20 let pilijo pol ure materiala, s katerim vsak dan nastopajo po klubih. V Londonu je le 2% možnost, da te nekdo dvakrat vidi nastopiti v enem letu.

Koliko je improvizacije in koliko vnaprej pripravljenega programa? Je mogoče stopiti na oder brez, da bi imel vnaprej pripravljenih vsaj 20 minut fint?
Tin: Improvizacija je vedno riziko. Lahko se greš improvizacijo, a tvegaš, da morda ne bo izpadlo tako dobro. Šala je sestavljena iz set-upa, ki napelje na šalo in iz punch-lina, udarnega zaključnega dela šale. Kaj je punchline izveš šele s prakso, ko večkrat izvedeš neko šalo in vidiš, kje so se ljudje najbolj smejali. Zato moraš imeti močno ogrodje pripravljenega materiala, na katerega se lahko zaneseš. Potem pa si okrog tega lahko privoščiš malce hoje po robu. Če improvizacija ne vžge, greš pač na naslednjo pripravljeno foro.

Tadej, ti si znan kot najhitrejši jezik, Tin ti po uglajenosti in umirjenem nastopu, vendar ste v primerjavi z našimi južnimi sosedi, ki roko na srce stand upa sploh nimajo razvitega, na prvi pogled manj priljubljeni in manj “smešni”, posebej s strani domače publike. Smo Slovenci še vedno pod vplivom ex-yu humorja tipa Mujo in Haso, ko smo mislili, da so pravi komiki samo tisti čez Kolpo ali je jezikovna barijera – srbohrvaščina ima več besed – res tako močna?
Tin: Tudi na Hrvaškem je stand-up komedija vse bolj razvita, v Zagrebu si lahko med tednom praktično vsak večer ogledaš show. Obstaja pa pravilo v komediji: »Kar je drugačno, je bolj smešno.« Tudi sam sem že doživel, da so se mi v Zagrebu bolj smejali kot v Sloveniji. Pa sem imel isti material. Ker sem bil med samimi Hrvati nekaj posebnega. Drugačen. Angleški komik v Sloveniji reče samo »hello«, pa se že smejimo. Ker je drugačen. Smejimo se Boratu. Ker je iz Kazahstana, ker smešno govori, ker je drugačen.

Koliko je Youtube pripomogel k vaši prepoznavnosti? Ti Tadej imaš celo svoj kanal, kjer redno objavljaš svoje prigode.. Koliko pa vas recimo zmotijo t.i. objvljeni “bootlegi” tretjih oseb.
Tin: Internet je močan mediji. Vse bolj. Posnetek na Youtubu takoj lahko doseže več tisoč gledalcev. V parih dneh imaš lahko 30.000 ogledov in več. Ker pa je pisanje materiala trdovraten proces, ne želimo izdati preveč materiala, saj potem nihče ne bo želel plačati vstopnine, poleg tega pa želimo sami odločati o tem, kaj bomo dali na net in kako bo to posneto. Posnetek s telefona iz 56 vrste je nesmisel. Tudi te posnetki tujih komikov, ki jih gledamo na Youtubu, so posnetki z njihovih DVDjev, posneti z osmimi kamerami, v najboljših pogojih možnih.

V tujini so stand up komiki resen igralec na trgu. Vodijo največje prireditve. To se počasi seli tudi k nam, saj je Toš vodil viktorje, Vid Valič Slovenija ima talent, Pižama je ogreval publiko v dvorani med reklamami. Je to napredek ali zgolj krpanje finančnih lukenj?
Tin: To je dokaz, da naše delo ne gre mimo neopaženo in da postajamo zanimivi tudi za »velike ribe« - televizijo. Po svetu je že vrsto let stand-up komedija poligon za razvoj novih komikov, ki kasneje blestijo kot igralci v nadaljevankah, v filmih, vodijo večerne oddaje pa tudi Oskarje. In tudi pri nas ni nič drugače.

Kdaj se bo stand up preselil v teater? Ne nazadnje je tudi teater odvisen od vstopnic in komercialne ponudbe?
Tin: Stand-up komedija je že ves ta čas tudi v teatrih, Komikaze smo imeli v začetku leta 2009 večmesečno turnejo po slovenskih gledališčih, tudi Toš nastopa večinoma po gledališčih. Sam sem pred kratkim uspešno končal prvo sezono Stand up četrtkov v Siti Teatru v Ljubljani, kjer smo vsak mesec gostili odlične domače in tuje komike, z večeri pa bomo nadaljevali tudi s septembrom.

Kaj pa poskusi na televiziji? Je televizija sploh pravi medij za ta žanr?
Tin: Televizija ima množičnost, zanimiv je recimo podatek, da nastop komika v ameriški večerni oddaji Davida Lettermana vidi toliko ljudi, kot če bi 450 let vsak večer nastopal v klubu v New Yorku. Tudi pri nas smo že imeli in imamo nastope na televizijah, a se dogaja predvsem to, da ne znamo tega kvalitetno posneti. Idealno je, da imaš živo publiko, režiserja, ki ve kaj dela in komika, ki svoj nastop prilagodi za televizijo. Nekatere lokalne televizije to že poizkušajo, samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo to idejo »kupili« tudi največji. Verjetno, ko bomo dovolj tržno zanimivi.

Kako izboljšati slovenski humor? Tujci se zelo radi delajo norca iz nas s tistim poceni lojtrskim humorjem, ki je posebej značilen za narodnozabavne oddaje?
Tin: Naša generacija komikov iz dneva v dan napreduje. Z nami napreduje tudi publika, ki postaja vse bolj zahtevna. Slovenski humor bo napredoval, ko se bo kontinuirano delalo kvalitetno in ko se ne bomo zadovoljevali s toaletnim humorjem in scenariji napisanimi v 11ih sekundah. Prizor s snemanja v slovenski komediji zdaj namreč zgleda takole: »Ok, ti prideš noter v prostor in nekaj poveš, potem pa on joka in govori po štajersko. Ok? Snemamo!«

O začetkih – drugič

2010-05-23T00:59:00.004+02:00

Sinoči sem bral nek star intervju s Seinfeldom v katerem pravi, da je potreboval kar 10 let, da je našel tisti komični »touch.« Scena pri nas obstaja tri leta in pol.

Kljub temu, da delamo že nekaj časa, smo vsi še vedno precej zeleni. Pa ne samo komiki. Tudi publika. Ki (generalno gledano) niti ni navajena šal, twistov in tematik, ki že leta in leta letijo z odrov po Veliki Britaniji in ZDA. Največkrat še vedno najbolj palijo fore na prvo, a tudi to se počasi spreminja. Spomnim se decembrskega korporativnega nastopa, ko so ljudem tekle solze od smeha, a v trenutku, ko sem poizkusil nekaj malce nadrealističnega, je dvorana povsem utihnila. Prav čutil sem njihov izraz WTF.

Veliko smo postorili v zadnjem času in še več bomo. Zaradi majhnosti smo prisiljeni pisati nov material hitreje, kar je Ian Stone pokomentiral z: »That's good, makes you better.« Čeprav sem takrat bolj želel slišati tolažbo, češ, ja bogi ste, pa moram priznati, da ima prav. Film Avatar si je v slovenskih kinih ogledalo cca 250.000 gledalcev. In to je naša ciljna publika in tisti, ki bi jih načeloma lahko zvlekli na stand up. In če bi teh 250.000 ljudi enkrat na leto plačalo 10€ za stand up, nam je vsem lahko mega lepo. Tale zadnji stavek sem povzel po angleškem komiku Stewartu Leeju, ki je dejal, da potrebuje 30.000 gledalcev vsako leto. Ko sem to povedal Ianu je umrl od smeha, ker naj bi ta številka pred leti bila 15.000. »Stewartu je zrasla letvica, naslednjič, ko ga srečam mu moram to povedati,« je še dejal. Kao neki pomemben.

Da sem se sploh spravil pisati o začetkih, so me spodbudile primerjave slovenskih komikov s tujimi – posebno ameriškimi, ki sem jih v zadnjem času poslušal in prebiral od nekaterih znancev. Predvsem me je zmotila objava, v kateri je bil prilepljen video Georga Carlina in pripis v stilu: »To je stand up komedija! Ko pa slišim kakšnega Slovenca, bi šel najraje na oder in ga kresil po nosu.« Ma daaaj. Kakšne neumnosti ljudje pišejo. Primerjaš posnetek človeka, ki se je s stand upom ukvarjal 50 let in gledaš njegove HBO speciale, ki so bili posneti z osmimi kamerami, v perfekt pogojih, pred publiko, ki je plačala 50 dolarjev in čakala pol leta, da ga je prišla gledati - s slovensko sceno. George Carlin je pričel z nastopanjem leta 1959, leta 1972 je bil aretiran, ker je izvedel bit o sedmih »grdih« besedah. Torej, cca 13 let je potreboval, da je našel svojo »sceno«, svoj jaz, da je našel tisto, o čemer je želel govoriti, da je iz polizanega, lepo oblečenega, standardiziranega komika postal dolgolasi, bradati »preacher,« kot je vsem nam danes dobro poznan. 13 let. Ni veliko slovenskih komikov, ki bi za seboj že imeli 300 nastopov, Seinfeld jih je v svojih časih naredil 300 na leto. Ker jih je lahko. Amerika je pač Amerika, Slovenija pa je Slovenija. In za vse stvari je potreben čas. Saj delamo, saj se razvijamo. Počasi. Bomo že prišli tja. Ko bo čas za to. Tudi rap glasba je bila pred leti tabu. Slovenci pa rap? No way. Pa je danes nekaj povsem vsakdanjega. Če primerjaš slovenskega komika s Carlinom, je tako kot če bi slovenski band, ki skupaj igra tri leta, primerjal z današnjimi U2. Ni realno.

Izbrskal sem še eno slikco s svojega šestega nastopa. Haha, tip je dal nogo gor na oder. Legen – wait for it - dary.

O začetkih

2010-05-16T00:21:00.011+02:00

Še nikoli nisem spisal nič o slovenski stand up komediji. Zakaj ne bi to naredil danes. Zakaj pa ne. (Vedno, ko želimo poudariti, da bomo nekaj storili, uporabimo nikalno poved. Zakaj ne rečemo tudi: Zakaj pa ja.)

Maja 2006 sem imel prvi nastop. Septembra 2006 drugega. Konec januarja 2007 tretjega. Nato pa je prišel 1. februar 2007. »Let there be Gromka,« je rekel: »And there was Gromka«. Mislim, da je bil nastop v Klubu Gromka na Metelkovi prelomni v moji karieri in eden ključnih trenutkov v razvoju slovenske stand up komedije. Ker po pravici povedano, moji prvi trije nastopi so bili en drek. Prvega se komaj spomnim, v glavi je vse črno in niti ne vem, kaj sem govoril. In če je sploh bilo smešno. Vem da je bil en aplavz break in par smehov. In da mi je Mitja Okorn rekel, da moram imeti več for o trgovinah. Drugi je bil poraz na polno, bombnu sem pred pijanimi študenti pravne fakultete, tako da so me po nastopu tolažili z objemi. Kako naj bi vedel, da nastop ob 23h, kjer so že vsi pijani in glasni, ni dobro začeti s foro o čebelah, ki se jim zdi sumljivo, da jim vsak dan isti človek krade med. V dvorani šunder, jaz na odru ves zbegan, zakaj me nihče ne posluša. »Saj poslušamo,« se sliši iz prvih dveh vrst. Zakaj ne poslušajo tudi ostali?! I'm an artist! Spomnim se, da so me vprašali, če je to moj prvi nastop in sem odločno zatrdil, da neee. Drugi! To ni isto kot prvi. Tretji je bil še bolj grozen. Nastop sredi Mercatorja v Domžalah pred 12 ljudmi. V enem kotu se otroci igrajo v igralnici, žogica prileti na oder. Gospa z vozičkom se ustavi za trenutek, a že odhiti dalje. Kasneje sem izvedel, da je nastop z razdalje spremljala tudi Ana Kajzer, šefica Siti Teatra, s katero danes uspešno sodelujeva. Takrat si je verjetno mislila: »Jao bože sačuvaj.«

V začetku januarja sva se s Klemenom Bučanom dobila na bojnem posvetu. Nekaj je treba ukreniti. Rabiva nastope. Meeting point je bil stari kranjski lokal Creina. V katerega ni zahajal nihče. In v katerega verjetno po tistem nihče od naju ni odšel več. Pa ne, da bi bilo kaj narobe. Pač beznica. Kasneje so ga prenovili in pred kratkim je tam počila bomba. Nazaj k zgodbi. Klemen je na sestanek prišel spohan. Hureeej, dober začetek, sem si mislil. Je rekel, da je po dolgem času srečal kolega, s katerim sta imela nerazčiščene posle. In je padla pipa miru. Sklep sestanka: treba dobit nastope, uporabila bova vsak svoje veze in šla v akcijo. Klemen je zrihtal Izbruhov bazen, jaz Gromko and we were rollin'.

Gromka je bila polna. Prišel je tudi Murč in kot pravi veteran s štirimi nastopi, sem ga povabil, naj se nama pridruži v kranjskem Izbruhovem bazenu čez 10 dni. "Pripravi material, pa ti bomo dali šanso," sem bil pokroviteljski in se delal, da vem, kaj govorim. Tisti večer je bil tam tudi Perica, ki ga takrat še nisem poznal. Po nastopu mi je stisnil roko, pravi, a se tega ne spomnim. I was sky high. Poslušali so me. In se smejali. Kaj je lahko boljše. Če zdaj pomislim, je bil tudi tisti nastop en drek, ampak vsaj približali smo se tistemu, kar bi se lahko poimenovalo stand up komedija.

To be continued…
(neki fancy pa to)

Kje je zdaj humor

2010-05-10T23:50:00.004+02:00

Ian Stone je bil pri nas. Priletel je iz Cipra, ker je bruhnil vulkan. Očitno mu je slabo. Kdo bi mu zameril. Za nas je to pomenilo 200€ dodatnih stroškov, ker Easyjet za let iz Londona ni hotel vrniti denarja. Prasci. S turnejo smo šli malce v minus, ampak kdo bi skrbel za to, če je bilo pa zabavno. Hvala bogu za Toyoto. V Zagrebu je bilo razprodano, v Mariboru je bil obisk rekorden, v Ljubljani pa … je bilo sonce. Nastop Iana je bil osmi letošnji večer stand upa v Siti Teatru, drugi po obiskanosti. Več ljudi je bilo le na decembrskem prednovoletnem gigu, medtem ko nam je tokrat malce »zagodilo« praznično vzdušje. Kdo bi si mislil, da toliko Slovencev in Ljubljančanov za prvega maja dejansko gre nekam. Nam že ne gre tako slabo.

Iana sem, kot je v navadi, zasul z vprašanji o stand upu. Vsaj 1014 sem jih zastavil. Na srečo tip rad odgovarja. Med drugim sem izvedel, koliko znašajo honorarji po londonskih klubih, kaj pravi Bill Bailey, kako je nastopati za vojake, kdo rabi bookerja v Londonu, kako se lotiti slovenske publike in kakšna je vrednost nekaterih komikov na otoku. In pa anekdoto o najbolj smešnem hecklanju ever. To prav moram napisati. Slavni ameriški igralec Kirk Douglas je imel sina Erica, ki je bil tudi stand up komik. Nekega večera se je znašel na odru kluba v New Yorku, kjer publiki ni bil všeč, zato so ga hecklali in mu žvižgali. Razjezil se je in rekel: »I don't need this shit, I'm Kirk Douglas's son.« In nekdo v publiki je vstal in rekel: »No, I'm Kirk Douglas's son.« Haha, res genialno. Za vse tiste, ki ne štekate…. Oh well.

Kaj je še novega. Povezoval sem maturantski ples. Premierno. Ni bilo švoh. Enkrat sem namesto angleški valček napovedal dunajski. Se zgodi. Noben ni opazil. Vsaj upam, da ne. Fantje so pripravili točko na moj račun. Sem bil kar ponosen. Moj prvi roast. »Tin Vodopivec je 10% humorja, ostalo je … voda. Buhahaha.« Kdo bi jim zameril. Nastopal sem v Špas teatru. No ne ravno V teatru. Na vhodu v dvorano. Na stopnicah. Čistilke so bile zelo prijazne in so mi dovolile, da naredim cel nastop, preden pomijejo. Nastopal sem na večernem dogodku Očistimo Slovenijo. Prišlo je 52 ljudi. Verjetno so bili vsi utrujeni od čiščenja. Kdo bi jim zameril. Nastopal sem na poroki. Dont' do surreal jokes at a wedding. Na novo sprejeto pravilo. Je bilo fajn sicer. So se smejal. Kdo bi jim zameril. Nastopil sem v lokalu. Bil sem tehnik, lučkar, nastopajoči, promotor, varnostnik. Na srečo sem imel v avtu reflektor, ker če ne bi nastopali v temi. In NE, dve petrolej lučki na steni ZA nastopajočim nista dovolj.

Türk pravi, da Slovencem manjka humorja, potem pa, ko se kdo od politkov pošali, ga dajo pa na križ. Kdo bi jim zameril. So what.

Ni da ni

2010-03-21T21:48:00.006+01:00

Letos sem prvič v življenju Viktorje gledal malce drugače. Bolj čustveno. Pa tudi s poklicno deformacijo. Sem res oboževalec takšnih prireditev. Gledam Oskarje, gledam Emmye, Grammye, Ewwye, pa tudi Golden Globes, MTV, ESPN nagrade. Ni da ni.

Tadeja Toša sem spoznal lani ob takem času, ko si je na Ptuju prišel ogledati našo predstavo Banzaaaj. Že takrat je bila okrog njega med komiki neka fama. Tip je polnil dvorane zgolj na Štajerskem, kjer je prava legenda, voice station Radia City, igralec in tudi stand up komik. Se še živo spomnim, kako sem stal pri vrati in pregledoval vstopnice (ja vem, bizarna slika, komik trga karte, gre v zaodrje, se preobleče in nastopa, jebat ga, recesija), ko se je pred mano pojavil on. Sem butnil: »Za gospoda Toša bi pa lahko dali kakšno karto gratis«, pa mi je rekel: »Ne, stari, ne,« in si poiskal sedež. Še ves mesec so me kolegi zafrkavali, ker sem ga poklical gospod.

Potem je nastopil poleti na našem festivalu Panč in smo imeli priložnost se bolje spoznati. In sem postal njegov fan. Na facebooku. Pa tudi tako. Je faca. Zato smo vsi tudi nestrpno pričakovali njegov debi na Viktorjih. Poleg tega se je viktorski publiki predstavil Pižama, ki je med reklamami nastopal za publiko v Cankarjevem domu in podelil eno izmed nagrad. A to še ni vse. Med podeljevalci sta bila tudi stanovska kolega Vid Valič in Vanči Žorž, tako da je bilo razlogov za negledanje premalo.

Ena opazka (ne morem, da ne bi napisal).
Kaj je point te prireditve? Vsi hočejo biti kul. Vsi hočejo biti smešni. Vsi hočejo samopromocijo, ker to je tudi edini trenutek, ko jo lahko dobijo. Ker je to edini tak dogodek v celem letu. Ker je to edini tak dogodek, ki ga gleda večja količina ljudi. Ker je to dogodek, ki je samemu sebi namen.
(Naj voditelj zabavne oddaje? Hmm. Koliko zabavnih oddaj pa imamo? In zakaj Mario ni nikjer nominiran, ko pa ima največjo gledanost?) Ni ne za ljudi doma, sploh pa ne za »publiko« v dvorani.

Tip je naredu salto med podelitvijo! Wtf. Zakaj? Hoče priti v Zmajčice? En je igral kitaro, en je igral orglice, en je igral piščal. Zakaj? Tomi M. je pri podelitvi nagrade rekel nekaj v stilu, ne bom mogel biti bolj kul k voditelj. Zakaj bi sploh bil? Zakaj si sploh na odru? Zakaj v prvi vrsti sedi župan? Bivši ministri in poslanci? (I'm no doctor, sam a ne bi morali v prvi vrsti sedeti nominiranci, da jim potem ni treba hodit preko 1243 ljudi, ko dobijo nagrado.) In zakaj ni noben povedal, kdo sploh so nekateri podeljevalci? Vsi ne vedo, kdo je Vanči.

Če že mamo Slovenija ima talent predstavitev med Viktorji, prosim dejte še v prvo vrsto Čakarmiša in njegov X in tisti, ki začne morit, takoj eeeee (zvok) in dol. Samo prosim ne mi s temi dialogi podeljevalcev: »veš kaj sem jaz razmišljala, kaj si razmišljala, a si ti vidu to, ne nisem vidu, aha čudno da nisi vidu,…«

»Tako to delajo v Ameriki.«
»Vstanite za legendo.«
Ti to resno? Prosim te no.

PS:
Tole je pa za v knjige. Če še Jon Stewart pohvali voditelja, more biti top. Emmy's 2009. (na 5.28 pri Pt.3)

Poročanje

2010-03-15T03:21:00.008+01:00

Že dolgo nisem napisal kakšnega poročevalskega bloga. O dogajanju v zadnjih dneh. Evo.

Po vrnitvi iz Anglije, smo takoj zagrabili za delo. Najprej me je čakal nastop na »največjem pustovanju na štajerskem« Fašenk, ki sem si ga zakuhal tako, da sem se s študenti dogovoril za kompenzacijo pri pomoči za Panč v Mariboru. Tako sem bil mišljen kot vmesna točka v programu, kjer se izmenično na odru izmenjujejo različni bandi. Na sestanku so mi dejali, da so želeli Zrneca, a zaradi premajhnega budgeta izbrali mene. Sem bil vesel komplimenta. Him or me? Kul. Na Panču sem jih prepričal, tako da smo se dogovorili. Moj prvi vhod na oder je bil tudi edini. V tistem trenutku je bilo v dvorani Leona Štuklja cca 400 ljudi, 100 jih je poslušalo. Naredil sem 15 glasnih minut, v skladu s pogoji. Naslednji moj nastop bi moral biti na sporedu ob pol enih ponoči, za Zmelkow in pred Čuki. Tejo sem vmes peljal domov in ob vrnitvi me je pričakalo 3000 pijanih študentov, ki so ravno sinhrono prepevali »Več kot spijemo, boljši smo«. Ooo nee. Ni šans za nastop. Poiskal sem šefeta in ga prosil odpuščanja. Ni šans, da grem na oder v tem. Ljudje so bili pijani, preznojeni, oblečeni v maškare. In sedaj bodo poslušali mene, kako jim pripovedujem o nogometu? Ni šans. Bil je razumevajoč in segla sva si v roko. Zmelkow so končali, na odru so se hitro znašli Čuki. En, dva, tri in že so po dvorani odmevali Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci. Publika je ponorela od navdušenja. Jože je skočil z odra med ljudi in se zabaval, kot da je včeraj napisal komade. Z občudovanjem sem jih spremljal z balkona. Tipi res znajo najti vse tržne niše, so band, ki bo razturil tako na študentskih pijankah, nedeljskih veselicah in »glamuroznih« prireditvah. Ko sem iz zvočnikov slišal komad Mamma mia, sem se pobral domov. Dovolj študentovanja za danes.

Tisti teden sva s Klemenom M. napravila simpatičen nastop v majhen klubiču v Dolenjskih toplicah, naslednji dan pa smo z Balkanskim trokutom opravili še fajn nastop v Veliki Gorici na Hrvaškem. Čeprav je mesto sedmo največje na Hrvaškem, ga zaradi bližine Zagrebu, vsi smatrajo za predmestje prestolnice.

Posebej zanimiv mi je bil nastop v Gledališkem klubu podjetja Krka. Enkratno mesečno se namreč v dvorani Krke zbirajo ljubitelji kulture in gledališča, kjer so gostje raznorazni igralci, režiserji in drugi gledališniki. Mesec pred mano je na primer gostoval Ivo Ban, direktor drame, tokrat pa so prvič gostili komika. Publika je bila večinoma starejša, precej netipično standuperska. Uglajena. Izredno uglajena. Svoje pove že dejstvo, da sem po nastopu prejel vrtnico. Naredil sem pol urce nastopa, nato pa še pol ure pogovora z voditeljico večera. Publika je sodelovala, baje, da se še nikoli niso tako razživeli. Hihihi. Bil je lep večer. Isti teden so me čakali še nastopi v domači dvorani SitiTeatra, ki je bila tokrat spet polna in show odličen. Že naslednji večer pa smo z Rankom in Bučanom razfakali škofjološko Ostrigo na Buchanologija touru. Eden mojih boljših nastopov v zadnjem času, saj se res bombardiral publiko s forami. Bam bam. Eno za drugim. Brez prestanka ves nastop.

V tem trenutku pa zaključujem tridnevni ciklus nastopov s Perico in Domagojem, ki sta bila te dni moja gosta. V četrtek smo najprej zasedli Maribor in nastopili pred 450glavo publiko na Štukovih Četrtkovih večerih kulture, nato pa v petek prečkali mejo in nasmejali Varaždince. Publika je bila super, pogoji malce manj, a smo vseeno izpeljali nastop tako kot je treba in bili na koncu vsi zadovoljni. V soboto je Domagoj pičil na vlak za Ljubljano, kjer je ga je čakal nastop v Gromki na Buchanologiji, s Perico pa sva se odpravila v Šentjur, kjer naj bi nastopila na 25-letnici poroke v Hotelu Žonta. Na prizorišče sva prišla pravočasno, vstopila v hotel in na recepciji vprašala, kje je žurka. Receptor/natakar (opravlja obe funkciji) je bil presenečen. »Nocoj nimamo nobene zabave.« Kaj? Kako? Kje? Prepričan sem bil, da je Hotel Žonta. Številke organizatorjev si nisem vnesel v telefon, tudi mailov nisem imel v telefonu. Klicala sva okrog, vendar nihče ni bil pri računalniku. Spomnil sem se, da z nama nastopa tudi AnaMarija. Na srečo sva jo na telefon dobila "sprve". »Hmmm, AnaMarija, kje nocoj nastopamo? Hotel Zreče? Ahaaaa.« O fak. Imava 20 minut, da prideva iz Šentjurja do Zreč. Pritisnila sva na plin in prispela z 10 minutno zamudo. Prideva v dvorano, vsi plešejo, nihče se ne zmeni za naju. Vprašam band, kakšna je situacija, pravijo, da bodo oni igrali še 15 minut, potem sva midva. Program zamuja. Fjuuu, kakšna sreča. Skočim na WC, ko se vrnem, se band že poslavlja. Hm, to je bilo pa hitrih 15 minut. Že sem na odru. Publika hladna kot led. Zmrznjena. Šopam preverjene fore in nazaj dobivam bore malo. Niso še preklopili na smeh. Po dobrih 15 minutah jih počasi dobim in povabim na oder Perico. Perica naredi dober posel. Zmenjena sva, da naredim najprej jaz 15, pa potem on in konec. Vseeno mu pomaham, da bi rad še in po njegovem nastopu hitro primem mikrofon v roke. Sedaj je že lažje. Naredim dobrih pet minut in dobim želen smeh. Končam nastop s sladkim priokusom. Hitro se posloviva. Perico peljem v Šentjur, ker je tam pustil avto (sva šla vsak s svojim, ker je šel on potem nazaj v Ljubljano, jaz pa v Maribor, samo sva njegovega v paniki pustila v Šentjurju). Na TV ujamem film Black Snake Moan in naredim kokice. All is good.

Mal reklame ne škodi

2010-03-06T00:29:00.006+01:00

Story, Lady in Eva - februar 2010. Hvala Matjaž za fotke.

Hec mora bit

2010-03-05T20:44:00.000+01:00

Naj že pride ta pomlad %&$&$/

2010-03-04T16:56:00.001+01:00

Spet je vse po starem. Delamo. Guramo. Čez 20 minut moram šibati proti Kranju. Banzaaaj. Ob 20h v Planetu Tuš Kranj. Te dni me okupirajo delavnice stand up komedije, pa priprava spomladanskega ciklusa Stand up četrtkov v Siti Teatru, pa poletni Panč, pa nastopi po Sloveniji, pa brainstormanje za raznorazne projekte, pa planiranje naskoka na tuje trge, pa pospravljanje stanovanja. Aja to zadnje me ne, ker ga ne.

Sem bral v eni slovenski reviji intervju z enim medijskim mogotcem, ki je na vprašanje, zakaj so ukinili oddajo A si ti tut not padu, odgovoril v stilu, da je niso ukinili, ampak, da se je končala in da imajo takšne oddaje svoj rok trajanja. Hmmm, če imajo te oddaje rok trajanja, zakaj pa je potem vzorčna Saturday night live na sporedu že od leta 1975?! Mogoče zato, ker vlagajo v scenaristeeeeee. Ker vsako sezono malce premešajo ekipo igralcev, ustvarjalcev in scenaristov, tako da je ves čas dotok svežih idej in energije.

Ah ta požrešnost. Pa tudi, zakaj bi sploh vlagali v produkcijo oddaj, če pa je najlažje zapreti par pacientov na kmetijo in viola – najbolj gledana oddaja.

London style

2010-02-22T03:17:00.001+01:00

Tako sem to delal - London style. :P Več o tem pa v prihodnjih dneh....

London

2010-02-12T20:36:00.005+01:00

Evo kratko javljanje iz Londona in nekaj besed o dosedanjem poteku naše odprave...

Festival v Leicestru je za nami, do nedelje smo v Londonu. Občutki iz Leicestra so mešani. Imeli smo kar težko nalogo, v Midas cafe spraviti vsaj 50 ljudi v ponedeljek, torek in sredo, dneve, ki so najbolj mrtvi v tednu. Poleg tega je snežilo, kar v Angliji pomeni, da se vse ustavi in nihče ne gre nikamor. Prvi večer smo imeli najbolj kritično maso in tudi kritika, ki je napisal našo prvo recenzijo. Nam se je zdelo, da nas je kar strogo ocenil, medtem ko so nam vsi zatrjevali: "great review." Steve Bennett je že 10 let profesionalni kritik komedije in je videl že res vse kar se od komedije videti da. Baje da je mnogim že napisal, da naj raje nehajo in da niso smešni, tako da smo res lahko kar veseli. Pa vsaj prišli smo na zemljevid. Torek je bil potem mrzel, tako zunaj kot po številu obiskovalcev, medtem ko je bil klub v sredo najbolj poln in publika srednje dojemljiva. Ko rečemo klub, naj povem, da v Angliji delajo stand up kjerkoli se da in da smo v Sloveniji lahko s pogoji nadpovprečno zadovoljni. Lokal v katerem smo mi nastopali ni imel ustrezne luči, niti ne odra - stoli so bili pač postavljeni okrog mikrofona, pa klub vseeno kandidira za najboljši festivalski klub.

Včeraj pa sem tako prvič nastopil v Londonu v klubu Up the creek, ki velja kar za enega boljših klubov v Londonu. Simpatično okolje, lep oder, luč, mikrofon, vse perfect. Bil je simaptičen večer. Open mic. Nastopilo nas je 12. Na oder sem šel kot 11. in sem izvedel lepih 5 minut materiala, malce o avtu Kuga, košarka, fuzbal, plan in parfum. MC je bil en tak zanimiv Anglež, med komiki pa se je našlo prav vsega, vseh narodnosti, ras in spolov. Ni manjkal tudi čudakov, eden je bil kar malce sumljiv, eden je bil pijan (ali pa se je delal) in smo se vsi smejali bizarnosti njegovega nastopa. Nekateri so imeli fin material in solidno izvedbo, tako da je bilo res mešano. Nastop je šel fino skozi, Mc je prav umiral od smeha. Po koncu so prišli praktično vsi do mene, parim sem dal moj kontakt, komplimenti, ki sem jih dobil pa so bili: "I really enjoyed your performance...", "Labirinth cracked me up...", "Are you really Slovenian or is it just an act?" MC je hotel, da bi nastopil tudi v nedeljo, samo imam v nedeljo zjutraj že avion nazaj. Večer je zaključil lokalni klubski komik Rich Wilson s solidnim setom 10 minut.

Občutek je bil OK, vesel sem, da so šle fore dobro skozi in da sem dobil potrdilo, da se tudi tukaj da kaj narediti in da material dobro deluje. Predvsem odziv MCja (ne vem imena) je bil kul, ker je izgledal, da je reees že dolgno na sceni in je videl že svašta. Nocoj grem še enkrat tja, nastopa tudi Barry Castagnola, ki smo ga ravno pred dnevi gostili tudi na Panču.

Sicer pa je tempo v Londonu res divji. Tooolko ljudi. In ves čas na pol tečeš, ko hodiš po cesti. Matjaž pri katerem spim, me je včeraj začudeno gledal, ker sem ves čas zaostajal pri hoji, češ, a je vse vredu, zakaj tako počasi hodiš...

Via Zagreb, via Zadar, via London

2010-02-04T17:20:00.002+01:00

Tretji Panč je za nami. Tokrat prvič v Mariboru in v Ljubljani. Bilo je naporno, zabavno, zasneženo, smešno, prestižno, neugodno, simpatično in divje.

Tokrat sem bil vse tri dni v Mariboru v vlogi povezovalca in je bilo kar zanimivo. Biti ves čas na preži, kdaj moraš na oder, kdaj bo komik končal, kaj bom povedal vmes. Trudil sem se, da bi vsak dan naredil en dober uvod, ogrel publiko in jih pripravil za prvega nastopajočega. In jih vmes med vsakim pripravil na to, kar jih čaka v nadaljevanju. Sem kar užival. Pa še kravato sem lahko nosil. To je vedno kul. V backstagu se je prepletala jezikovna mešanica slovenščine, hrvaščine in angleščine. Na minuto sem preklapljal jezike. »Tin, kako se kaže rotor na slovenskom?« »Hm, misliš rondo?« vmes vskoči Anglež: »Tin, is Maribor north of Slovenia?« »No, it's more north-east!« »Tin, a se da dobit še kakšno pivo?« »What's the name of this venue?« »Kolko ćeš imat prije mene?«

Akcija se nadaljuje že nocoj, ko nastopim v zagrebškem Kinu Studiu, na katerega imam lepe spomine. Živo se še spomnim, ko sem tam prvič nastopil v hrvaščini. Stal sem na WC-ju in tuhtal: »Jao še nedolgo nazaj sem sanjal o stand up komediji, zdaj pa sem že sredi Zagreba, ready to go on stage.«

V Zagrebu ostanem preko noči, nato pa naslednji dan pičimo proti Zadru, kjer se bo nocoj začela še zimska edicija hrvaškega Festivala Panč. Klub Arsenal je tokrat naš gostitelj, zna biti noro. Naslednji dan sem znova na poti, nazaj via Maribor in naprej v Moravske toplice, kjer v Hotelu Ajda nastopim na korporativnem dogodku. Nedelja? Via Trst, na letališče, v London in od tam naprej z vlakom v Leicester. Nomadsko je življenje komikov.

Be there or be square

2010-01-24T20:27:00.004+01:00

Konec tedna bodo vse oči ljubiteljev stand up komedije usmerjene v Festival Panč. Prihaja zimska edicija. V četrtek 28.1. nas najprej čaka predvečerski show. Jazz klub Satchmo Maribor (btw za nepoznavalce Satchmo je bil nadimek Louisa Armostronga - ne to ni "un k je kao bil na luni"). Siti Teater BTC Ljubljana (btw, BTC vsi vemo da je Belmont Tehnical College). Predvečer bo mega. Več na www.festivalstandupkomedije.si. (sem kar ponosen na tole stran, mi je še kr ratala - samovšečnež!).

Potem v petek pa še Narodni dom Maribor in Kino Šiška Ljubljana. Malo mi je žal, ker bom vse tri večere nastopal v Mariboru, kjer bom "host" oz. "MC" (Master of ceremonies) oz. po domače tip, ki povezuje, tako da ne bom okusil slasti nastopanja v Šiški. Ampak mi vsaj ni treba skrbeti, kako bom spravil skupaj pol ure novih kvalitetnih for (buahaha). Komaj čakam, da spoznam Angleže. Barry mi je pisal pred dnevi: "I've heard wonderful things about Slovenia and I'm really looking forward to performing in your country, especially as it will be my first time. I've performed in many countries around the world but the nearest I've got to Slovenia is Kosovo and Bosnia, where I did shows for the British military. I'm hoping the audience speak good English as my Slovenian isn't really up to scratch. If not, I guess I'll just do lots of funny dancing. Or learn to juggle. Or maybe do a funny dance while juggling!"

V glavnem, žur bo do konca, vabljeni vsi.
Be there or be square!
(pojasnilo: "A square being a nerd, geek, dork...un-hip, un-cool, unpopular, not with-it, etc. ...sort of person..."be there or be square" means about the same as "everyone who is anyone will be there", which is to say if you're not there you're nobody")

Kako uspeti v LA-u

2010-01-10T13:44:00.004+01:00

Sinoči sem se pred spanjem ustavil še na blogu Dannya Bhoya. Danny je 35-letni komik, pol Škot, pol Indijec, s katerim se večkrat primerjam, vlečem vzporednice in na skrivaj tudi malce tekmujem (on tega ne ve, očitno, verjetno ker ne ve za moj obstoj).

Je mlad, »struggling comedian«, njegov humor je obzervacijski, neškodljiv, sicer ponekod rahlo hack (za vse, ki ne veste: Hack - povzeto po wikipediji, je tema, šala ali ideja, ki se smatra za očitno in se velikokrat omenja in uporablja. Wiki tudi pove, da zaradi vsakodnevne izpostavljenosti različnih šalam, komiki hitreje opazijo hack kot splošna populacija, zato je tudi komik pogosto, kljub uspešnemu nastopu na odru, označen kot hack s strani kolegov), saj so njegove teme velikokrat stereotipi, predvsem o državah in narodih (Francozi, Škoti, Kanadčani, Avstralci,…). Danny je všečen, sproščen, zanimivo ga je poslušat, na odru deluje simpatično (not in a gay way).

Kaj hočem povedat. Pri 25ih je zmagal na največjem britanskem tekmovanju novincev-komikov The Daily Telegraph Open Mic (tako kot recimo Jimmy Carr). Pri 27ih je imel na največjem festivalu komedije na svetu v Edinburghu vsak večer več kot tri tedne svoj show razprodan. Večkrat je prekrižaril Avstralijo, Kanado, Novo Zelandijo, Britanijo, nastopil je na največjih festivalih sveta, bil del ekipe komikov na turneji Just for laughs, nastopal v Las Vegasu s Seinfeldom in Chrisom Rockom in še kaj.

Sinoči pa kliknem na njegov blog. Nazadnje sem to storil poleti, ko se je ravno vrnil s turneje po Avstraliji in je pisal o tem, da se pripravlja na preboj v ZDA. Pol leta kasneje, piše o življenju v ZDA. Odpravil se je v LA, s ciljem, da mu uspe dobiti kakšen nastop v Late night oddajah ali službo pisca za kakšen sitcom. Zanimivo je bilo brati o tem, kako je 35-letni komik z 12-letno kariero, ki mu je uspelo napolniti dvorane praktično povsod, sredi LA-ja čista nula. Nihče še zanj ni slišal, noben ne ve zanj. Piše, da je nastopal ob večerih po comedy klubih, kjer se je večkrat zgodilo, da je bilo več komikov kot občinstva. Službe kot kaže ni dobil, nastopa na TV tudi ne, je pa dočakal potrditev, da bodo predvajali njegov enourni special, ki ga je posnel v Montrealu za Comedy Central. Kar strašljivo je brati, kako piše: »my future looks uncertain,…«. Ne ve, kje bo prihodnje leto. V začetku leta bo najverjetneje dva meseca v Londonu pripravljal nov show, nato pa poskušal dobiti kakšno solo turnejo po Kanadi in Avstraliji. Borba iz dneva v dan. Preživetje. Potrpežljivost. Čakanje na priložnost. Življenje komika.

PS: Smešno mi je, ko slišim, kako se ljudje delajo norca iz uspeha Jurija Bradača, ki je nedavno nastopil v spotu Lady Gaga. Berem, slišim, vidim, kako ljudje to omalovažujejo. Halo, tip igra v spotu, ki ima na youtubu 75,5 MILIJONOV ogledov, pesem pa je na vrhu vseh lestvic sveta! Takih, ki v LA-ju čakajo na to priložnost, pa je več kot vseh nas tukaj v tej državi. In v tem mravljišču so ga opazili. Izbrali. Sploh mu ni bilo treba na avdicijo. Svaka čast, meni se zdi to velika stvar.

Pa smo dočakali...

2010-01-07T17:25:00.005+01:00

LEICESTER COMEDY FESTIVAL - sem nas bo pa pot odvedla v začetku februarja. Preko Londoma šibamo v Leicester, kjer bomo Vid Valič, Marina Orsag, Ivan Šarić i ja, tri večere zapored nastopali v lesterskem Midas Caffeju v showu Balkan Espresso - piše da je to "world premier"... uuuu :)

Pol pa še mal po Londonu, upam da dobimo čim več "špilov", pa da pustimo kak pečat. Ali pa vsaj kuverto. Pa da se čim več naučimo. V bistvu gremo na tak šolski izlet tja. Na ekskurzijo stand up komedije. Kot mladi srednješolski košarkarji, ki jih peljejo na enotedenska testiranja v klube lige NBA. "Pa da vidimo tko je pravi..."

Vrhunci leta 2009

2010-01-04T19:00:00.009+01:00

1. Ona
2. Festival Panč v Zagrebu (tri dni akcije, spanje v hotelu, druženje. Prvič v življenju sem se počutil kot komik + mega počaščen, ko mi je hrvaški kolega Domagoj prišepnil, da se mu je moj nastop zdel najboljši na festivalu)
3. Festival Panč Ljubljana (ko se ti trud obrestuje)
4. Dvodnevno druženje in učenje od Iana Stona (veteran z 18letno kariero in 7000imi nastopi v žepu je kot knjiga, ki jo požiraš)
5. Banzaaaj (kljub eksistenčni krizi in slabi formi - good times!)
6. Golden Drum (povezovanje PR awards v angleščini na prestižnem festivalu v prestižnem hotelu + lastna prestižna soba s pogledom na morje. mmm, living the dream + hvala za majico Klemen, saj jo dobiš nazaj :)
7. Polnočni klub (mega promocija stand-up komedije in fajn oddaja v družbi Lucije, Perice in Vida)
8. Športnik leta (prvi nastop v živo v prime timeu na RTV Slo, prvi nastop v dvorani Cankarjevega doma, prvi nastop pred predsednikom države, prvi nastop pred Miletom Novakovićem - saj vem, to zadnje tudi mene gane)
9. Otvoritev nove poslovalnice DZS (sicer beden nastop v nemogočih pogojih, ampak super mi je bilo, ko me je Z. Janković roastal)
10. Bilanca: 97 nastopov (8 v hrvaščini, 3 v angleščini)

NAUK LETA
»I want the truth!«
»You can't handle the truth!«
(Ko ti ljudje rečejo, da želijo, da jim direktno poveš, kaj si misliš o njih, o njihovem delu, o nekem predlogu itd., je to največji bullshit, ker nihče v resnici ne želi, da mu poveš po pravici. Rezultat: zamera.)

3.1.10

2010-01-04T01:44:00.003+01:00

Vstal ob 9.30. Pil kavo. Gledal posnetke Stereophonics na Youtubu. Instaliral program za ustvarjanje Gif animacij. Naredil banner za Panč. Preračunaval finance. Skuhal kosilo (testenine). Postal oboževalec Tadeja Toša na Facebooku. Sanjal o prihajajočem dopustu. Prebral članek o prireditvenem marketingu (pričakovano nisem izvedel nič novega, pač slovenska podjetja še vedno ne znajo izkoristiti takšnih priložnosti močnih emocionalnih trenutkov občinstva). Googlal Lou Pearlman (tip je ustvaril Backstreetboys in N'Sync, potem pa bil lani obsojen na 25 let ječe, zaradi goljufije in pranja denarja. Drugi največji goljuf po Bernieju Madoffu. Moje mnenje: takega človeka ne daš v zapor, ker s tem res nič ne dosežeš - saj ni nevaren za družbo. Uspelo mu je prepričati ljudi v neobstoječe investiciji in jih ogoljufati za 300 milijonov dolarjev, kar meni pove, da je človek precej sposoben in iznajdljiv. Mu ne bi raje dali družbeno koristno službo? Bi raje prepričeval ljudi naj investirajo v ekološko proizvodnjo? Trenutno iz zapora managira en losangeleški rock band. Baje da vsak milijon, ki ga zasluži, mu zmanjša kazen za kakšno leto. Koliko more biti šele band obupan, da zaupajo kariero kaznjencu). Bral o Michaelu Mannu in Johnnyu Deppu. Gledal Public Enemies (20 minut me je prepričalo, da komaj čakam, da si bom ogledal še preostanek filma). Ugotovil, da je bil Mark Wahlberg prvotni član skupine New kids on the block in da je Good vibrations njegov komad. Laufal. Ugotovil, da se Sanader vrača (jao bože). Pri Pižami opazil tale posnetek (spada v rubriko: ne verjameš, dokler ne vidiš) Brainstromal s Perico. Zaspal.

2.1.10

2010-01-03T01:11:00.002+01:00

Se zbudil ob 7h. Jedel. Šel nazaj spat. Se zbudil ob 12h. Bluzil. Šel v trgovino (v stilu klasičnega postnovoletnega duha kupil samo »zdravo« hrano). Bral maile na računalniku. Si skuhal kosilo (rjavi riž z zelenjavo mmm). Brainstormal s Perico preko video Skypa. Šel laufat. Spet brainstormal s Perico. Pojedel 10 mandarin. Gledal vse dele Dan Ljubezni (tip of the day: »Write it as a drama first, then add jokes«). Gledal prvi prvi del Friendsov (Joey je drugačen). Gledal Piramido z Mitjo Okornom (bizarna oddaja). Prebiral decembrsko številko Marketing magazina (in pizdil, ker nekateri za oglaševanje na mesec porabijo 1 fakin mio evrov, nam pa govorijo, da nimajo). Na wikipediji prebral o Orfeju in Evridiki (se odločil, da moram narediti iz tega foro, če ne vsaj skeč). Tuhtal, kdo bi nam lahko zrihtal preboj po Jugi. Bral knjigo Elephant Bucks. Zaspal.

Swami

2009-11-17T02:23:00.002+01:00

V začetku oktobra sem snemal neke skeče za neko prireditev. Režiser je bil Igor Gajič aka režiser skečev v nedeljski oddaji A si ti tut not padu. Izkušnja je bila super, profesionalizem na vrhuncu, naučil sem se veliko, oblekli pa se me tudi v kostum, ki ga sicer nosi L.B. Opazite podobnost?

Blodnje #25

2009-11-17T02:02:00.000+01:00

Mal je spet pozno. Sem že ležal v postelji, pa potem vstal. Sem dobil kr nek fleš in šel ven preparkirat avto, da me zjutraj ne bo pričakala kakšna kazen.

Slutim, da bodo na našem parkingu problemi. Nedolgo nazaj so peščeni parking poteptali in na novo uredili in želeli tudi preprogramirati daljinca, ki odpira vrata na parking. A do tega ni prišlo, ker so jim baje grozili s prijavo občini, glede na to, da je parking na občinski zemlji. Svašta. No in danes hočem parkirat, pa me pričakajo rdeče-beli trakovi naokrog in tista plastična ograja. Nič jasno. In sem parkiral na pločnik, ker se mi ni dalo voziti okrog. Prejle pa že ležim, ko me spreleti, da bi moral avto prestavit, če nočem, da me zjutraj čaka kazen. In tako sem napol gol tekel preparkirat avto. Pričakal me je ves zarosen, z dvignjenim brisalcem. Ni bilo znakov poškodbe. Verjetno kakšen navihanec, je videl kranjske tablice sredi Maribora in si je mislil, ha-ha, englishman in new york.

Zadnje čase zjutraj spijem nekje 4 kozarce vode. Baje da je zdravo. Za začetek. Pa potem 30-40 minut nič, pa potem zajtrk, čaj, kava karkoli. Pa mi je neki začela smrdeti ta voda iz pipe in sem si kupil plato stekleničk. Šalabajzer kot sem, seveda nisem dobro pogledal in kupil vodo z mehurčki. Aaaa. Kakšen nesmiseln produkt – voda z mehurčki. Če bom hotel pit mehurčke, si bom kupil Coca-colo, al pa vsaj Donat. Ne pa neko franšizno vodo z mehurčki. Kr neki.

Dons je bil kr produktiven dan. Sem se spomnil tri dobre fore. S Perico, Vidom in Lucijo smo gostovali v oddaji Polnočni klub na RTV Slovenija. Predvajano pa bo 4. Decembra. Ob polnoči, dddd. Prijavil sem se na izpit. Arbitražno pravo. So ravno te časi in aktualna tema, pa sem rekel, zakaj pa ne.

Kaj ali šta ima...

2009-11-06T02:52:00.006+01:00

Sploh si ne upam pogledati na blog, ker me potem datum zadnje objave zastašujoče spomni, da že dolgo nisem nič napisal.

Tole objavo pišem pozno ponoči. Spodbudilo me je branje bloga enega mojih najljubših komikov in entertainerjev Jaya Mohra. Tip je star 39 let, ima družino, dela stand up, igra v filmih, igra v nadaljevankah, sodeluje z radii, ima kolumno/video cast na temo športa, itd itd. V glavnem, living the dream. In sem bral malo njegove zapise, o tem kako je bil 3 tedne na turneji in nastopal po Ameriki in Kanadi, prišel domov, nekaj časa počival in užival z družino, nato snemal sitcom, delal promocijo, spet malo počival, … Nocoj smo nastopili v Kinu Gaj v Varaždinu. Ja na Hrvaškem. Perica je prišel iz Ljubljane v Maribor in sva pičila tja. Prvič sem nastopil na Hrvaškem izven Zagreba. Prišlo je cca 80 ljudi in je bil lušno. Bil je to promocijski nastop za naš mini show Balkanski trokut, kjer poleg naju nastopata še Hrvaška kolega Domagoj in Krešo in skušamo promovirati stand up komedijo in nas same, po krajih, kjer še nismo bili. Super smo se meli, zanimivo je, kako se najdejo sorodne duše iz raznoraznih koncev, kjer razmišljamo podobno in imamo iste cilje. Delati komedijo še naprej, biti ustvarjalni, napredovati, zabavati ljudi. Skozi live nastope, skozi televizijo, film in druge medije. Omejitev ni. Perica je rekel, da si želi, da bi lahko pol leta počival in nič ne nastopal. Da spet dobi potrebo. Po nastopih. Tudi jaz sem že nekajkrat o tem premišljeval. Na srečo (da pokucam) sem v tem trenutku še kar v filingu, poln zagona. Ravno sem naštel, da me čaka v prihodnjih dneh 9 nastopov v 11ih dneh. Želel bi si le, da bi več časa lahko posvečal pripravi na nastope in delanju novega materiala, in manj neki organizaciji, sestankom in tuhtanju, kako čim bolj zreklamirati nek show. Vsak mesec nas čaka Siti teater, bliža se zimski Panč (tole je po moje prva javna objava – Panč bo 29.-30.1. sinhrono v Ljubljani in Mariboru), vrstijo se nastopi in je kar težko vse shajati. Upam da bom po novem letu imel več časa za ustvarjanje (jao izgovori). Evo zdaj je pa že Perica prišel iz Maribora domov v Ljubljano in mi "teži" na gmailu. Je treba spat. :)

Pričenja se nova sezona smeha

2009-09-23T16:17:00.003+02:00

Evo ga, prvi jesenski dan. Poletje je mimo, pričenja se nova gledališka sezona in s tem tudi sezona večerov stand up komedije. Poletje je bilo lepo. Naporno. Delovno. Vroče. Več kot uspešno smo izpeljali nastope na Festivalu Lent, na ljubljanskih splavih in Režečih ribah, in nato ob koncu avgusta organizirali še Festival Panč na ljubljanskem gradu, ter nato njegovega mlajšega bratca še v Zagrebu. Oba dogodka sta bila popoln uspeh, dvorišče gradu je pokalo po razpokah med kamni, tvornica kulture v Zagrebu pa je bila tudi polna do zadnjega kotička.

Zdaj se s festivalov in letnih vrtov selimo v dvorane, klube, mladinske centre. Jutri pričenjamo s programom Stand up četrtki, ki se bodo odslej odvijali vsak zadnji četrtek v Siti Teatru BTC v Ljubljani (lokacija), kot uvod v večere bo na sporedu naša predstava Komikaze predstavljajo: Banzaaaj. V soboto sledi že tretja različica stand up comedy partya Buchanologija. Klemena sem podkupil in se uvalil, tako da v Izbruhovem bazenu nastopam že tretjič (kakšen uvalivač sem :P). Je pa res da bom ogreval za novinca (povratnika) Rox De Gabbo – kar je pa tudi čast.

Vse informacije o naših večerih bodo odslej tudi na naslovu www.standupkomedija.com, na strani ki jo urejamo skupaj s kolegi Hrvati, tako da se jeseni obeta tudi turneja po Balkanu, uuuuiiiii.

Končno sem spet napisal en blogič, zdaj pa moram it, ker nocoj v Hotelu Mons zabavam ginekologe na predstavitvi novega kontracepcijskega sredstva. In to ni šala. ;)

Še 117 ur do pričetka Panča

2009-08-17T00:23:00.001+02:00

Tole sem spisal za novinarje, še zadnji press preden gremo zares. Preden v petek ne stopi Tešky na oder grajskega dvorišča in pove, kaj smešnega. Če ne on pa potem Sašo, ki bo otvoril festival.

Na Festivalu stand up komedije Panč bo letos program še bolj mednarodno obarvan, med nastopajočimi bosta namreč tudi dva angleško govoreča komika, Novozelandec Al Pitcher in Anglež Ian Stone. Slednji je bil s strani revije The Independent uvrščen med 10 najboljših komikov Britanije in velja za enega največjih talentov v podajanju aktualnih tem in primerjav, v Sloveniji pa je v preteklosti že gostoval: »Srčno se veselim nastopa na festivalu v Ljubljani, saj bom tako končno dobil priložnost, da izterjam denar, k mi je dolgovan še s prejšnjega obiska,« je malce v šali o nastopu v Ljubljani povedal Stone, ter dodal: »Od nekdaj mi je bila želja nastopiti vsaj dvakrat v Sloveniji, tako da razmišljam, da bi se po festivalu kar upokojil in pričel s kmetovanjem na severu Škotske.«

Ian Stone je nastopal je že po vsem svetu, med drugim tudi na festivalih v Avstraliji, Novi Zelandiji, Hong Kongu, Južni Afriki, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem ter Irskem. S svojim show je nastopil tudi v Dubaju, zabaval vojake v Kuvajtu in v Bosni, nastopil v številnih klubih v ZDA in Kanadi, ter pred kratkim postal prvi britanski komik, ki je nastopil v Moskvi. »Uživam v nastopih v državah, kjer moram upočasniti tempo govora za vsaj polovico, da se me lažje razume. S tem dobim iluzionistično predstavo, da imam dvakrat več dobrih šal kot v resnici,« je pred vnovičnim obiskov v Sloveniji povedal Stone.

Oba »Angleža« bosta nastopila na zadnji dan festivala v nedeljo 23. avgusta, na odru pa jima bodo družbo delali še Slovenci Perica Jerković, Marko Murč, Vid Valič in Tin Vodopivec. Festival bo trajal tri dni in se bo pričel v petek 21., vso dogajanje pa bo potekalo na Ljubljanskem gradu s pričetkom ob 21. uri (v primeru dežja bosta dve predstavi v grajski dvorani Palacij, prva ob 19:30 in druga ob 22:00). Vstopnice se že pridno prodajajo, tako da se nadejamo lepega vremena in polnega grajskega dvorišča.

V angleščini

2009-08-05T18:23:00.000+02:00

Takole je bilo na Lentu

2009-07-23T17:44:00.001+02:00

O novostih in zakaj se jih bojimo

2009-07-04T17:51:00.004+02:00

Ugotavljam, da se ljudje bojimo drugačnost in novosti. Vse kar je nekaj novega, stran od ustaljenosti, najprej zavrnemo. Dokler se ne navadimo. Ali pa pogrešamo.

Zveni preveč filozofsko? Naj pojasnim. V tujini je že milijon let praksa, da se koncerti odpirajo s stand up komedijo. Mnogi uspešni komiki so že nastopali kot predskupina glasbenikom in s humorjem ogreli publiko. Še celo legenda Michael (rip), je recimo za uvod v svoj show uporabil komika Chrisa Tuckerja, ki je svoj del zaključil prav z oponašanjem Jackota. Ljudje so uživali, show je bil pravi. Pa tudi obratno. Uvodna točka znamenitega Delirious Eddiea Murphya so bili rocknroll boogerji the BusBoys. Komik Dane Cook, ki sedaj polni vsemogoče dvorane po ZDA, je svoj prvi nastop v domači Boston Garden areni doživel kot predskupina koncertnem showu, a se mu ni najbolje izšlo, saj je publika skupino komikov pregnala z metanjem čevljev (Kdo meče čevlje? A to prineseš kakšne stare s seboj?). Izkušnja pa je le ostala.

Pa pri nas? Tega nekako ni. Oziroma se bojimo. Oziroma nismo navajeni, zato se bojimo. Zadnjič je nek komik (wasn't me op. a.) nastopil kot predskupina neki skupini in neka ženska je napisala tole.
…»Stand-up comedy« (zakaj v navednicah op. a.) kot uvod v koncert naj bi si sicer zaželel bend, čeprav moram priznati, da takšnega ogrevanja publike pred koncertom nisem vajena in kot se je izkazalo tudi ostala publika, ki se je med nastopom »vicmoherja« molčeče stiskala ob stene dvorane, ne. Naš zabavljač je bil tako postavljen pred zelo nezavidljivo (in nelagodno) nalogo zabavati publiko, ki si želi in čaka na drugačno vrsto zabave, zato menim, da bi morali v prihodnje organizatorji dobro razmisliti ali je takšno »ogrevanje« publike sploh smiselno….

Ok, punca očitno ni navajena in zdaj bi ona svetovala organizatorjem, naj tega ne delajo več. Bravo. Vse kar je novo, ni ok. Nelagodno nam je. Bojimo se iti iz tirnic.

A ogrevanje publike JE pomembno. Včeraj sem šel na koncert Keziah Jones. Sem že dolgo oboževalec in če pride taka legenda na Lent, je treba iti. Nastopil je brez ogrevanja. Ob 21.30 se je pojavil na odru, s svojo funky kitaro in piči miško udri funky-blues-kitarske solaže/preigravanja na polno. Publika sestavljena večinoma iz nepoznavalcev in naključnežev, ki so slišali, da bo to vrhunec festivala, je samo debelo gledala. Niti opazili niso, da je vmes čist po svoje odigral komad All along the watchtower od Jimija H. V sprednjih vrstah so sedeli vipovci, ki tudi niso prav dobro vedeli, kaj se dogaja. Tip je neki udrihal po kitari. In kaj se je zgodilo. Po eni uri igranja je tip rekel, ok to je zadnji komad in zaigral svojega najbolj znanega, Rhythm is love. »Sing if you know the words,« je rekel. Redki so. Nekaj fantov na vrhu montažne tribune se je razživelo, a jih je varnostnih opozoril, naj se usedejo, ker ni dovoljeno stati. Fantje so do takrat klepetali. Sredi komada je Keziah (izgovori se kezaja) ugotovil, da ima razglašeno kitaro, jo odložil, odpel komad do konca, rekel adijo in šel. V tistem trenutku so se nekako ljudje razživeli, začeli ful ploskati, zato se je vrnil, odigral še en komad in poniknil za tisti večer. Takrat je bila razpoloženost publike na vrhuncu. Če bi se vrnil in odigral še 40 minut, bi bil to mega koncert, vsi bi bili zadovoljni. A se ni. Po uri in pet minut je bilo konec. Pa smo šli. Razočarani. Nekdo je rekel: »Malo para, malo muzike.« Drugi je odvrnil: »Jaz sem dal kar dosti para.« Karta je bila 16 evrov.

Na suho takole priti na oder in začet žgati po kitari za presenečene, nenavajene Slovence, je kar zahtevna naloga. Rabimo precej časa, da pridemo na delovno temperaturo. Predskupine pri tem znajo pomagati. Večer se podaljša, pričakovanje poveča, efekt je dvojni. Pred leti je Lenny Kravitz dobesedno razturil pariški stadion. Publiko mu je takrat ogreval Keziah Jones.

Standup na Festivalu Lent '09

2009-06-28T19:50:00.009+02:00

V petek se je že nevemkaterič v Mariboru pričel mega festival Lent, kjer bo vsak večer na odru Zlatega Leva moč videti tudi revijo predstav stand-up komedije.

O LENTU
Že tretje leto zapored imamo tudi standuperji svoj oder na Festivalu Lent. Zahvaljujoč producentu odra Slavku Škvorcu je stand up komedija postala že praktično tradicionalni del festivala. Potem ko so se predstave prvi dve leti odvijale na dvorišču Naskovega dvorca, se je letos oder zaradi renovacije dvorca, preselil na dvorišče Zlatega Leva. Nova lokacija mi je še bolj všeč, dvorišče je bolj akustično, bolj stisnjeno in bolj primerno za naše vragolije. Preko dvorišča je postavljen ogromen šotor, ki zadržuje dežne kaplje in omogoča predstave v vseh vremenskih pogojih.

OTVORITEV
Festival je otvoril kdo drug kot štajerska legenda, komik in igralec Tadej Toš, ki je uprizoril svoj show Zapufanpikasn, kjer je v uri in pol, brez predaha, z jezikom hitrejšim od brzostrelke, seveda v rodni štajerščini, navdušil zbrano občinstvo. Le-teh ni manjkalo, saj so dvorišče napolnili do zadnjega kotička, vstop po pričetku, pa zaradi gužve ni bil več mogoč. Tadej je upravičil svoj sloves, in potrdil, da mu na štajerskem po priljubljenosti para ni. S ponosom lahko povemo, da bo Tadej nastopil tudi na letošnjem Festivalu Panč. Marko Pigac je poslikal Tošev show - tukaj so fotke KLIK.

YUGO NOSTALGIJA
Včeraj je bil na vrsti yugo nostalgičen večer. Pred slovensko publiko sta se namreč predstavila Srb in Hrvatica, oba edina v svoji državi. Marina Orsag je namreč edina hrvaška komičarka, Srđan Jovanović pa je sploh edini srbski stand up komik. Lepo je bilo videti, kako jih je publika super sprejela, še lepše, da se stand up razvija po vsem Balkanu. Da na Lentu sploh nastopa mlajša generacija hrvaških komikov, sem imel prste vmes tudi jaz, tako da sem bil navdušenja publike še posebej vesel. Ti so po Marininem nastopu zahtevali še, tako da je, sicer presenečena, še enkrat stopila na oder in ljudi razveselila z bis-om. Po nastopu smo s Tošem, Marino, Srđanom, Teškyim, Slavkotom, Domagojem (nastopa v sredo 1.7. z Bučanom) dolgo v noč klepetali o prihodnosti, o nastopih, o pripetljajih, o sodelovanju, izmenjali vizitke in si obljubili, da v prihodnje v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Mariboru in vsepovsod po Balkanu, naših nastopov ne bo manjkalo.

PROGRAM
Stand up komedija bo na Lentu prav vsak večer festivala, vse do 11.7., ko bo padel še zadnji aplavz. Sam nastopim v sredo 8.7., več o programu pa na LENT.

Al Pitcher live in Sydney

2009-06-20T13:01:00.001+02:00

Panč press št. 1

2009-06-20T12:59:00.000+02:00

Tole je včeraj nastalo, kot nekako prva uradna najava bližajočega Festivala Panč. Če kdo, ki to bere, dobi nenadno potrebo po pisanju o festivalu, naj prosim to tudi stori.

Avgusta 2008 je na Ljubljanskem gradu zaživel mednarodni Festival stand-up komedije, Panč, ki je, kot največji tovrstni dogodek v tem delu Evrope, že prvo leto postal najbolj obiskan poletni dogodek na gradu, predstave so bile vse tri večere razprodane, o festivalu pa so poročali prav vsi večji slovenski mediji. Ker si želimo, da bi postal festival tradicionalen, že pripravljamo Festival Panč 2009, ki bo od 21. do 23. avgusta znova na Ljubljanskem gradu.

V času, ko dnevno beremo o recesiji, o krizi, o brezposelnosti, je razlogov za festival smeha še toliko več. Letos bomo še bolj udarni, še bolj zabavni in še bolj mednarodni. Pričakujemo komike iz vseh koncev sveta. V treh večerih za grajskim obzidjem se bodo obiskovalci lahko nasmejali komikom iz Anglije, Hrvaške, Bosne, Slovenije in tudi Nove Zelandije. Dve uri smeha tri večere zapored.

Festivali stand up komedije so po svetu že stalnica, prvi v tem delu sveta, pa je lani nastal prav pri nas v Sloveniji. Eden največjih festivalov komedije na svetu, montrealski Just for laughs (Samo za smeh op. a.) je na primer nastal že leta 1983, sprava kot dvodnevni dogodek, v svoji pestri zgodovini pa se je razvil v znamko, ki pomeni odličnost v komediji, letos pa gosti imena kot so Bill Cosby, Whoopi Goldberg in John Cleese. Podobne ambicioznosti ne manjka tudi nam, saj smo prepričani, da bomo s podporo zveste publike, medijev in pokroviteljev, s privlačnim programom ter seveda z ogromno prizadevnosti in dela, uspeli doseči prepoznavnost ter kredibilnost in potrditi PANČ, Festival stand-up komedije Ljubljana, kot blagovno znamko vrhunske komedije.

O programu
Eden izmed nosilcev letošnjega programa Festivala Panč bo zagotovo novozelandski komik Al Pitcher, ki bo v Sloveniji gostoval prvič. Al Pitcher se je rodil v Veliki Britanji, odrasel v Novi Zelandiji, nato pa poročil Švedinjo, kjer sedaj tudi živi in ustvarja. »Ujemite njegov show, dokler je še poceni,« je zapisal londonski tabloid Evening Standard. Pitcher redno nastopa po najboljših britanskih comedy klubih, nastopal je že po vsem svetu, v New Yorku, Shanghaiu, Parizu, Berlinu, Bahrainu, pa tudi na nekaterih največjih svetovnih festivalih v Montrealu, Melbournu, Sydneyju, Edinburgu, Leedsu, Leicestru in Glasgowu.

»Al Pitcher ima energijo dečka, ki je ravno popil preveč limonade,« je o njem zapisal britanski dnevni časopis Metro.

Več o programu bo znano v prihodnjih dneh, vse informacije pa bodo na voljo na spletni strani www.festivalstandupkomedije.si

Štafeta za Panč

2009-06-17T18:44:00.006+02:00

KomikazeTV ponosno predstavljajo. Film Perice Jerkovića. Montaža in Režija: Perica Jerković. Snemalec: en frend od Perice. Igrajo: frendi od Perice poimenovani Komikaze. Posneto po resničnih dogodkih, podobnost z resničnimi osebami je naključna.

Panč '09

2009-06-05T13:08:00.003+02:00

Coming soon - drugi mednarodni poletni festival stand up komedije - Festival Panč - Ljubljanski grad - 21. do 23. avgust 2009 - www.festivalstandup komedije.si
(zakaj se tuki zdaj matram in pišem iste stvari ki so gor na slikci, jao kolk sm glup)

O Zagrebu v Lady

2009-05-29T18:19:00.002+02:00

V zadnjem mesecu sem bil kar nekajkrat v Zagrebu. Mal nastopal pa to. S Hrvati. V hrvaščini. Tole so o tem napisali v Lady.

O Komikazah

2009-05-27T00:59:00.002+02:00

Biti v Komikazah je tako kot hoditi s punco, s katero se imaš fajn, katero imaš zelo rad, s katero nimaš nobenih kardinalnih težav, vendar se vseeno pogosto kregata. Gresta na obisk k njeni mami, pa se skregata. Gresta na morje, pa se skregata. Na njej te grozno živcirajo ene stvari in jih potem nekaj časa prenašaš, samo vsake toliko potem izbruhne ven. Ona je jezna nate, ker ne spustiš pokrova školjke, ti nanjo, ker imaš občutek, da ves čas ti plačuješ za vse. Je pa zato make-up sex super!

ŠD

2009-05-17T17:04:00.004+02:00

Ugotovil sem, da sem nehal pisati blog zato, ker vse, kar imam za povedati o stand up komediji in svojemu življenju, napišem na listo Komikaze. Zaradi Komikaz sem kar nekako zanemaril sebe.

Zadnji dni sem imel malo ekzistenčne krize. To je vedno tako, ko daješ samo zato, da boš dobil kaj nazaj. Lekcija je bila poučna. Odslej dajem samo še, ker (in ko) mi to sede.
Naučil sem se, da se moram bolj premišljeno lotiti projektov. Manj brezglavega zaletavanja. V vseh pogledih. Ni dovolj, da veš KAJ, ampak tudi ZAKAJ, KAKO, S KOM.
Izogibam se obiskov družine, ker potem samo poslušam o tem, naj se namesto "hobiju" posvetim "pravi zaposlitvi", ker je čas, da začnem razmišljati o prihodnosti. Uf, ko bi le vedeli, kakšne vse imam plane za prihodnost. Spravljam se k učenju, ker bi reeees rad že končal ta fakin faks, da imam potem mir in lahko ustvarjam po mili volji. Do tedaj pa mi bo nad glavo vedno visela ta nadloga.
Nadloga = to je new and improved verzija "naloge", ki je osnova loge, medtem ko nad-loga predstavlja naslednji korak v razvoju tehnologije loge.

V glavnem, zdaj sem si vzel "študijski dopust". In zanimivo, da edini, ki me vpraša, kaj to pomeni, je "konkurenca".
Študijski dopust (v nadaljevanju ŠD) pomeni, učit se kot norc, izogibat se nastopom, delu, branju mailing liste Komikaz in vsem stvarem, ki lahko pozitivno in negativno čustveno vplivajo name.
ŠD (športna dejavnost) pomeni, da se bom več posvečal sebi.
ŠD (šizofren deloholizem) pomeni, da bom sedel za knjigo ure in ure in premišljeval o novih projektih. Mljaska. Trenutno imam v glavi petih res hudih in norih in zabavnih in ogromnih in zahtevnih idej.

Spet bom več pisal o stand up komediji. Mal teorije. Iz izkušenj. Imam že ene par fajn zgodbic. Bralci: come back and stay tuned ;)

Banzaaaj - video

2009-03-05T15:53:00.000+01:00

Predpremiera

2009-03-02T03:39:00.007+01:00

Najhujše je mimo, za seboj imamo predpremiero celovečerne predstave Banzaaaj. Prostora za popravke je še precej, obeti: sončno bo!

V petek smo v ljubljanskem Koloseju ekskluzivno za povabljence in sponzorje uprizorili predpremiero našega celovečernega showa Komikaze predstavljajo: Banzaaaj. Simpatičen nastop, dobra šola in predvsem dobra motivacija za priprave na premiero.

Kljub temu, da je bil naš nastop dober, smo bili po predpremieri precej poklapani. Ker vemo, da zmoremo še več. Še več energije, še več prezence, več smeha in boljši nastop. Nihče od nas ni pokazal maksimuma, ampak bomo kot kaže to prihranili za premiero. Ta bo zagotovo spektakularna, saj smo zahvaljujoč našemu vrlemu vodji lučarjev Marku Murču že takoj naslednji dan na server prejeli video posnetke z nastopa, ki jih bomo analizirali v nedogled in se do sobote 7. marca pripravili kot se spodobi.

Dan, ko imaš nastop, je working day in takrat mora biti tvoja energija na navišjem nivoju ob 20h zvečer - ko je čas, da stopiš na oder. In tudi vse ostale dejavnosti tega dne, je potrebno prilagoditi temu. Žal, pa mi to v zadnjem času ne uspeva, saj imam čez dan z organizacijskimi opravili toliko dela, tako da sem za večerni nastop že precej upehan. In zato sem sklenil, da temu naredimo konec, tako da bom petkov večer in sobotni dan preživel v maksimalni relaksaciji, počitku, uživanciji in bo sobotna premiera vrhunec našega dosedanjega ustvarjanja. Banzaaaaj.

Prihaja Banzaaaj

2009-02-18T01:58:00.002+01:00

Že nekaj časa so misli Komikaz usmerjene v izvedbo mega predstave stand-up komedije. Pripravili smo turnejo po vsej Sloveniji in sicer Komikaze predstavljajo: Banzaaaj.

Začelo se je na Festivalu Panč. Ljubljanski grad je bil tri večere poln. Skupaj več kot 2000 obiskovalcev, najvišji rating obiskanosti gradu tisto poletje. Videli smo, da zmoremo, da lahko nasmojimo množice vseh generacij in da zmoremo iti še korak dlje.

In tako je nastala predstava Banzaaaj. Produkcijo je prevzel Kurz Rock Vibe, s Teškyim sva se lotila organizacije in produciranja. Imidž, plakat, web, sponzorji, koprodukcija, vaje, vstopnice, booking dvoran, pogodbe, oglaševanje, PR,… Zalogaj. A nič kar se ne bi dalo preskočiti. Za premiero predstave smo se dogovorili s Hotelom Mons, za koprodukcijo s Kolosejem, hrbet so nam znova pokrili pri mega-internetni-prodajalni Mimovrste.com, medijsko sponzorstvo sta prevzela Radio Center in GeaTV. Prodaja vstopnic bo potekala preko podjetja Eventim in pa na blagajnah posameznih dvoran.

Okvirni del turneje je tako že znan. Spomladanski del bo pester, smeha poln in zanimiv.
Datumi predstave:
07.03. – HOTEL MONS premiera
11.03. – KOLOSEJ MARIBOR
18.03. – KOLOSEJ KOPER
20.03. – KULTURNA DVORANA TRŽIČ
25.03. – KOLOSEJ KRANJ
27.03. – KOSOVELOV DOM SEŽANA
01.04. – KOLOSEJ LJUBLJANA
04.04. – KINO PARK MURSKA SOBOTA
11.04. – KULTURNI DOM NOVA GORICA
18.04. – LINHARTOVA DVORANA RADOVLJICA

Več o predstavi izveste s klikom na KOMIKAZE.SI

Spet v akciji

2009-02-02T02:18:00.001+01:00

Po novem letu na vseh področjih sledi zatišje. Počitek in polnjenje baterij. V decembru se vsega nabere preveč, zato so denarnice prazne, ljudje pa iztrošeni. A že konec januarja prinese nov val akcije.

V torek 20. me je znova pričakala slast klasičnega nastopa stand-up komedije pri nas. Večer v vse bolj priljubljeni destinaciji, v Klubu SubSub, trije komiki, povezovalec večera, vsi s programom cca 20 minut in publika željna smeha. Ob številnih nastopih v peklenskih pogojih, so zato takšni nastopi še posebej sladki. In sploh, če nastopiš s svežim materialom, za katerega veš da je dober, da je smešen, da ga ljudje še niso slišali in ga zato poveš s toliko večjim užitkom. Uspešen nastop tako ne more izostati.

Sreda je bila namenjena prvi vaji v okviru priprav na celovečerno predstavo stand-up komedije Banzaaaj, ki bo premierno predstavljena 7. marca v Hotelu Mons. Več o tem v prihodnjih dneh (hihi). Celotna ekipa se je zbrala v kleti pisarne Kurz Rock Vibe in smo debatirali, vadili, se smejali, žalili, pumpali ege, jedli smokije ter nasploh pametovali.

Že v četrtek je bil čas za nov podvig. Na zabavi ob turističnem kongresu so me želeli za moderatorja. Izkazalo se je, da prave potrebe po mojem govorjenju ni bilo, saj je Dj opravil svoje, ljudje pa so plesali in uživali. Sem pa znova dobil pomemben nauk, da prav vseh ponudb ne mislim več sprejemati, poleg tega pa vedno znova ugotovim, da je tudi najbolj očitne stvari, potrebne za uspešno izvedbo, potrebno prej zahtevati. Recimo, hm, mikrofon! Pridem do DJa, mu povem, da sem moderator, on pa, brez da bi odmaknil pogled od monitorja, reče: »Aha, s čim boš pa moderiral?!« Jaz malo zbegan, ne vem, če me zafrkava. »Jah, ni mikrofona,« mi reče: »Noben mi ni povedal, da bo moderator in zato ga nisem prinesel.« Jaooo, kaj pa zdaj. Na koncu Dj najde en star mikrofon, brez baterij in jaz hitro divjam do bencinske po baterije. Moral bi lepo reči, jebiga, niste zrihtali mikrofona, pa pač ne bom delal. Adijo.

Petek. Mladinski center Črnomelj. Nabito polna dvoranca. Če bi lahko še koga spravili noter, bi prostor eksplodiral. Zelo lušen nastop, mlada publika, dober odziv in še en super večer komedije.

Ko pišem te vrstice je naokrog že drugi teden. Blog sem začel pisati prejšnji vikend, pa nisem imel časa dokončati, medtem pa je naokrog prišel še en teden. Zelo uspešen. S Perico sva v četrtek nasmejala partnerje Canona v Hotelu v Moravskih toplicah, v petek pa smo bili z Murčem in Bučanom na obali in postavili svojevrsten rekord. Namreč v Rok bar v Luciji pri Portorožu je prišlo rekordno število obiskovalcev. Bar pred tem še nikoli ni bil tako poln. Ljudje so sedeli/stali prav povsod – na stopnicah, na balkonu, na vratih, med stoli, povsod. Bilo jih je preko 200. Tudi nastop je bil super, nasmejani obrazi in boleče trebušne.

Za konec tedna še aktivnost na dveh frontah. Na povabilo Miha Brajnika, ki že vrsto leto povezuje podelitev nagrad najboljšim športnikom rekreativcem Ljubljane, sem s športnim programom zaključil uradni del prireditve. Malce mi jo je zagodel program, saj so tekom mojega nastopa pričeli streči hrano, tako da sem prav čutil, kako je hrana pričela dobivati najin boj za pozornost. Vsi tisti, ki so bili prej obrnjeni proti meni, so sedaj nepremično zrli v krožnik, s polnimi usti pa se je tudi težko smejati. Tako so tudi poskusi fizične komedije leteli mimo, vseeno pa sem se športno boril do konca in z dvignjeno glavo hrani podal roko. Na srečo se je celotna prireditev končala prej kot predvideno, zato sem sedel v avto in šibnil proti Kranju, kjer nas je čakal premierni nastop v StarCaffeju, lokalčku novega kranjskega Koloseja. Močno oglaševanje je zaleglo in kafič je bil poln do zadnjega kotička. Zbrali so se ljudje vseh generacij, ogromno najstnikov in veliko takih, ki so bili sploh prvič na stand up komediji. Nismo jih pustili ravnodušne, zato bo kranjski Kolosej zagotovo še prizorišče standupov. Juhuhu.

Kitovih deset

2009-01-19T02:30:00.002+01:00

Nekega dne mi je rekla: "Pisal ti bo David, ki sem mu predlagala, da s teboj napravi intervju." David je računalničar, bloger in vnet komentator. Človek je prijavljen na vse možne forume, komentira bloge, statuse na facebooku, ni da ni. Pa tudi sam ustvarja svoj košček na velespletu. Njegova vprašanja o stand-up komediji so bila najzahtevnejša, najgloblja in tudi najbolj provokacijska. Zato sem zanje potreboval kar nekaj časa. In nastalo je tole - KLIKNI ZA INTERVJU!

Uživajte v branju

Plusi in minusi 2008

2009-01-05T00:29:00.004+01:00

Za mano je verjetno najbolj burno leto 26-letnega življenja. No razen mogoče prvega leta, ki tudi ni bilo kar tako (ne spomnim se prav dobro). Predstavljam vam pluse in minuse leta 2008.

+ (plusi)

Festival Panč – nekaj kar se je začelo kot ideja, kot sanje, je postalo resničnost. V zelo kratkem času smo pripravili in uspešno izvedli samostojni tridnevni festival stand-up komedije, ki je bil celo najbolj obiskan poletni dogodek na Ljubljanskem gradu. Plus.
Komikaze – z združitvijo številnih komikov v skupino Komikaze in ustanovitvijo Oddelka Ha! smo naredili pomemben mejnik v razvoju stand-up komedije in dali vsem vedeti, da mislimo resno. Plus.
Hala Tivoli – kot uvodna točka na koncertu Julia Iglesiasa sem nastopil pred več kot 3500-glavo množico. Plus.
Last comic standing – v Kudu France Prešeren je Radio Študent organiziral prvo neformalno tekmovanje med komiki, kjer sva v konkurenci številnih odličnih komikov slavila skupaj z Vidom Valičem. Bolj kot vse drugo mi je dogodek vliv samozavesti in mi dal vedeti, da sem na pravi poti. Plus.
91 nastopov – statistično gledano sem nastopal vsak četrti dan in skupaj kar 25% vseh dni v letu. Plus.
Lokacija, lokacija, lokacija – med drugim sem nastopil v Zagrebu (Hrv), Valmenieru (Fra), na Kredarici, na kongresu, poroki, modni reviji, skupščini, novoletni zabavi, podelitvi nagrad, koncertu, kazinu, premieri filma, brucovanju, festivalih in kjerkoli si lahko (pa tudi ne moremo) zamisliti točko komedije. Plus.
Uspešno smo izpeljali oglaševalska projekta Gofla, Mobitelov neskončni talk show na www.gofla.si in 1188 (www.1188.si), Telekomove številke v ulični akciji. Plus.
Livin' la vida loca. V dobrem pomenu. Plus.

- (minusi)

Z vedno večjo popularnostjo žanra, sem dobival vabila za vse mogoče nastope. Nikogar nisem zavrnil, čeprav bi moral! Posledica so bili nastopi pred praznim, pijanim in nemogočim avditorijem, kjer sem večkrat govoril samemu sebi in si mislil, kaj mi je tega treba. Minus.
Modna revija Draž v Cankarjevem domu – nastop na enemu medijsko najbolj izpostavljenih dogodkov sem vzel premalo resno in se premalo natančno pripravil na to, kar me je čakalo. Režiser revije mi je sicer rekel, naj grem in uživam, delam kar pač delam in se zabavam, kar pa na koncu vendarle ni izpadlo prav posrečeno, sodeč bolj po odzivih iz tiska kot na licu mesta. V enem izmed medijev je tako pisalo: »…na začetku revije nas je zmotil stoječi komik…« Zmotil?! Pa vse kar sem rekel je bilo: »Moda, a nima ta beseda že en drug pomen?« Noben ni štekal. To je gala dogodek, so me kasneje poučili. Vel, ekskjuz miiiii. Minus.
Zanemaril sem faks. Od poletja nisem imel niti časa odpreti knjige, kaj šele, da bi se lotil opravljanja izpita. Minus.
V 10ih dneh so mi trikrat grozili po telefonu in to vse različni ljudje. Slabo za živce. Minus.
V želji, da bi ugajal vsem, nikogar ne bi prizadel in bi bili vsi srečni in zadovoljni, sem izpadel egoističen prasec. Minus.
Na morju sem bil vsega 3 dni. Minus.

Plani za '09

Festival Panč returns. 21.-23. avgust. Ljubljanski grad. Druga izdaja
Celovečerna predstava stand-up komedije po slovenskih gledališčih. Banzaaaj.
Diploma.
Home life.
Living the dream še naprej.

+ ekstra želja – več časa za pisanje bloga

Veseli december je tu

2008-12-09T04:27:00.002+01:00

Uf, peklenski teden je za mano. A peklenski zgolj s časovne okupiranosti, drugače lahko rečem, da je bilo noro super mega dbest :)

V torek sem sodeloval na podelitvi nagrad E-Netko za najboljše poslovne spletne strani, ki je potekala v veliki dvorani Gospodarske zbornice Slovenije. Za vsako izmed kategorij smo pripravili video skeč vezan na tematiko nagrade (mediji, blagovne znamke, spletne storitve), ki se je sinhrono predvajal na dveh platnih. Zadeva je bila kar zahtevna, saj sem vse vloge odigral sam, v nekaterih skečih, kjer je bil dialog, sem se pri snemanju pogovarjal sam s sabo, kasneje pa so v montaži zmiksali zadevo, tako da je izpadlo kot da je dejansko potekal dialog. Mislim, da je izpadlo zelo fajn, v parih skečih sem sodeloval na prireditvi tudi v živo, kot izpraševalec v intervjuju, kjer so bili odgovori že posneti na video (samega sebe sem intervjujal). Fajn izkušnja, novo znanje in super projekt.

Že v sredo smo se odpravili na Bled, kjer je podjetje Genis pripravili novoletno srečanje za svoje poslovne partnerje. Sam sem nastopil bolj kot povezovalec kot komik, za glasbo je poskrbela Neisha, imeli smo tudi vložek improvizatorjev Pižame & co., tako da je bil dogodek zabaven, drugačen in tudi poslovno učinkovit. Po nastopu sem brzel v Ljubljano na koncert Magnifica, a že ko sem stal na semaforju nekaj metrov stran od Cvetličarne, se mi je sumljivo zdelo, zakaj je na pločnikih toliko ljudi. Seveda, koncerta je bilo ravno konec in vsi so se usuli domov :S

Četrtek, petek – Maribor. Ulični skeči in promocija akcije 1188 (www.1188.si). Mraz, dež in malo ljudi na ulici. Razen tega, da nas je precej zeblo, smo se imeli fajn. Maribor je pa itak zakon. V dopoldanskih urah sobote sem pičil proti Ljubljeni, ker me je zvečer čakalo povezovanje novoletne zabave Mobitela. Kar velik zalogaj in tudi ogromna čast. Pred mano so to počeli Peter P., Jurij Z. in drugi. Uf. Za uvod sem doživel svoj pevski debi. Priredba pesmi Last Christmas skupaj z odlično skupino Xequtifz (myspace.com/xequtifz). Res mi je bilo v čast stati na odru z njimi, ker so res super muzkontarji. Teden pred tem, ko sem se odpravil k njim na vajo, da smo malo probali, sem bil čisto posran in sem se počutil kot lulek ob vseh teh šolanih glasbenikih, ki so pesem osvojili v nekaj trenutkih. Na koncu je moj uvod šel precej mimo, saj je bilo v tistem trenutku v dvorani malo ljudi, pa še te so bili nagneteni na drugi strani, ob šanku seveda. Pozornost v celem večeru je bila slaba, tako da je bil ves čas v dvorani šunder, redki so poslušali in sem se napenjal na vse pretege, da sem jim predal vsaj tista sporočila, ki sem jih moral. Za kakšne šale ali kaj podobnega, ni bilo šans. Edino, ko sem na oder povabil direktorja, so prisluhnili, prišli bližje odru in sodelovali. Kar sem izkoristil tudi v naslednjem izhodu. Z nastopom je ravno končal Vlado Pilja – nekoč Lepi Dasa, in ljudje so se glasno pogovarjali. Zato sem na glas zaklical ime direktorja in v trenutku je v dvorani postalo za 80% tišje in vsi so pogledali proti meni. »ahaa, ahaaa, zdaj pa poslušate ane!« sem jim odvrnil, saj direktorja ni bilo blizu. A takoj, ko so ugotovili, da je bil vse skupaj nateg, se je šunder nadaljeval. Svoje delo sem opravil pošteno, preoblačil sem se v Miklavža, Božička, Dedka mraza, vodil karaoke, podeljeval darila, zavlačeval ob menjavi bendov (za Xequtifzi je kot poseben gost nastopil še Magnifico), in odšel domov ob 4h zjutraj. Mrtvo utrujen, prešvican in težkih nog. Ob 8h pa že odhod v Maribor. Še zadnji dan akcije 1188. Komaj sem preživel dan. Med pavzo sem v kafiču, naslonjen na Perico, v trenutku zadremal.

A smo preživeli. Naporen, zanimiv, lep in pester teden. Living the dream baby.

Legenda fotk:
podelitev e-netko na platnu in moderatorka anja tomažin v elementu

Zadnje fotke

2008-11-30T15:58:00.002+01:00

Legenda:

1. Telekomova akcija številke vseh številk 1188; 2. Koncentracija pred nastopom v Zagrebu; 3. Za vse tiste, ki ne vedo, kaj je v košari, je spodaj še kartica z razlago.

Pozdrav novembru

2008-11-30T03:55:00.002+01:00

Uf, ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje tako okupiran, da nisem utegnil napisati par besed na blog. Odkar bivam v Ljubljani, dnevi bežijo s svetlobno hitrostjo. Akcije ne manjka in prav je tako.

November je bil mednarodno pisan. V začetku meseca smo nastopili v Klubu Gromka z materialom v angleščini. Plan je bil, da nastopimo za vse tujce v Ljubljani, a je bilo več kot 85% ljudi Slovencev. Tako da smo Slovenci nastopali za Slovence – v angleščini. A posneli smo nastop in sedaj imamo nekaj materiala, za pošiljanje v tujino. London, Amsterdam, Francija, Nemčija… morda ZDA.

Naslednja postaja je bil Zagreb. Debut v hrvaščini. Velik motiv, pričakovanja, napetost. Stal sem na WCju sredi Zagreba, se pripravljal na nastop in tuhtal: »Kaj jaz delam?! Še nedolgo nazaj sem sanjal, da bi kdaj delal stand up comedy, zdaj pa sem v Zagrebu in bom vsak čas nastopil za Hrvate v hrvaščini. Ouuu jeee, living the dream baby!«
Nastop je bil fenomenalen, publika me je odlično sprejela. Kasneje so mi pojasnili, da so izredno cenili to, da sem se potrudil in prevedel, simpatičen se jim je zdel moj naglas, fore so bile udarne in preverjene, nekaj šale na lasten račun in na koncu so mi ploskali kot redkokdaj poprej. Na nekatere šale so dobesedno umrli, ploskali, krohotali, z nogami butali ob tla. Super je bilo. Komaj čakam, da se znova vrnem v Zagreb. Med nastopom se mi je celo prvič zgodilo, da je neka gospodična zavpila, da bi me rada vzela s seboj domov. Haha. Mislim, da so Hrvati še vedno bolj sproščeni in odprti od Slovencev. Tudi po nastopu, ko smo se odpravili v enega izmed klubov, se je pelo in plesalo, kot ne vidiš v Sloveniji. Imeli so noč karaok in ljudje so dobesedno stali v vrsti, da bodo peli. Pri nas bi komaj našel kakšnega pogumneža. Eden izmed domačinov je situacijo komentiral z: »Ah ja, to ti je Balkan.«

Izpolnila se mi je še ena želja. Nastopil sem v predavalnici Pravne fakultete v Ljubljani. Pred študenti prava. Pred svojimi. Improligaši so odlično ogreli publiko, tako da mi je uspel odličen nastop. Vse je štimalo tako kot mora, tako da sem tudi sam užival v nastopu kot že dolgo ne. V zadnjem času me kregajo, da nekatere nastope oddelam premalo čustveno, preveč rutinsko. Prav imajo. Ta za pravnike, mi je lahko za vzor.

Moj vikend v Delovem Kultu

2008-11-08T16:00:00.003+01:00

V petkovi izdaji časopisa Delo je v prilogi Kult izšel tudi moj članek z naslov Na vrtiljaku, v katerem sem opisal, kako preživljam vikende, kakšen je zame idealen vikend in zraven pričakovano dodal še nekaj neumnosti.

Bond. James Bond

2008-11-05T17:30:00.001+01:00

Jutri v četrtek bo tudi uradno po svetu premiera novega filma o megajunaku Jamesu Bondu. Na Vikendovi premieri v Koloseju bom nastopil tudi jaz.

Bond je junak, kakršen bi bil rad vsak moški. Samozavesten, močan, iznajdljiv, lep, zaželel in najpomembneje – kul. Lik je postal prav statusen, zato mi bo imel nastop na četrtkovi premieri še toliko večji pomen. V soboto sem si ogledal enega prvih Bondov, s Sean Conneryem v glavni vlogi in tuhtal o forah, ki jih bom izvajal pred začetkom filma. Bile naj bi bile na temo Bonda. Problem je v tem, da je serija zadnjih dveh filmov z Daniel Craigom v glavni vlogi malo zavila z ustaljenih smernic, ki jih je ponujal Bond v začetku. Sean je bil zvit lisac, Daniel je vojak. Tokrat v filmu pije Coca-colo, niti enkrat se ne predstavi z legendarnim Bond, James Bond, nima gadgetov, nima Qja, glavne ženske igralke niti ne poljubi…. Jaoooooo…. Katastrofa.

Tako da bo juti pred filmom bentil o tem, da so filmi Jamesa Bonda tako kot bi gledal film Stevena Seagala, samo z dobrimi igralci.

Prvi november

2008-11-01T11:00:00.000+01:00

Danes je dan, ko se ljudje sprehodijo po »pisti«, pokažejo svojo jesensko-zimsko kolekcijo 08/09, tekmujejo, kdo bo imel lepšo ikebano in se spomnijo tistih, ki jih ni več. Življenje pa teče dalje.

»Those who are dead, are not dead, they're just living in my head….
Time is so short, and I'm sure, there must be something moreeeee….
You thought you might be a ghost…. You didn't get to heaven but you made it close…«
(Coldplay – 42)

Po krajšem premoru, ki je po napornem septembru prišel še kako prav, prihodnji teden nadaljujemo z nastopi in delom. V torek bomo odprli sezono stand-upa v ljubljanskem KMŠju, upam da bo ambient dopuščal dobro komedijo. Četrtek bo še posebej zanimiv. Nastopil bom namreč na Vikendovi premieri novega filma o Jamesu Bondu v Koloseju. Material bo prilagojen tematiki, tako da zna biti zanimivo in zabavno.

Istočasno pa že potekajo priprave na naš Slovenglish večer v Klubu Gromka. Prvič bomo nastopili z materialom v angleščini in preizkusili, če smo sposobni nasmejati tudi v tujem jeziku. Če to rata, smo na konju J V torek 11.11. tako povabiti vse, ki ne znajo slovensko, da si pridejo pogledati, kako Slovenci delamo stand-up. No ne samo Slovenci, saj bo poleg Bučana, Valiča, Habjaniča in mene, z nami nastopili še Hrvat Ivan Šarić. Juhuhu.

Zadnje fotke

2008-10-23T14:53:00.006+02:00

Legenda: 1. cankarjada '08; 2. modna revija draž; 3. cel harem; 4. najboljša stvar na svetu; 5. predavanje, ki sem ga na žalost zamudil :P (tip je bil ustreljen); 6. gofla kotiček na študentski areni; 7. goflamobil - skor isto k batmobil; 8. fuzbalerji v živem zidu na študentski areni; 9. ne puščajte stvari v avtu, ker se zgodi tole.

Končno dihanje

2008-10-21T20:58:00.004+02:00

Ta teden sem končno lahko nekoliko zadihal, potem ko je v zadnjih dneh tudi za to zmanjkovalo časa. Tako sem celo našel čas za pisanje bloga, jeeej.

Vse se je začelo v torek s Študentsko areno. Mobitel je imel svoj Gofla! Itak kotiček, kjer smo goflali, kolikor nas je jezik nosil. Vsak dan. Zadnji dan sem se lotil najavljanja posebnih obvestil, moja najljubša je bila:
»tiuudiuuuduuuu…. Posebno obvestilo…. Ste naveličani, da vas promotorji ves čas nadlegujejo? Imate dovolj nadležnih letakov? Pri nas dobite poseben anti-promotor sprej, s katerim nadležnega promotorja pošpricate v oči in nikoli več vas ne bo nadlegoval. Če pokličete takoj, zraven dobite še poseben čevelj, s katerim ga brcnete v saj-veste-kam.«

Tako je bilo tri dni. Vmes smo si izborili prostor na glavnem odru (Hvala Luka Korenčič), da smo imeli malo stand-upa, v torek sva standupirala Bučko in jaz, v sredo Klemzi Mauhi, v četrtek pa je Perica nakupoval avto, tako da sva z Murčem sama goflala (Murč je zmagal s komentiranjem dvoboja v jedenju solate, dveh, ki sta se naključno usedla na naše rdeče kavče z namenom, da bi v miru pojedla solato). Z Vidom sva v okviru programa Študentske arene v težkih pogojih (neznosen hrup, vrvež in DJ ISpace, ki se ni dal in je nabijal base do konca) izvedla še zaključni nastop pred polnimi sedišči in stojišči.

Večerna dejavnost je bila še bolj pestra. V torek so nas v Gromki na Metelkovi obiskali Hrvati Marina, Domagoj in Jadranko in naredili smo super večer. Okrog 70 ljudi se je zabavalo, ploskalo in uživalo. Novembra v Zagreb odhajam tudi jaz. Sreda. Vrhnika, Cankarjada. Pižama, Murč in jaz. Klub Zakon poln. Veliko smeha, malo manj aplavzov (po moje niso vedeli, da lahko ploskajo, ker smejali so se fuuul) in lep večer smeha. Teden sem zaključil na modni reviji Draž. Uvodni nagovor je bil polovično uspešen. Imel sem željo na simpatično-zabaven način otvoriti revijo, ki so jo popestrile ritmične gimnastičarke, ki so zamaskirane v manekenke presenečale s špagami, kolesi in podobnimi vragolijami. Nekateri so le začudeno gledali, spet drugi so vidno uživali. Po koncu so bili odzivi mešani. Od takih, ki so me pohvalili, da so končno videli simpatičen, sproščen uvod, do takih, ki se jim je zdelo, da je bila moja točka povsem neposrečena in da ni sodila na tak »gala« dogodek. Ah ja, vseh ne moreš zadovoljiti.

Čez vikend sem počival, se sončil, ležal v travi in delal spletne strani. www.tinvodopivec.com/oddelek

PS: Preberite si najbolj smešen članek o meni v zgodovini člankov. PR sporočilo za Goflo v reviji Nova :) - KLIK

Siol/Planet M intervju

2008-10-18T01:49:00.004+02:00

V četrtek dopoldan smo se Perica, Klemen B. in jaz znašli pred Mobitelovo stavbo, kjer nas je čakal video-intervju za Planet in Siol. Začuda sem tokrat prvi na prizorišče prispel jaz. Prejšnjo noč smo nastopali v Vrhniki, pa sva potem z Murčem še odlutala do Metelkove in naprej do Orto bara, kjer pa ni bilo žive duše. Bila je pozna ura in ni se mi dalo nazaj v Kranj, tako da sem prespal kar pri Murču. Opa opa. Navsezgodaj pa je že zvonil telefon. Klemen je šele zjutraj izvedel, da mora biti že ob 9.45 v Lj, zato je odhitel na bus, vmes ugotovil, da nima denarja, šel na bankomat, ugotovil, da mu je potekala kartica, šel nazaj domov, zamudil bus in nato dobil prevoz od Bojča iz Majestic5, s katerimi smo snemali Goflo (in tudi dela na Mobitelu). Perica je na intervju prišel s kolesom in ga želel prikleniti k luči sredi trate, za kar ga je varnostnica glasno-jugostyle-nadrla, pa tudi Perica je sam priznal, da je v glavi odšteval sekunde do trenutka, ko ga bo nekdo opozoril, da tam ne more pustiti kolesa.

Intervju je bil zabaven, povedali smo nekaj zanimivih in nekaj povsem neumnih stvari - tako kot se za komike na intervjuju spodobi. Video in okrnjen text-zapis si lahko ogledate TUKAJ in pa preko mobilnih telefonov na Mobitelovem Planetu.

Latest news

2008-10-12T15:56:00.007+02:00

Promocije Gofle, nastopi, sestanki, priprave materiala, prijetni in malo manj prijetni dogodki. Takšen je pregled zadnjega dogajanja.

- Bil sem gost pri Maji in Robiju na Radiu Belvi. Več TUKAJ

- Gofla! Posneli smo za 10 ur materiala za neskončni talk show Golfa, ki si ga lahko ogledate na http://www.itak.si/. Mislim, da je kar simpatično izpadlo, čeprav je kampanja za sam talk show čist napačno zastavljena. V zadnjih dneh sem skupaj s promotorkami na ulicah večjih slovenskih mest pomagal nabirati ljudi, ki bi sodelovali v nagradni igri »A si Gofla«, pa sem opazil, da prav nihče še ni kliknil na itak.si. Vsi so slišali za Goflo in videli številne plakate, nihče pa dejansko ni kliknil. Šele s temi promocijami in s širitvijo od ust do ust mislim, da se bo obisk strani povečal, čeprav so vodilni baje že sedaj z obiskom zadovoljni.

- Čez vikend sem bil v Nemčiji pri Mati Meeri (en.wikipedia.org/wiki/Mother_Meera) - zanimiva izkušnja.

- V prejšnjem tednu sem imel dva lušna nastopa v Kulturnem domu Velenje in v veliki predavalnici Ekonomske fakultete v Ljubljani. Po poletnih nastopih na odprtem in v nekaterih manj primernih lokacijah, sem se na odru gledališke dvorane v Velenju zavedel, kako mi je lepo. Prostranost odra, pozornost publike usmerjena zgolj vate, lahko si vzameš čas, lahko se čisto vživiš. Pozabil sem že, kako so gledališki odri super. Tudi bruci na EF so naju s Pižamo odlično sprejeli. Akustika predavalnice je naredila svoje in ko se je razlegal smeh in aplavz, si ga čutil do kosti. Odličen občutek.

- V torek sem na zadnjem sedežu avta na parkingu na Dunajski v Ljubljani pustil manjšo torbo. Sem mislil, da bom samo za trenutek skočil iz avta, pa sem se potem dalj časa zadržal. Rezultat: razbito zadnje steklo in ukradena torba, v kateri sem imel 20 eur, bančno, zdravstveno, študentsko in pasuž. Jaoo. Drugič bom avto raje pustil odprt, ker stroškov z izdelavo kartic je bilo za 15 eur, novo okno na avtu pa 115. :S

Silence is easy

2008-10-12T15:40:00.001+02:00

Tako kot tale spot izgleda moje življenje že kakšna dva meseca...

Fotke s Sicilije

2008-10-07T01:07:00.004+02:00

Z Murčem sva delala animacijo za skupino Renault Nissan na štiridnevnem potovanju po Siciliji. Nastale so sledeče fotke:

Legenda:

1. če to ni mafija, pol pa nč ne vem; 2. pogled na obalo otoka Sicilija; 3. vulkan Etna; 4. na vrhu Etne; 5. 0 stopinj in sneg na Etni (italijanska razlaga vulkana: first flat, then eruption, 1 km 'igh, very cold but inside very 'ot); 6. kaj vse ne smeš vzeti na avion, pozor: tudi pištole ne, za vse tiste, ki so imeli to v namenu naslednjič; 7. anarhija je na Siciliji močna, le angleško ne znajo; 8. murč ustreljen od mafije v Cataniji; 9. poziranje pred vrati Catanije; 10. kopanje na otoku Vulcano.

Fotke z Gofle

2008-09-25T00:16:00.002+02:00

Gofla in Sicilija

2008-09-25T00:13:00.003+02:00

Kratka objava preden greva. Z Murčem greva nocoj na Sicilijo (in se vrneva v nedeljo ponoči). Delati in uživati. Plačajo nama avion, hotel in honorar, da bova dva večera animirala slovensko skupino na prisluženem dopustu. Mislim, da bo zanimivo in zabavno. Vsekakor pa lepa izkušnja. Jeeej.

V četrtek ne pozabite pričeti gledat Goflo - neskočni talk show na http://www.itak.si/.
Goflo smo snemali ves teden po 15 ur na dan, tudi ponoči, zato smo na nekaterih posnetkih mogoče že precej utrujeni. Upam, da se ne pozna preveč. Prilagam nekaj fotk.

Fotke iz Buchanologije

2008-09-23T00:26:00.003+02:00

Buchanologija se vrača

2008-09-23T00:25:00.004+02:00

Že drugo leto zapored je sredi septembra v času mojega rojstnega dne Klemen Bučan v Kranju organiziral Buchanologijo, mega stand-up comedy party. Dogodek je znova upravičil sloves edinstvenosti in odličnosti.

Potem ko je lani prvič zaživela Buchanologija, dogodek, kjer po uri in pol smeha na vrsto pridejo še DJi, ki nadaljujejo zabavo v elektronskih ritmih, smo letos z visokimi pričakovanji dočakali ponovitev. Med ponosnimi povabljenci smo bili tokrat Pižama, Murč, Ivan Šarić in jaz, ki smo poleg Klemena zabavali občinstvo, ki je dodobra napolnilo kranjski Izbruhov bazen. Energija je bila odlična, publika prava, standup kot se šika. Mislim, da smo delo opravili odlično, ljudje so se zabavali in nasmejali, nato pa še naplesali. No, vsaj tisti, ki so ostali. Po dogodku sem posnel še nekaj intervjujev s komiki za pilotsko oddajo o stand-up komediji, ki se obeta v novembru, fantje so bili resnično sproščeni, tako da je nastalo nekaj zelo zabavnih posnetkov. Rojstni dan sem praznoval v backstagu, kjer smo se posladkali z mamino torto, se smejali, uživali in odšli domov v jutranjih urah. Kot se za slavljenca spodobi, domov nisem odšel sam. Na žalost s tipom, pa še Hrvatom po vrhu hahaha. Ivan je na stand-up prišel z vlakom iz Reke, pa sem mu ponudil, da lahko spi pri meni. Naslednji dan sva odšla na kavico s super družbo Brenkuš&co., nato kosila v Ljubljani, nakar jo je Ivan mahnil na vlak, jaz pa sem na poti do avta srečal Murča in z njim lutil po Ljubljani, ker sva iskala Omnia volišče. Obkrožil sem številko liste tudi jaz, me je pa močno držalo, da bi volil za Listo za čisto pitno vodo. To pa morajo biti res optimisti :)

Hvalaaaaaaaa še enkrat vsem za lepe želje in čestitke.

Gofla! Itak!

2008-09-20T01:24:00.003+02:00

Pa ga imam. Talk show. Sanje večine komikov so, da bi nekoč gostili svoj talk show. Mi smo našega ustvarili sami. Iz nule, iz ideje. Če je Mobitelov Itak tako poceni, zakaj ne bi govorili v neskočnost. In smo naredili neskončni talk show.

Zadnjih nekaj dni je bilo najbolj napornih v mojem življenju. Pa tudi najlepših. Hm, saj je kar malo žalostno. Namesto, da bi s kakšno punco ležal na plaži, sem cele dneve preživljal v večinsko moški družbi, večji del zadrževal smeh, pozno hodil spati, se zbujal potem ko je število zgrešenih klicev preseglo normo 5, generalno premalo spal, vsak dan jedel pico in smokije - ampak snemal. Snemal! Skeče, super ideje, s super ekipo Majestic5, s super scenaristi, igralci, komiki. Ljubim vas vse, samo sej to že veste ;) Na tak, jov-whazup-majmen, način.

V četrtek 18.9. je na spletni strani http://www.itak.si/ zaživela Gofla - neskočni talk show. Prvi teden se bo predvajal slabo urco dolg teaser, torej posnetek o tem, kako smo pripravljali studio, potem pa bo 25. stekel show. Ob snemanju smo se ful nasmejali, tako da upam, da se bodo tudi gledalci. Po moje bo hudoooo.

Kot scenaristi, komiki, igralci so sodelovali Klemen Bučan, Klemen Mauhler, Marko Murč, Perica Jerković, Nina Rakovec, Vanči Žorž, Mladen Pahović in Gašper Habjanič, ter posebni gost, legenda Zlatan iz produkcijske skupine Majestic5, ki je vskočil, ko smo ga rabili in med drugimi genialno odigral lik albanskega pesnika Ibrahima Gačija, ki bo zagotovo postal kulten :) Vabljeni k ogledu Gofle!

Ostale novice:
- odpovedati sem se moral koncertu Coldplay. Kuj železo dokler je vroče, pravijo. Namesto na Dunaj bom tako odpotoval na Sicilijo, kjer bom štiri dni preživel kot animator slovenske skupine na nagradnem potovanju. Ponudbe ni bilo moč zavrniti.
- v tem trenutku ko to pišem velja volilni molk pa nočem napisat, kje sem nastopil v četrtek. Bila je večtisoča množica na Prešernovem trgu. Kar zanimiv občutek, ko tvoj glas odmeva po Ljubljani.
- jutri nas čaka BUCHANOLOGIJA. Mega stand-up comedy party! Juhuhu, to bo hudo. Pa še rojstni dan bom praznoval. http://www.buchanologija.com/.

Reportaža z Europarka

2008-09-09T23:33:00.003+02:00

Pretekli vikend smo imeli izredno uspešen nastop v Mariboru na 8. rojstnem dnevu Europarka. Za to priložnost smo posneli posebno reportažo, za montažo je poskrbel Studio Murč.
Več o dogodku pa na blogu PERICE.

Zasuti z delom

2008-09-08T14:29:00.000+02:00

Zadnji dnevi so bili divji. Preteklo delo, uspešna izvedba festivala in preboj stand-up scene so naredili svoje, tako da te dni delamo na polno in pripravljamo nove projekte.

Nastopi v Portorožu, Novi Gorici, Lenartu in povezovanje prireditev predstavitve strankarskih kandidatk na prihajajočih volitvah (ki bodo btw na moj rojstni dan :S) ter mega spektakla štirikolesnikov Quad freestyle show, je izkupiček zadnjih dni.

Super je, ko delaš nekaj kar te veseli, osrečuješ druge, si v družbi prijetni ljudi, spoznavaš nove in nove obraze in si za to celo plačan. Prvič po zelooo dolgem času poletja ne končujem s košarkarskimi treningi in nisem vse dni v septembru že v telovadnici. Po pravici povedano teh zaprašenih-slabo-prezračenih prostorov prav nič ne pogrešam. Pred nami so novi izzivi, nove ideje, projekti, ki se jih veselim.

Več o tem pa v prihodnjih dneh.

Primorska in MC Mauhi

2008-08-25T16:43:00.006+02:00

Vikend je bil primorsko obarvan. V petek nastop v Izoli na Ribiški noči in v nedeljo še na festivalu Zmaj 'ma mlade v Postojni. Še dobro, da je bil z nami MC Mauhi.

Pozimi sta se oba Klemena (Bučan in Mauhler) predstavila na takmićanju za Mistra Hotela Kongo in takrat je Mauhi pokazal svoje radiatorčke (glej sliko), ki pa mu na žalost kljub temu niso prinesli zmage. Radiator je kasneje pozabil v avtu drugega Klemena, zato sva v petek na poti v Izolo naredila še postanek pri Mauhiju, da bi naredili izmenjavo: radiator za moje pozabljene stvari v njegovem avtu. Mauhi je ravno prišel z morja s punco, zato si je zaželel zabave (šala) in se odpravil z nami v Izolo – kot roady.

Hvala bogu, da je šel, ker ko smo prišli na prizorišče je izgledalo grozno. Nikogar nikjer, da bi nas pričakal, nobenih stolov, nobenega odra, niti nismo vedeli v katero smer bomo govorili in gledali. A roady Mauhi je hitro reagiral, iz sosednjega lokala privlekel stole, ki smo jih razporedili po trgu, se pri sosednji piceriji dogovoril za krpo, s katero smo počistili stole in zrihtal še namizne papirnate podstavke, ki so nato krasili stole. Prvič smo nastopili z naglavnim mikrofonom, ki je delal nekaj preglavic, predvsem zaradi piskanja ob raznih efektih z roko in težav pri izmenjavi mikrofonov. Ob optimizaciji pogojev in enournim premikom začetka, se je večer razpletel odlično. Nabralo se je kar nekaj ljudi, ki so uživali v šovu, se smejali in ploskali. Po našem nastopu so sceno prevzeli mladi lokalni DJi, katerim se je na micu pridružil še MC/roady Mauhi (glej posnetek). Izsilil sem še nočno kopanje (v vodo sem šel samo jaz), ustavili smo se za školjke in sardele in kruh, poslušali mehiške trubače in utrujeni odšli domov.

V nedeljo v Postojni ni bilo toliko težav. Pričakal nas je lep ambient mestnega atrija. Stoli so bili hitro polni, prostor je bil nabito poln. Perica je povezoval, nastopili pa smo še MC/roady/komik/igralec Mauhi, Vanči Žorž in jaz – v tem vrstnem redu. Fajn je bilo. Kot vestni učenec Teškega sem tokrat izsilil pico (z glasnim jamranjem kooolk smo lačni), potem smo pa še malo »furali safer« (to je zdaj IN) na Trnfestu.
Fotke s Postojne: TUKAJ

Perica and the dancing monkeys

2008-08-23T03:08:00.004+02:00

Perica je par dni pred Trnfestom klical, če bi sodelovali pri skeču s plesnim vložkem. Z Vidom sva bila takoj za. Pred nastopom smo na hitro malo zvadili, s tem da do zadnjega nisem vedel, kdaj moram sploh kaj narediti. Perica je točko uporabil v začetku showa, za ogrevanje publike. Super je uspelo. Prvi panč je bil že sam komad, drugi najin prihod, tretji skupna koreografija. Enjoy, pa ne gledat tega kako sem jaz beden, jooo :S

Pa je za nami

2008-08-21T12:34:00.004+02:00

Pa je za nami. Prvi samostojni festival stand-up komedije PANČ. Razpletlo se je nad pričakovanji. Dvorišče je bilo polno, komedijanti so sekali, mediji so pisali in fotkali, smeh je odmeval med grajskimi zidovi.

29. maja sva se s Teškyim prvič odpravila na Ljubljanski grad na pogovore o možnosti organizacije Festivala v okviru Festivala Ljubljana. Da bi se vključili v sam program ljubljanskega festivala smo bili prepozni, so nam pa ponudili odlično varianto organizacije festivala kar na prestižni grajski lokaciji. Ob koncu junija smo pričeli z intenzivnim delom. Sestava programa, iskanje sponzorjev, priprava reklamnih vsebin, spletne strani in še in še. Poletje je hitro minevalo, v pisarni smo bili tudi po cele dneve, včasih domov odhajali ob 3h ponoči (hvala bogu za Nobel burek v lj – epp), zaradi računalnikov slabovidni, a stvari so se odvijale v pravo smer. Praktično vse je šlo točno tako, kot sem si predstavljal. Tudi na koncu, ko se je festival začel. Intuicija je zakon! Rezultat je nad vsemi pričakovanji. Več kot 2000 obiskovalcev v treh dneh in super promocija stand-up komedije. Cilj festivala je bil izpolnjen. Predvsem je bilo lepo videti vse komike na kupu, kako delujemo složno, se med seboj spodbujamo, si pomagamo in širimo dobro voljo. Nastala je kar nekakšna mini komuna komikov, uspešen festival pa bomo proslavili nocoj na zaključni večerji.

Ko si tako okupiran z nekim delom in je le-to opravljeno, se za trenutek znajdeš v čudni situaciji. Vso poletje sem delal na festivalu, ujel nek ritem življenja, bival v Ljubljani in zdaj je mimo. Z bližajočo jesenjo se nam obetajo nastopi po klubih, centrih, dvoranah, načrtujemo pa tudi še kak večji projekt. Moj bo predvsem zaključek študija, včeraj sem si v knjižnici nabral gradiva, tako da je treba počasi v akcijo. Juhuhu.

Več fotk na:

Petra: hunney.wordpress.com
Miha Rekar: galerija.mr-foto.net
Žan: blog.kafol.net

Panč me

2008-08-17T13:19:00.004+02:00

Panč me I must be dreaming. 1300 obiskovalcev uvodnih dveh večerov festivala, odlična energija, super komedijanti. To bi bil hiter prerez dogajanja.

Nocoj, v nedeljo 17.8. bo še potekal še zadnji, tretji večer festivala stand-up komedije Panč. Potem ko sem prva dva večera opravljal delo za vsaj 10 delovnih mest, me nocoj čaka še nastop.

To bo moj natanko 100. nastop v karieri in to ravno na dan, ko bi bil moj pokojni brat Nik star 23 let. Nik tale je zate!

Trnfest in da house

2008-08-10T04:50:00.004+02:00

Vsake toliko pride kak nastop, ki znova na polno požene adrenalin po žilah. Trnfeški stendap je to zagotovo bil. Dvorišče je bilo nabito polno, smeh je odmeval do neba.

Lanski nastop na Trnfestu je bil eden prelomnih, vsaj tako se mi je zdelo takrat. Prvič pred takšno publiko, prvič tako opažen. Bil je to moj 23. nastop. Leto dni in 75 nastopov kasneje smo se spet srečali. Same place, same time. Še večja množica, adrenalin po žilah. Želel sem preizkusiti nekaj novega materiala, predstaviti zadnje domislice in nekaj najbolj udarnih. Potem ko je bilo nekaj zadnjih nastopov izvednih že precej na »rutino«, je za ta nastop želodec mlel že nekaj dni prej. Večja kot so pričakovanja, več kot je ljudi, bolj imaš občutek odgovornosti, da ljudi ne smeš pustiti na cedilu. In jih tudi nismo. Vid in Perica sta bila odlična, slednji je prebil led s skeč domislico »turbo domače glasbe,« v katerem sva zaigrala tudi z Vidom in vsi smo poželi gromek aplavz.

Show je šel kar gladko. Zaradi gneče so mnogi slabo videli in slišali, pogoji niso bili optimalni, vseeno je ob taki množici smeh tresel stene. Na koncu so bili obrazi vseh zadovoljni, zelo sem bil vesel pohval ljudi, katerih mnenje mi veliko pomeni. Lucija Ć je rekla, da sem bil letos bolj udaren, bolj glasen, bolj prisoten. Yees.

Rox, ki se je odločil, da bo odslej nastopal le še priložnostno in za gušt, ter intenzivno deloval kot promotor stand-upa, a obljubil, da ne bo postal manager, je dogodek opisal takole:

"Že pred nastopom je bilo ozračje naelektreno, publika, ki je bila na dvorišču KUDa nagnetena kot še nikoli, je napeto pričakovala pričetek glavnega dogodka večera, dogodek, ki naj bi jih konstantno držal v krču smeha celo uro in pol. Niso bili razočarani. Marsikdo bi se ustrašil odra, pod katerim se drenja tisočerica sardinasto nagnetenih, zabave pričakujočih in notorično zahtevnih KUDovskih gledalcev. Ampak ne Perica, Tin in Vid. Prva tri imena slovenskega stand-upa so v tem nastopu še utrdila svoj status. Zabave lačni gledalci so domov odšli s krči v trebuhu. Fantje so preprosto razturili."

Nastop je bil tudi medijsko najbolj izpostavljen do zdaj. Delo, Žurnal24, Vest, Indirekt.

Sanje, Šentjur, TrnFest

2008-08-04T19:26:00.006+02:00

Dnevi minevajo hitro. Kot da bi se včeraj prvič dobili na sestanku za festival, od katerega nas sedaj loči le še 12 dni. The summer is crazy la la la la.

Prejšnji teden se je v general štabu festivala Panč na Resljevi 26 situacija nekoliko umirila. Nič več dela do 3h ponoči, glavnina je bila opravljena. Čakali smo, da se po lokacijah v Ljubljani in njeni okolici, pojavijo plakati, jumboti, da se na radijih sliši reklama, da jo zagledamo tudi na televiziji. Te dni nas čaka predvsem promocija in zadnje priprave na dogodek.

V četrtek sem po hitrem dogovoru stopil na oder Festivala Sanje, ob njegovi otvoritvi v parku Zvezda. Bila je zanimiva izkušnja. Po uvodnih nagovorih organizatorjev in podžupana, je pravljico prebrala gospa Štefka Kučan, za njo pa sem bil na vrsti že jaz. Najava je bila sila abstraktna: »On ni akustična prevara, ni sublimni objekt ideologije…«
Nastop je šel fino, material sem očistil vseh neprimernosti in bil vesel, ko sem nasmejano in ploskajočo zagledal tudi Štefko. Prispevek z otvoritve je bil naslednji dan med drugim objavljen tudi v rubriki POP IN, na rtvslo.si in med SiOLovim novicami. Ker sem šele prejšnji dan potrdil nastop, me niso dali v najavo in zato tudi moje ime ni omenjeno prav v nobeni novici. Toliko o novinarski samoiniciativnosti.

Naslednji dan sva s Perico šibala v Šentjur, kjer je bil dogovorjen nastop na tamkajšnji lokalni študentski žurki (beri: pijanki) poimenovani Lavorjenje. Ob najinem prihodu so ga imeli zbrani že precej pod kapo, prav tako za nastop ni bil pripravljeno nič. V zadnjem trenutku so tekali naokrog, iskali stole, pripravljali luč. Pred nama je bila na vrsti modna revija, nato pa stand up. Glasen začetek in oponašanja so pritegnila pozornost in ljudje so se zgrnili okrog improviziranega odra, kjer sem prvi nastopil jaz. Šlo je solidno, šundra, vpitja in glasnega govorjenja izza ozadja je bilo kar nekaj. Palila je fizična komedije in fore s čim manj razmišljanja. Koncentracija ljudi je bila nizka, morda bi bilo najboljše, če bi vsega skupaj show trajala 20 minut. Tako pa je po mojih uvodnih 15 minutah, mikrofon prevzel še Perica, ki je nastopil dobro, a ni dobil tistega odziva, ki ga je vajen in ga redno dobiva s temi biti. Tudi moj drug del je doživel podobno usodo, gledalci so sicer zagnano spremljali zadevo, le pravega feedbacka ni bilo in po zaključnem aplavzu, se je pitje lahko nadaljevalo.

V soboto pa Trnfest. Zaradi odpovedi ene izmed predstav, je Tešky sestavil ekipo za večer stand upa. Oba Klemena in on. Prvič po dolgem času sem si želel zgolj ogledati kak stand up. Pa ni uspelo. Pristal sem na odru, kot povezovalec. Zaradi časovne omejitve, vse prireditve se morajo končati do 22h (začeli smo ob 21h), sem le pozdravil občinstvo in napovedal vse nastopajoče. Vmes sem na hitro uvalil še bit o glasbenikih, da sem upravičil honorar (kot bi rekel Jaka) – 2,5 pijači.

Glas o festivalu se lepo širi, jumboti kraljujejo na idealnih lokacijah, še zadnja udarna promocija sledi v sredo 6.8., ko na Trnfestu nastopimo Perica, Vid in jaz. Ob 20.30.

Return punch

2008-07-30T18:18:00.002+02:00

Zakaj se vedno šele čez par dni spomniš perfekt return punch. Jaoo. Saj poznate tisti občutek, ko par dni premišljuješ, kaj bi v določeni situaciji moral reči in se ti šele čez par dni posveti.

Ko sva s Perico nastopala na Kredarici, mi je sredi šale o nemških sexy reklamah eden izmed VIPovcev, po možnosti poslanec, izza hrbta stisnil: »To so stare finte.« Delal sem se, da sem stavek preslišal. Tudi sicer ga je slišalo zgolj nekaj ljudi. Vem, da fora ni vrhunec izvirnosti, zato me je malček vrgel s tira in mi dal misliti nekaj naslednjih dni. Včeraj se mi je posvetilo, kaj bi moral reči.

Več dejstev je bilo na moji strani:
1. Ta stavek je izrekel politik. Politik! Pravi vir originalnosti.
2. Ta stavek je izrekel človek, ki je član SDS. Strankarski vir originalnosti.
3. Ta stavek je izrekel človek, ki je sedel zraven Janše. Predsedniški vir orginalnosti.
4. Drugo (domišljiji dajmo prosto pot)

Glede na ta dejstva, bi bili potencialni odgovori sledeči (in bi zaradi njih moral verjetno teči dol s Kredarice):
- Res je, stare finte so, mogoče celo dobim Bob leta.
- … bi rekel Tony Blair.
- Hm… zakaj ta stavek niste zakričali tudi na lanski obletnici samostojnosti
- Že res, da so stare finte… vendar jih vi plačujete.
- … je rekel in podpisal uvedbo vinjet.
- Ja, ampak važno je sodelovati, ne zmagati.
- Še milijon možnosti, če imate tudi vi kakšno zanimivo, kar na dan z njo.

Fotke s Triglava

2008-07-28T09:35:00.001+02:00

Iz 2864 na 0m

2008-07-28T09:34:00.002+02:00

S Perico sva imela v petek nastop na najvišji ravni. Pa ne zato, ker bi bil najin nastop tako uspešen. Nastopila sva namreč v koči na Kredarici na 2510m, v publiki pa je bil sam predsednik vlade Janez Janša. Višje kot to ne moreš iti.

Med tednom je prišla ponudba. Kdo bi šel na Triglav nastopati za Janšo. Kandidatov je bilo malo. Na koncu sva gojzerje in nahrbtnike spakirala Perica in jaz, ter se ob 6h podala proti Mojstrani, kjer je bil zbor. Ob 7h smo že šibali na Kredarico. Nekaj čez 13. uro sva mrtva ležala v koči. Ob 19h je sledil nastop. Poletni tabor stranke SDS. Za VIP mizo so sedeli poslanci in Janša, ki je imel pred mojim nastopom tudi krajši govor. Ko sem prijel za mikrofon me je močno držalo, da bi rekel: »Hvala mlademu in neuveljavljenemu komiku za ogrevanje publike. Le vztrajaj, nekoč ti bo uspelo.« Sobica je bila nabito polna, zraka premalo, publika sproščena. Kar se zgodi nad 2000m, ostane tam. Zabavali so se, se smejali, tudi Janša, čeprav sva kasneje izvedela, da je bil tisti dan slabe volje. Perica je bil v težkih pogojih odličen. Prostora za fizično komedijo je bilo malo, le redki so naju sploh videli. Glede na težke pogoje, sva dobro opravila svoje delo. In po nastopu hitro padla v posteljo. Spal sem s kapo, polno oblečen in pokrit s štirimi dekami. Ob bujenju je padla odločitev. Če sva prišla že tako daleč, bova šla pa še na Triglav. In res sva se podala na najvišjo točko in tako postala prava Slovenca! Sestop je bil naporen. Noge so šle po svoje, Perica je sredi poti ugotovil, da je v koči pustil fotoaparat. Na srečo se je lepo izteklo in se je z dobim možem zvečer dobil v Ljubljani. Komikaze so isti dan nastopili v Kopru, na Festiku. Zaradi odsotnosti Mladena in Teškega, sem se uvalil, da bi nastopil tudi jaz. In tako sva s Perico direktno s Triglava odvihrala v Koper, z 2864 metrov na 0, ko sem se potopil v morje, celo pod nulo.

V Kopru smo nastopili v parkcu blizu plaže. Ob 19h. Veliko prezgodaj. Pogoji spet težki. V bližini so se na vrtiljaku igrali otroci in zraven spuščali glasne zvoke užitka. In motili. Material smo morali prilagajati na čim bolj family friendly. Sam sem bil izbran, da nastopim prvi, za mano so se zvrstili še Murč, Pižama, Rox in Perica, pri katerem se je že spustil mrak in so razmere postala kolikor toliko sprejemljive. Po nastopu sva z Murčem še malo zaplavala, morska voda je nekoliko zmehčala težke noge.

V nedeljo še tretji nastop v treh dneh. Sežana, MladiFest. 50 sedišč se je hitro napolnilo, na srečo smo nastopili zunaj, tako da se je tekom nastopala nabralo še enkrat toliko ljudi, ki so stali v ozadju. Nama s Perico se je tokrat pridružil še Klemen Bučan, ki je še isto dopoldne priletel z Egipta. To pa je predanost. Zaradi musklfibra sva bila s Perico tokrat bolj statična, zato pa je bil Klemen energičen za vse tri. Za zaključek večera se mi je shake solata med šejkanjem raztresla po celem avtu, tako da je bil paradižnik pod sedežem, mozzarela (ela ela eee) pa zataknjena za varnostni pas.

Bil je to zanimiv, lep in naporen vikend. Juhuhu.

Skeč za Festival Panč

2008-07-23T02:43:00.008+02:00

Zaživela je spletna stran festivala - www.festivalstandupkomedije.si, sestavljen je program nastopajočih, vstopnice so že na prodaj preko Eventima - www.eventim.si.

V petek smo posneli še reklamni skeč za festival. Režija, kamera, montaža: Perica Jerković in Marko Murč, igrala sva še Mladen Pahović in jaz.

Radiohead in All I Need

2008-07-20T13:43:00.005+02:00

Prejle sem videl tale spot in sem dobil mravljince po telesu. Res kul zadeva, končno en spot, ki ima smisel, ki ima sporočilo. Radiohead in MTV sta se združila v boju proti izkoriščanju otrok in nastalo je tole. Check it out.

Pozitivna presenečenja

2008-07-20T13:43:00.001+02:00

Večkrat se je že zgodilo, da se nam je ob prihodu na lokacijo nastopa meglilo pred očmi, ker je kazalo, da bo nastop pravi polom. Večkrat se je na koncu izkazalo prav obratno, tudi tokrat v Postojni.

Z Bučanom smo se v soboto odpravili v Postojno, na enega izmed poletnih nastopčičev. Za ohranjanje forme. Pulz bar, postojnska plaža, lokal, ki obratuje zgolj poleti. Doma sem pozabil številko organizatorke, lokacije nastopa nisem poznal (google ni našel ničesar). Celo pot sem upal, da me bo sama poklicala, a ker zaradi vinjete in šentviškega predora sedaj kar padeš v Postojno, smo se že več kot uro pred nastopom znašli v Postojni. Kam pa sedaj. Intuicija je pravila, da zadeva mora biti kje okrog modernega središča zabave (bowling, wellness) - Epicenter in s prve smo zadeli jackpot. Lokalček je bil obdan s športnimi objekti (koš, tenis, odbojka), v centru je bil šank, okrog njega pa mizice in stoli. Organizatorji so si zamislili, da bi nastopili na sredini »plaže«, vendar bi bila vidljivost minimalna, zato sem predlagal, da »oder« prestavimo na potko (ki vodi do igrišča za odbojko) 1m nad lokalom in odločitev se je izkazala za pravilno. Tako smo dobesedno ustvarili oder, luč je bila odlična, ozvočenje tudi, pogoji za stand up so bili nared.

Ko je Klemen okrog 22:30 naznanil pričetek showa čez nekaj minut, in mimogrede navrgel, če ima kdo dodaten par nogavic, ker ga zebe v noge, se je že zaslišal smeh. Dobro kaže, sva se strinjala. In res je. Ko sem stopil k mikrofonu, napravil začeten nagovor (Kdo je že bil na stand upu? Ahaa, ste bili na Trnfestu?) in povedal bit o železnici, je že prišel aplavz in smeh. In tako je šlo vse do konca, 40 glava publika je sodelovala, ploskala in navdušeno spremljala dogajanje. Na koncu so si želeli še, a tokrat smo vedeli, kdaj odnehati. Ob najavi, da v Ljubljani pripravljamo festival stand up komedije, sem slišal izjave: »To se pa splača iti!« Splača, splača.

Ura se je bližala polnoči, odrinili smo domov. Klemenova Tina je zaradi mraza ves nastop prečepela v avtu, že naslednje jutro ju je čakal let na zaslužene počitnic. Izvedeli smo še, da se je isti večer ob isti uri v postojnskem Jazzy klubu prav tako odvijal stand up (Postojna postaja pravi New York). Google je povedal, da je nastopal Tim Uršič. Škoda, da prihaja do pokrivanja že tako redkih dogodkov. Lahko bi se zmenili in uskladili termine.

Zadnji dnevi v slikah

2008-07-16T01:41:00.004+02:00

Legenda:

1. nekega jutra se zbudiš. v bloku v 4. nadstropju. in nekdo stika okrog tvojega okna??
2. zmajček panč, ki ni prišel na plakat :(
3. če vas skrbi, da se boste zredili, ker preveč pijejte vodo, priporočamo jano light!
4. nabolj stisnjena pomaranča za VAS. nihče ne stisne pomaranče bolj od nas, tako kot je naša pomaranča stisnjena ni nobena. ej a bi tale sok pomaranča... ne stari ni dost stisnjena... dajmo raje florida gold, ker tale pomaranča je pa RES stisnjena. samo za nas.
5. logo panč, ki ni prišel v igro :(
6. kaj se zgodi z bučanovim računalnikom, ko gleda posnetke z zadnjega stand upa v menzi.
7. poišči napake na sliki
8. si ga izgubil?

Poletje je kul

2008-07-16T01:23:00.001+02:00

Kolk so kul dnevi. Počutim se dobro, kot že dolgo ne. Uporaben. Koristen. Z namenom. Prvič po dolgem času zjutraj zgodaj vstajam brez težav. Ker sem motiviran. Sonce sije.

V petek smo se z obema Klemenoma odpravili v Brežice v tamkajšnji Mladinski center. Nastop bi moral biti že pred tednom dni, a smo ga zaradi nesreče na Savi dan prej soglasno prestavili. Vzdušje je bilo simpatično. Nastopili smo ob v parku tik ob centru, zbralo se je nekje 60 ljudi. Ti so lepo sodelovali, morda na trenutke bolj, na trenutke manj. Še posebej nekaj najstnic, tik ob odru, je bilo pogumnih in glasnih, vendar na zelo prijeten način, saj so na vsak naš nagovor v stilu: »Poznate to in to,« one odgovarjale z da in ne. Vsi smo dobro opravili svoje delo, publika je bila po zaključku zadovoljna, tudi organizatorji so si zaželeli, da bi bil stand up bolj pogosto na jedilniku tudi v njihovem centru. Čas je, da se večeri komedije pričnejo odvijati po slovenskih krajih vsaj na mesečni ravni.

Vikend je bil odličen, za napolnit baterije, za iskanje smisla življenja. Tudi teden se je začel popolno, priprave na festival potekajo po planu, zaključujemo pogajanja s sponzorji, podpisujemo pogodbe, pripravljamo vsebine, gradivo, splet. Na gradu bo v avgustu zagotovo dogajalo. Če ne drugega, bo zastonj sladoled. Danes sem se namreč dogovoril z Ljubljanskimi mlekarnami, da bodo v času festivala na gradu brezplačno obiskovalcem stregli sladoled. Že zato se splača priti. Juhuhu.

PANČ - Festival stand-up komedije Ljubljana

2008-07-10T19:21:00.003+02:00

Festival Lent 2008

2008-07-10T19:13:00.003+02:00

V ponedeljek smo s Klemenom Mauhlerjem in Gašperjem Habjaničem (na open majku) nastopili na Festivalu Lent v Mariboru.

Naročeno nam je bilo, da pridemo na prizorišče že dve uri pred nastopom. Zaradi potencialnih novinarjev. »Vidva znata zamuditi,« se je glasil svarilni poduk. Klemen se je sicer odpravil v prostore Radia City na kratek pogovor, sam sem se dve uri prekladal sem in tja. Edini, ki se je zmenil zame, je bil dež, ki se je medtem ulil na polno. Jaoo, pa tako sem se veselil prostornega odra in večje množice. Ni ga čez velik oder. Ker potem lahko tečem. Goooooooool.

Plan B. Klub stand up komedije. 90 sedišč. Majčken oder. 145 stopinj. Klub se je napolnil, kljub dežju. Stalne stranke. Videlo se je, da že imajo za seboj kar nekaj večerov in da so prišli na inšpekcijo, v stilu, da vidimo kaj tele zmorejo. Gašper je bil dober, odziv soliden. Tudi sam sem opravil solidno, zmožen sem še veliko več. Smeha je bilo, včasih manj, včasih več, včasih povsem nepričakovano, nekatere so šle tudi mimo. Malo sem se pošalil na račun penisa g. Rukovine, kar je bilo sprejeto z uuuuuuuuuuuuu. Za menoj je na oder stopil še Klemen in odlično opravil svoje delo. Veliko smeha, aplavzov in solz. Odziv po koncu je bil dober, tudi izjav v stilu, najboljši večer do sedaj, ni manjkalo. Vseeno nisem bil 100% zadovoljen. Festival Lent je bil zgolj eden izmed klubskih nastopov pred sto-glavo publiko, ki je šel ob poplavi ostalih dogodkov, tudi gladko mimo medijske opaznosti.

Je pa bilo zato toliko boljše po nastopu. Zašli smo v KMŠ in tam ostali, dokler nas niso podili ven. Klemen je hotel vedriti pred lokalom in iskrice z varnostniki so bliskale na vse strani. Smeha in lepih trenutkov ni manjkalo. Maribor je kul.

Galerija fotografij je na voljo TUKAJ.

Nastop v Brežicah prestavljen

2008-07-05T18:15:00.001+02:00

Zaradi tragične nesreče v Sevnici smo se z Mladinskim centrom Brežice družno dogovorili, da se petkov nastop prestavi za teden dni.

Priprave na Panč – Festival stand up komedije Ljubljana so v polnem teku, v pisarni sem bil zadnjič kar do polnoči. Zato tudi nisem bil pozoren na dogodke, ki so v tistem trenutku polnili vse slovenske medije. Na reki Savi v Sevnici se je zgodila huda nesreča s smrtnimi žrtvami. Dan pred našim nastopom v Brežicah. Zjutraj me je poklical Bučan in me vse natančno razložil, a da bi odpovedali ni kazalo. Iz brežiškega centra so zagotovili, da ne mislijo odpovedovati, narobe je hodil tudi padajoči dež. Po natančnem premisleku in ugotovitvi, da so vsi ostali odpovedali prireditve, smo dokončno odločitev sprejeli tudi mi. Komedija in zabavljaštvo na tak dan ne bi bila primerna, tragedija je bila prevelika, veliko ljudi je bilo neposredno prizadetih. Se pa zato nastop prestavi (zaenkrat še neuradno) za teden dni in sicer na petek 11.7. (park ob Mladinskem centru Brežice).

Sožalje vsem :(

Moj kiks

2008-06-28T13:20:00.001+02:00

Moj kiks v časopisu Total Tedna ;)

Dolgo vroče poletje

2008-06-28T05:08:00.001+02:00

Vročina je udarila na plan brez milosti. Dnevi so nabito polni, dela za faks, z nastopi in ljubljanskim festivalom stand up komedije ne manjka.

V zadnjih dneh sem se kar malo iztrošil. V letu 2008 imam za seboj že 38 nastopov, tako da mi je malo padla koncentracija, motivacija in energija. Zato tudi manj objav na blogu in slabša izvedba nastopov, ki so sicer bili zadovoljivi, vendar sem sam pri sebi vedel, da sem vložil premalo energije in priprav, kar so posledično na nastopih opazili ostali nastopajoči in naši spremljevalci.

Preteklo soboto smo s Perico in Klemenom M. konkurirali nogometu in potegnili krajšo. V novomeški Lokal Patriot smo se odpravili z velikimi pričakovanji, zavoljo slovesa novomeške publike, ki pa le-tega tokrat ni opravičila. Fuzbal je bil močnejši. Počakati smo morali na konec tekme, ni manjkalo podaljškov, tako da smo šele po enajsti pričeli s showom. Koncentracija je bila zato slabša, pijanosti več in nastop le ni bil top špica ena A, kot smo upali.

V Kudu France Prešeren je v nedeljo Vid pripravil zaključek sezone njegovega stendapa, osrednja nastopajoča sta bila še Ivan in Perica. Super dogodek, dve predstavi, nasmejani obrazi, kvalitetni komiki, na drugi predstavi pa sem v družbi Dušana Tomiča show otvoril tudi jaz, z nekaj še nepreverjenimi forami, ki so kar simpatično uspele. V zadnjem času mi ustvarjanje novega materiala kar gre (trkam na les), za kar se moram prikloniti mojim svetovalcem (beri: Kati in Perica).

Medtem ko se Murč poti v Islandiji, jaz kraljujem v njegovi sobici v Krakovem/Trnovem, v ponedeljek sem si v Križankah ogledal Jinxe, potem pa pičil v Maribor na izpit. S Teškyim vedno bolj intenzivno delava na ljubljanskem festivalu stand up komedije (več o tem še sledi), ves čas pa me lovijo še obveznosti na faksu.

Nocoj sem se odpravil v Lesce v tamkajšnji prestižni Casino Tivoli. Ocena: grozno! Sem to pričakoval? Absolutno. Prav smešno mi je, kako so ljudje optimistični in upajo v nekaj, kar se že na daleč vidi, da je obsojeno na propad. Slovenski casinoji so kot psihiatrične bolnišnice, polne pacientov, ki ure in ure, dneve in dneve, sedijo pred avtomati in pritiskajo na gumbe. Vmes se pojavi obvestilo, da se bo začel stand up in nihče niti ne trzne. V zgornje nadstropje, kjer so bile pripravljene mize in oder, je tako prišel celo eden! Kasneje so mi povedali, da ljudje nadstropje višje pridejo le, ko je žrebanje, ignorirali so že vse živo, med drugim misice in Natalijo Verboten. Ker nikogar ni bilo gor, s(m)o se odločili, da nastopim kar na strehici barčka v igralnici. Je kdo poslušal? Absolutno ne. Lažem, poslušal je tisti eden, pa še pet zaposlenih. Njim sem pravzaprav govoril in brez njihovega smeha bi težko preživel cel nastop. Stal sem torej na strehici, poskušal z glasom in čim manj mimike izvleči vsaj malo smeha, nihče ni dvignil pogleda in ko sem končal, so štirje zaploskali, nekdo pa se je zadrl: »Hvala bogu!« Hahaha. Nekoga sem očitno res motil pri izgubljanju denarja. Hitro sem jo popihal domov, pred vhodom pa srečal tistega edinega, ki je poslušal, ki mi je rekel, da moram več govoriti o tem kakšni so Američani, kakšni so Italijani, kakšni Nemci in kakšni Indijanci. Mislim, da bom raje govoril o pacientih.

Ormoško poletje

2008-06-20T13:41:00.000+02:00

V Ormožu se stand up komedija lepo prijema. Potem ko sva s Klemenom B. tam gostovala ob koncu marca, smo v okviru festivala Ormoško poletje tam uprizorili še show Retrospekta.

Ob najinem prvem gostovanju sva s Klemenom napravila kar za uro petnajst showa, zato sva se ob tokratnem obisku Ormoža pripravljala, da predstaviva povsem nov material. Publika naj bi bila namreč ista. A temu ni bilo tako. Že v začetku showa smo namreč izvedeli, da si je najin prvi show ogledala zgolj peščica posameznikov. Zato sva se na licu mesta odločila, da iz žepa povlečeva še kakšno starejšo udarno.

Sprva smo bili dogovorjeni, da bosta z nama v Ormož potovala še Klemen Mauhler in Vid Valič. A sta žal morala odpovedati, zato je se je začel lov za rezervami (haha). Prvi je nastop potrdil Perica, pridružil se nam je še Marko Murč, ki je že naslednje jutro odpotoval na Islandijo, kjer bo preko poletja delal kot treking vodič.

Lokacija je bila izvrstna. Dvorišče ormoškega gradu, obdano s štirimi stenami. Prostran oder, odlična akustika. Vreme se je umirilo, zato smo lahko nastopili zunaj. Publika je bila zelo mešana, od najmlajših do nekoliko starejših. Bučan je povezoval in imel vmesne vložke, prvi je nastopil Perica. Ob hladnem občinstvu ni imel lahkega dela, a je z zabavno biografsko tematiko hitro pridobil publiko na svojo stran. Za njim je nastopil Murč, potem pa še jaz. Ob dodatku starejšega materiala, sem nastop raztegnil iz 15 na 30 minut, potem pa izsilil še bis. Če sem pa blont :) Predstava se je končala, ljudje so nam ploskali, ena izmed hostes nam je izročila ormoški Jeruzalem, fantje so odšli z odra, jaz pa sem prijel za mikrofon in povedal še dober bit o delovnem razmerju, ki sem ga prej spustil. Iz zaodrja sem slišal glasen smeh vseh, ki so v nekem trenutku dojeli, da mirno nadaljujem z nastopom. Ko sem končal, smo se še enkrat priklonili in to je bil to.

V soboto s Perico in Klemenom M. odhajamo v Novo mesto v tamkajšnji Lokal Patriot. Večer bo nogometno obarvan, po tekmi nastopimo še mi.

V oddaji Dinamit

2008-06-19T16:55:00.005+02:00

Prejšnji četrtek sem gostoval v oddaji Dinamit na Čarli TV. Tu je posnetek.
PS: Festival stand up komedije na ljubljanskem gradu bo! 15.-17.8. V prihodnjih dneh začenjamo z akcijo na polno. Juheej!

Recite NE polnozrnatim žemljicam

2008-06-16T00:47:00.004+02:00

Fuzbalersko obarvani dnevi. A ne samo to. V četrtek sem gostoval na Čarli Tv, zvečer pogledal koncert Rozinke, se ponoči odpeljal v Maribor, zastrupil s hrano, v soboto odšel v Soboto, v nedeljo pa gledal Hulka.

Na Čarliju je bilo zabavno, sem bil kar v elementu. Upam, da bo posnetek na voljo tudi na netu (http://www.carlitv.com/). V zadnjem času malo zamujajo z objavljanjem. Intervju je šel hitro, odvrtel se je dvominutni clip z nastopa v Gromki (2. Retrospekta, hvala Nataliji Rodošek za montažo DVDja), povedal sem par neumnosti in vmes še kakšno pametno, če potegnem črto – bilo je kul. Sem pa se kar nekako uvalil v oddajo, potem ko sem videl prispevek s koncerta Julia Iglesiasa. V njem je bilo tudi nekaj sekund mojega nastopa, vendar brez zvoka, in sem pisal novinarki, če ima kakšno fotko, pa me je namesto tega kar povabila v oddajo. Why not.

Zvečer koncert. Rosheen. Potem pa nočna pot v Maribor. Na bencinski sem si kupil sveže pečeno polnozrnato žemljico, ki sem jo pojedel šele naslednji dan po bujenju. In me je nekaj zagrabilo v želodcu. Dan in pol sem komiral.

Sobota zvečer. Nastop v Murski Soboti v mladinskem centru MIKK. Težko delo. Isti večer je bila zadnja oddaja Big Brother, fuzbal, koncert Vili Resnik v bližini, pa še turoben in deževen dan, takšen, ko se ti ne da niti pomisliti, da bi šel ven. V klubu se je nabralo kakšnih 40 ljudi. V Mikku sem bil že tretjič, od zadnjega nastopa v Murski pa je minilo že pol leta. Čakali smo na zamudnike, nekateri so se že pošteno dolgočasili. Ko sem stopil na oder, me je pričakala prav ledena publika. Trdo smo delali in uspelo nam je. Klemen M. je med Bučanovim nastopom zadremal na kavču, nato pa ob najavi kot prerojen stekel proti odru, preskočil enega izmed monitorjev in nasmejal zbrane do solz. To te pa naučijo na Akademiji :P. Pošteno smo opravili svoje delo. Poročilo z nastopa in fotke si lahko ogledate tudi na spletnem portalu sobotainfo.com. V Kranj smo prispeli okrog 2h ponoči.

V nedeljo smo si s Tino in Klemenom B. ogledali še film The Incredible Hulk. Jao, prevelik miselni napor zame. Ko se trudim sestaviti sestavljanke v glavi, pa mi preveč podatkov manjka. Zakaj je zdaj ta prišel sem, kje je tisti, kaj se bo zgodilo s tem, zakaj ta ni mrtev, kaj je bilo z unim. Aaaa. Too much. Moram se navaditi, da pri filmu za dve uri izklopim možgane in se samo prepustim odličnim audio-vizualnim efektom. Ker drugega žal ni.

Finale lige NBA

2008-06-11T17:18:00.003+02:00

Noč je bila rezervirana za ogled finala lige NBA. Petkov nastop v Casinu Tivoli je prestavljen na 27.6., jutri v četrtek ob 17:30 glejte oddajo Dinamit na Čarli TV, kjer bom gost tudi jaz.

Ponoči sem bolj malo spal. Če je pa finale lige NBA. Boston Celtics proti Los Angeles Lakers. Že dolgo sem fan Lakersov zaradi trenerja Phila Jacksona, ki je res neverjeten človek, vzor in vodja, sem njegov oboževalec (in imam kar štiri njegove knjige, haha). Lakersi so prvi dve tekmi izgubili, zato so sinoči seveda rabili podporo. Kobe Bryant je bil neustavljiv, odličen pa je bil tudi slovenski košarkar Saša Vujačić. Sašo sem imel pred leti možnost spoznati, ko je še igral v Italiji in sem z njim delal intervju. Od vseh intervjujev, ki sem jih opravil, mi je ta ostal najbolj v grenkem spominu, saj se mi je Saša že kot najstnik pokazal kot precej svojeglav egocentrik. Kasneje sem bil znova razočaran, ko je Saša kot za stavo zavračal povabila za branjenje barv slovenske reprezentance, pa tudi Američani so kmalu spoznali njegov karakter.

Na youtube si je tako moč ogledati zelo smešne clipe s Sašom v glavni vlogi. Oprijel se ga je namreč vzdevek The Machine, ker naj bi bil tako prepričljiv pri metih od daleč, kot je to lahko samo mašina. Govori se, da naj bi si ta vzdevek nadel kar sam, čeprav pravi, da so mu ga nadeli komentatorji tekem Lakersov.

“He’s a little bit of a rockhead,” ga je po zadnji tekmi poimenoval trener Jackson. “That’s what we call him. He believes in himself very sincerely that he’s going to make the next one, and you have to be that way if you’re going to have the guts to go out there and do it. Sasha is always going to make the next shot.”
Saša pa je odvrnil: “I’m stubborn, so probably that’s what got me where I am now.” Res je. Saša nam je s svojo samozavestjo lahko vsem v vzor, verjame vase, vse je podredil uspehu in sinoči je bil eden ključnih igralcev za zmago njegove ekipe v finalu lige NBA. Svaka čast Saša!

Trzinska pomlad

2008-06-09T01:26:00.003+02:00

Sobotni večer je bil trzinsko-pomladno obarvan. Perico sem pobral po službi in vso pot do Trzina sva molila za dež, da nam ne bi bilo treba nastopati zunaj. Nastop bi se namreč prestavil v lepo dvoranco Franc Kotar. Pa se ni.

Ob prihodu na prizorišče so bili občutki mešani. Majhen oder pokrit z vojaških šotorom in poln glasbene opreme za kasnejši koncert, prve mize in klopi oddaljene od odra vsaj 10 metrov, otroci, ki so se lovili naokrog in nekaj metrov stran igrali badminton ter golaž, ki se je kuhal v enem od šotorčkov. Kakšen padec v realnost, sem si mislil. Večer prej polna hala Tivoli, naslednji dan, golaž sredi trzinskega trga. Tudi organizatorji niso ravno vlivali optimizma, saj sem na vprašanje, kako nas bodo ljudje sploh lahko poslušali in držali koncetrancijo, dobil odgovor: »Jah, to je pa vaš problem.« Jupiduuu.

A ker smo pravi profiji, se nismo dali kar tako. Po razglasitvi rezultatov lokalnega teka, je bil čas za pokončno stoječo komedijo, kot so nas najavili. Ker sem pravi profi (buhaha), sem se junaško javil za ogrevanje publike, zaradi česar bodo nekoč zagotovo pisali slavospeve in hvalnice (moram nehat pisat blog ob tako poznih urah, ker se mi potem skoz blede). Začel sem z železnico, oponašanjem in pritegnil pozornost ljudi. Postopoma se je pred odrom posedla, zbrala, nagnetla simpatično velika skupina ljudi. V prvi vrsti so se po tleh posedli 8-9 let stari otroci, ki so seveda vneto ponavljali besede, ki jih ne bi sploh smeli slišati (beri: seks). Ljudje so si zaploskali, ker doma ne gledajo fuzbala in prvič tisti večer so postali pogoji za stand up sprejemljivi. Kot prvega sem na oder povabil Perico, ki je svoje delo, kljub temu da bo verjetno na svojem blogu jamral, opravil dobro. Med publiko je bilo veliko starejših občanov, veliko otrok, pa tudi zaradi odprtosti prizorišča, mislim, da je bilo potrebno paziti na jezik. Perica jih je zato za kak trenutek izgubil, ko sta se v njegovem pripovedovanju, v istem stavku znašli besedi fukanje in osel. Po moji intermeci z bitom o moških in ženskah, je na oder stopil še Vid, ki se je lepo razgovoril, kombiniral povsem nov in starejši material in v svojem stilu animiral publiko. Imel je tudi prekinitev, ko mu je kuhar golaža prišel zašepetati še nekaj svojih izkušenj, situacijo pa je Vid odlično obvladal. Medtem je Perica pojamral, da je pozabil povedati odličen bit o 24ur, zato sva se dogovorila, da bo, v primeru interesa publike, poskrbel še za encore. In res. Izvedel sem še tretji 'izhod' in se priklonil občinstvu. »To je bilo vse v našem imenu.« Aplavz. »Razen, če bi radi še?« Petkrat glasnejši aplavz. Pa je na oder še enkrat prišel Perica in odlično zaključil večer.

Nato smo uživali v glasbi slovenskih profesorjev muzike, skupine The Xequtifz, jedli pico, dokler ni pričelo deževati. A ker so bili glasbeniki sami profiči, so igrali naprej, publika se ni dala motiti, mi pa smo odpujsali domov.

Fotke s koncerta Julio Iglesias

2008-06-07T02:51:00.004+02:00

Tonska vaja Julia z bendom
Moj pogled na pričakujočo dvorano

Tik pred odhodom na oder

Kratko in sladko

2008-06-07T02:50:00.002+02:00

Za mano je nastop v veliki dvorani hale Tivoli kot uvodna točka v koncert Julia Iglesiasa. Bilo je lepo, nepozabno, kratko in sladko. Še bi… haha

Pred Tivolijem sem iskal parking. Pot, ki je vodila do dvorane, je bila zaprta, ob zapornici je stal fant. »Nastopam na koncertu v Hali Tivoli,« sem mu rekel. Čudno me je pogledal in me spustil skozi. Dober začetek, sem si mislil.

Ob prihodu v Halo je vladal precejšnji kaos zaradi zamude. Julio z bendom se je še vedno uglaševal, tonci so se potili kot na maratonu in bentili. Julio je bil neizprosen do svojih članov, slovenski tonci so pojamrali, da ne bi nikoli delali pod takim tiranstvom. Zame se niso preveč zmenili, bil sem jim bolj nadloga, kot kaj drugega. Ob 19h bi se že morala odpreti vrata (ob 20.30 bi moral nastopiti jaz, ob 20.50 pa Julio, saj so v ekipi hoteli ujeti polnočni let), a so nekaj čez sedem šele zaključili s tonsko vajo. Po tem sem prišel na vrsto jaz. »Dali ti bomo kabelski mikrofon, lovili te bodo beli topovi, ampak pazi na odru, da kaj na premakneš. Če ne boš letel z odra,« so bili prijazni napotki ameriških roadijev. »Mic check for the comedy dude,« je najavil eden izmed njih. Takrat mi je kapnilo, zakaj so raje kot predskupino izbrali komedijanta. Če bi bilo potrebno uglaševati še en bend, prestavljati vse stvari, bi bilo dela še petkrat več, živcev pa še manj.

Potem se je začelo čakanje. Ekipa si je privoščila večerjo, na voljo je bilo res ogromno hrane, ki pa mi ni teknila. Pozitivna nervoza. Imel sem majhno sobico (sicer za sodnike), kjer sem se v miru pripravil. Vesel sem bil obiska Juliovega tour managerja, ki mi je prišel seči v roko in me prosil, če lahko ob zaključku tudi direktno najavim zvezdo večera. Slovenci, navajeni, da se koncerti pričenjajo z zamudo, so počasi polnili dvorano. Pripravljen sem bil za na oder, pa so mi rekli, naj še malo počakam, da pridejo vsi noter. Ob 20.35 sem stal na odru, da začnem. Pa se je tam znašel roadi, ki sploh ni vedel, da obstajam, mirno na odru delil stekleničke vode in mi ni dovolil začeti. Ko je ves nervozen vendarle pritekel eden izmed naših, je šlo zares.

»Dober večer hala Tivoli,« sem rekel, s kar se da nizkim glasom, ki je zadonel po vsej dvorani. Veličasten občutek. Naredil sem uvod, v stilu Slovenci smo znani kot zadrti, zato sem vas prišel malo sprostiti. Potem pa železnica in znane osebnosti, ki bi govorile po mikrofonu. Takoj smeh in aplavz. Yes. Nastop je šel gladko, filing je bil dober. Aplavz po vsakem punchu. Sprehajal sem se po robu odra, da bi bil čim bližje publiki. Luči so bile odlične, zvok tudi. Babica, dedi, reklame, ženski tenis, fuzbal, smučka, vmes šala na račun Julia (»Baje je imel v življenju več kot 3000 žensk. Sigurno so mu po preživeti noči rekle, kaj bo zdaj z nama, on pa si je mislil: Za eno samo črtico sem te imel…« - pričakovano mešani odzivi, haha). Ravno, ko sem se dobro ogrel, sem že zagledal mojstra, ki mi z lučko utripa, da imam še pet minut. Wrap it up. Za konec še odnosi moški – ženske, delovno razmerje in pa maili »bi radi imeli večjih penis« in zaključek na račun Julia (glej prejšnji zapis). S strani so mi že vzklikali: »Psst, hey, it's time.« Kar še bi ostal. Priklonil sem se, požel lep aplavz, nato pa ljudi pozval naj glasno glasno glasno zaploskajo za misteeeeeeeeer Juuuulia Iglesiasa. In so me ubogali, band je zaigral in že je bil na odru on.

Koncert je bil umirjen, baladen, publika na trenutke ledeno hladna. Julio je sicer pokazal svojo veličino, a nekajkrat tudi zafušal. Da ne omenim njegovega lupčkanja s plesalkami, ki tega očitno niso hotele :S Razturila sta tango plesalca (uuuaauu), več o samem koncertu in Juliovih standup vložkih, pa si lahko preberete v novički s spletne strani RTV Slo – TUKAJ.

Bila je super izkušnja, hvala Momir, hvala vsem za želje in stisnjene pesti. Upam, da bomo nekoč stali na odru hale Tivoli tudi na mega showu stand up komedije. Danes je dovoljeno sanjati.

Dan za religijo

2008-06-06T00:43:00.005+02:00

Buda, Alah, Jezus, Mohamed, vsi nas imajo radi enako, samo pod drugim imenom jih poznamo. Vsi rabimo religijo.

Kakšen beden dan. Vreme bedno, počutje bedno, vse je bilo bedno. Nalašč dan za iskanje religije. Nekaj more biti večje od nas. Energija, sila, moč, bog, karkoli. Zato sem si nadel slušalke, si na player naložil novi CD od Coldplay in šel teči po dežju. Zelo osvežujoče in oživljajoče. Po tem je bilo vse lepše. Dež in švic sta sprala negativnost z mene, Coldplayi pa vnesli novih moči. Vsi rabimo religijo.

People moving all the time
Inside a perfect straight line
Don't you wanna curve away
It's such it's such a perfect day
(Coldplay - Strawberry Swing, 2008)

Po pošti so prišle nove adidaske, še zadnje priprave za jutrišnji gala večer. Hala Tivoli, velezvezda Julio Iglesias. What time is it? Game time!

PS: CD Coldplay uradno izide 16.6., samo ga je en prasec že dal na net. Love you prasec, rešil si mi življenje :). Ga bom pa sigurno kupil, ker je zmaga. Komaj čakam koncert, pridejo v naše konce ravno za moj rojstni dan.

PSPS: Nastop v Tivoliju bom zaključil z: "Pišete pa lahko na julio.iglesias@.." Buahahaha. Za vse tiste, ki ne razumete za kaj gre - tole bo ful smešno :)

Potrjeno!

2008-06-02T16:26:00.003+02:00

Evo, je potrjeno. Namesto predskupine, v petek 6.6. na koncertu Julia Iglesiasa v Hali Tivoli nastopim jaz. Akcija!

Zadnje fotke

2008-05-31T11:12:00.001+02:00

Sreda in četrtek

2008-05-31T11:02:00.002+02:00

Sreda in četrtek sta bila pestra. Zadnje srede v mesecu v Menzi pri koritu bodo odslej standupersko obarvane, v četrtek smo gostovali na TV Slovenija v oddaji Štafeta mladosti, zvečer pa še na celodnevnem dogodku na Eipprovi ulici.

Sreda. Menza pri koritu, Metelkova. Ni je čez našo Gromko. Stebri v Menzi so izredno moteči, osvetljava odra je bila zadovoljiva le na sredini, ob gibanju na stran si bil viden slabše (za kar smo si krivi tudi sami, ker nismo bili pri nastavitvah dovolj zahtevni). Na oko bi rekel, da je prišlo okrog 90 ljudi. Bili so fajn, zahtevni, a tudi hvaležni in dojemljivi. Nastop v organizaciji mariborskega Kluba stand up komedije je otvorila Martina Ipša, ogrevanje publike sem prevzel jaz. Kar težavna naloga. Mnogi so namreč še iskali ali pa ravno našli sedišče, preklop iz vsakodnevnih težav na smeh nekaterim ni takoj uspel. Nekaj udarnih je šlo tako mimo, sem pa preizkusil tudi nove ideje in bil z izidom zadovoljen. Prvi je na oder stopil Klemen M. in svojo nalogo dobro opravil. Sam sicer s svojim nastopom ni bil pretirano zadovoljen, a brisanje solz, ki sem ga opazil, govori zase. Za njim sem daljši set izvedel jaz in preizkušal nove ideje. Nekatere so se izšle, druge ne, kar sem na odru tudi priznal in si s tem, začuda, prislužil kar nekaj pohval, v stilu »svaka čast, da si tako spontan in priznaš, ko se zaplezaš.« Oba s Klemenom sva bila precej dolga, zato se je Klemen B. pregnano prilagodil dogodku, nekoliko skrajšal nastop in lepo zaključil večer. Vmes sem mu (zadolžen za to, da mu med nastopom spustim en komad) pokvaril foro, ker sem pozabil vstati pravi CD. Soriiiii, won't happen again ;)

Že naslednji dan me je čakalo pestro popoldne. Ob 13h smo se Lucija Čirović, Martina Ipša, Jure Murko in jaz znašli v studiu RTV Slovenija na snemanju oddaje Štafeta mladosti. Uspel nam je kar simpatičen pogovor in predstavitev stand up komedije, čeprav so dinamiko pogovora (ne pa tudi oddaje) prekinjali skeči. Posnetek oddaje si je moč ogledati tudi preko interneta in sicer s klikom TUKAJ.

Zvečer sem se odpravil še v Trnovo, kjer so zaprli tamkajšnjo Eipprovo ulico in so na cesti ves dan potekale prireditve. Ob 21h je bil čas za stand up. Nekakšno rajcanje občinstva, saj je vsak nastopil z nekaj več kot 10minutnim programom. Vid, Uroš, Perica in Murč so nastopili pred mano, tokrat sem imel luksuz zadnjega. Kljub pomislekom zaradi težavnih pogojev, mi je nastop uspel odlično. Dobil sem jih že v štartu, držal pozornost, bil dovolj glasen, užival v nastopu, nasmejal tudi najmlajše in jih na koncu razturil s fuzbalom. Yes! Po zaključku je občinstvo zahtevalo še, šeee, a za kaj več bo potrebno plačati vstopnino, hihi. Perica si je ob priklonu privoščil šalo na moj račun. Zaupal sem mu namreč čuvanje mobitelov in ključev od avta, le-ta pa jih je podaril občinstvu. Eden od fantičev jo je skoraj ucvrl z mojim mobitelom, a sem na srečo vse dobil nazaj. Ne vem, kako bi razložil mami, da je Perica naš avto podaril in da se mi na telefon oglaša en mulc.

»I'll get you for this Perica. Next Time!«

Prvič v Menzi pri koritu

2008-05-26T02:19:00.001+02:00

Opening act for Julio Iglesias

2008-05-26T02:18:00.004+02:00

Win some, lose some. Nastop v Zagrebu prihodnji teden je bil prestavljen, zato pa sem dobil neverjetno ponudbo, da bi nastopil kot uvodna točka pred velikim koncertom Julia Iglesiasa v Hali Tivoli.

Iz managementa latino pevca Julia Iglesiasa so podali zahtevo, da za ogrevanje publike nočejo domače predskupine, temveč stand up komedijanta. V četrtek zvečer me je kontaktiral organizator in v petek smo na sestanku zadevo še dorekli. V soboto 7.6. bom tako v Hali Tivoli z mojimi domislicami ogreval publiko za mr. Iglesiasa. Aaaaaaaaaaaaaa.

Julio Iglesias. Breakthru mu je uspel leta 1968, ko je bila moja mama še otrok. V življenju je prodal več kot 250 milijonov albumov. V soboto 7. junija prihaja tudi k nam. Sam naj bi veljal za presenečenje večera, saj na plakatih, kartah in flyerjih, opening act ne bo omenjen (pričakovano:), poleg tega pa je baje zahtevan poseben dress code, obleka in kravata. Karte se prodajajo po ceni med 44 in 69 evrov, zato predvidevam, da bo publika precej starejša, kot sem jo vajen. Veselim se izziva in komaj čakam sobote.

Dokončno so mi potrdili tudi odpoved četrtkovega nastopa v Zagrebu. Baje se je zataknilo pri stroških, poleg tega nekateri člani Sve5 niso bili zainteresirani za moj nastop. No koment. :) Mi pa je Marina, s katero sva bila na vezi, zagotovila, da računa name za jesen, ko bo nastopala z mlajšim rodom hrvaških standuperjev, morda pa bomo skupaj nastopili tudi v juliju. Vseeno pa bo prihajoči četrtek pester. V popoldanskih urah sem kot gost vabljen v studio RTV Slovenija na snemanje oddaje Štafeta mladosti, kjer bo tokrat govora tudi o stand up komediji. Zvečer pa se v Trnovem obeta tudi poseben nastop na tamkajšnjem pobrežju.

PA ŠE TO
V petek smo z obema Klemenoma nastopili na zabavi spletne revije Egoist Magazine v ljubljanskem lokalu Egoist na Viču. Pogoji so bili težki. Oder je bil zunaj, v bližini ceste, mize razporejene kot ponavadi, tako da je bila polovica stolov obrnjena s hrbtom proti nam, istočasno so se nekateri zabavali z računalniškimi igricami, šunder je bil velik. Klemen M., sicer gostitelj večera, je imel težko delo. Ogrevanje ledeno hladne publike. Nastop so zmotile tudi tehnične težave (mrtvi mikrofon) in dež! Le ta je padal tudi med Bučanovim nastopom, kateremu pa je vseeno uspelo lepo nasmejati publiko. Po M-ovem intermezzu sem nastopil jaz in imel srečo, da sem dobil že lepo ogreto publiko, prenehal je padati tudi dež. Potrebno je bilo biti zelo glasen in imeti čim manj premorov. Z nastopom sem bil zadovoljen, vsem skupaj nam je v težkih pogojih uspel simpatičen večer komedije, ki ga je s himno Martinu Strelu in podelitvijo nagrade potovanja na safari, zaključil Klemen. Zagotovo najbolj moker nastop do sedaj. :)

Ne-profesionalizem

2008-05-23T15:23:00.002+02:00

Vse bolj spoznavam, da je le malo ljudi, na katere se lahko povsem zaneseš in le malo dogovorov s stiskom roke, ki kaj veljajo.

V tem tednu so razne odpovedi kar deževale. Tudi najbolj fiksirani dogovori so postali majavi. Počutil sem se kot zmenek, s katero/im greš dvakrat ven, se imaš super in potem ne pokličeš več. Že več kot mesec dni dolg dogovor za moj nastop na koncertni prireditvi v dvorani Golovec v Celju je padel v vodo. Organizatorji so si želeli, da bi koncert ogromnega števila znanih glasbenikov popestril s kakšnim krajšim skečom, a ker se nismo uspeli dogovoriti, kaj točno bi za takšno množico in takšen dogodek sploh pripravil, je zadevala padla v vodo.

Včeraj so se mi oglasili iz Zagreba, kjer smo prav tako že dalj časa dogovorjeni za nastop v klubu Boogaloo. V sporočilu je pisalo, da so imeli sestanek in da se jim zdijo moje zahteve za potne stroške previsoke (to so ugotovili šele včeraj, čeprav sem jim to sporočil že mesec nazaj) in da ostali člani ekipe niso tako zainteresirani za moj nastop. Sporočilo se je končalo z idejo, da bi gostoval jeseni in da mi v kratkem še sporočijo, če dokončno odpovedujejo ali ne.

Da ne govorim o profesionalnosti ljudi na neki kvazi pomembnih položajih, ki ti rečejo »te pokličem zvečer in ti vse razložim«, potem pa več dni ni nobenega glasu od njih. Izplačila za nastope nekaterih zamujajo že pol leta, včeraj pa sem izvedel, da se bom moral obrisati pod nosom tudi za velik delež honorarja za večmesečno delo v športnem društvu.

Nocoj z obema Klemenoma nastopimo na predstavitveni žurki Egoist Magazina v ljubljanskem lounge baru Egoist. Ob 20h.